Jedro

Sporno razmerje v obravnavani zadevi predstavlja to, kolikšen znesek za delnico bi moral nasprotni udeleženec ponuditi predlagateljici. Izvorni postopek za ugotavljanje te vrednosti pa je nepravdni postopek, ki se tu vodi, ta vrednost pa zavezuje oba udeleženca postopka, ne glede na to, kako bo razmerje med njima dokončno urejeno.

Predlagateljica ima pravni interes za odločitev sodišča v tem postopku in ga zaradi tega, ker je nasprotni udeleženec odsvojil svoje delnice, nikakor ni mogla izgubiti.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 30.5.2012 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 4.6.2012 se zavrže. III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 30.5.2012 je sodišče prve stopnje določilo primerno denarno nadomestilo za odkup delnic z oznako F. izdajatelja F. d.d., katerih imetnica je bila predlagateljica na dan 9.12.2010, določilo na 20,04 EUR za delnico (prvi odstavek izreka), nasprotnemu udeležencu pa je naložilo povračilo predlagateljičinih stroškov v znesku 1.044,00 EUR z zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 4.6.2012 je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu odmerilo nagrado v znesku 253,55 EUR (I. točka izreka), odločilo, da se ta znesek nakaže na izvedenčev račun kot avtorski honorar (II. točka izreka), nasprotnemu udeležencu pa je naložilo doplačilo manjkajoče izvedenine v znesku 253,55 EUR (III. točka izreka).

3. Zoper oba sklepa se je pravočasno pritožil nasprotni udeleženec. Zoper sklep z dne 30.5.2012 se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, pri čemer se določila ZPP uporabljajo na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku) in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrže oziroma zavrne in predlagateljici naloži v plačilo stroške postopka nasprotnega udeleženca, podrejeno pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z isto vlogo pa se je pritožil tudi zoper III. točko izreka sklepa z dne 4.6.2012, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, naj višje sodišče sklep v tej točki spremeni tako, da plačilo manjkajoče izvedenine naloži predlagateljici. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

4. Predlagateljica je na pritožbi odgovorila in predlagala, naj ju sodišče zavrne in potrdi izpodbijana sklepa, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba zoper sklep z dne 30.5.2012 ni utemeljena, pritožba zoper III. točko izreka sklepa z dne 4.6.2012 pa ni dovoljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 30.5.2012 Glede pravnega interesa

6. Med strankama ni sporno, da je imela predlagateljica na dan postavitve zahteve nasprotnemu udeležencu status manjšinskega delničarja, nasprotni udeleženec pa je imel status glavnega delničarja; enak status sta imela tudi v času, ko je nasprotni udeleženec odgovoril na zahtevo in ob vložitvi predloga za določitev višine primernega denarnega nadomestila, ta status pa se je spremenil med postopkom, ko je nasprotni udeleženec prodal svoje delnice družbi N. a.d. V okviru prevzemne ponudbe je predlagateljica nato prodala svojih 265 delnic tej družbi, obdržala pa je le eno delnico.

7. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da predlagateljica s tem ni izgubila ne stvarne legitimacije ne pravnega interesa. Ne v pravni teoriji (članek dr. Saše Preliča Upravičenost do denarne odpravnine delničarjev pri izstopu iz družbe po 389. členu ZGD-1, objavljen v Podjetje in delo št. 5/2009, na katerega se je sklicevalo že sodišče prve stopnje) ne v sodni praksi (odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1133/2010 in I Cpg 1448/2010) ni spora o tem, da je pomembno, da imata udeleženca tak status ob postavitvi zahteve in ob vložitvi predloga na sodišče, čeprav ni najti strokovnega članka ali odločbe, ki bi se ukvarjala s situacijo, ko glavni delničar med nepravdnim postopkom odtuji delnice. Pri tem pa je pravica do sodne določitve primernega denarnega nadomestila nastala pred začetkom sodnega postopka, nobenega razloga pa ni videti, da bi zaradi odtujitve večinskega deleža ta pravica kasneje prenehala, da bi torej prenehala stvarna legitimacija. Pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na namen instituta pravice do izstopa po 389. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Gre za varstvo manjšinskih delničarjev pred škodljivimi ravnanji glavnega delničarja, manjšinski delničar lahko doseže izstop iz družbe ob izplačilu primernega denarnega nadomestila predvsem na tak način, še posebej, ko delnice ne kotirajo na borzi. Gre za način razdružitve „skupnosti delničarjev“ (primerjaj sklep I Cpg 1448/2010), ki ga ne sme preprečiti kakršnokoli ravnanje glavnega delničarja, ki bi se svoji dolžnosti ob razlagi, ki jo zagovarja nasprotni udeleženec, dejansko lahko izognil že s prodajo dela delnic, zaradi česar ne bi bil več glavni delničar.

8. Prav tako se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ima predlagateljica še vedno pravni interes za določitev primernega denarnega nadomestila v smislu 389. člena ZGD-1. Ni namreč odsvojila vseh svojih delnic, še vedno ima položaj manjšinskega delničarja, je pa nasprotni udeleženec odsvojil vse svoje delnice. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da dolžnost odkupa delnic ni prešla na novega glavnega delničarja, kasneje pa se sklicuje na 190. člen ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku. Namen 190. člena ZPP je predvsem širitev subjektivnih meja pravnomočnosti sodne odločbe – na pridobitelja sporne stvari. Vendar pa je nasprotje, na katerega se sklicuje nasprotni udeleženec, zgolj navidezno. Iz razlogov sodišča prve stopnje je namreč razvidno, da ocenjuje, da še vedno obstaja dolžnost nasprotnega udeleženca za odkup delnic, saj bo ponudba postala popolna z določitvijo primernega denarnega nadomestila, jasno pa tudi izhaja, da sodišče prve stopnje meni, da samo iz razloga odtujitve stvari, o kateri teče postopek, predlagatelj še ne izgubi pravnega interesa za dokončanje pravde.

9. Ali bo lahko predlagateljica v primeru, da nasprotni udeleženec ne bo prostovoljno sklenil pogodbe o odkupu preostale delnice, uspešno to pravico iztožila in ali bo morda predlagateljica uspešna pri morebitni uveljavitvi odškodninskega zahtevka, kot ga navaja, ni stvar tega postopka. V postopku se je izkazalo, da je bil predlog upravičeno vložen, saj nasprotni udeleženec ni uspel dokazati, da bi bil znesek, ki ga je ponudil za odkup (7,80 EUR za delnico), primeren, primeren je znesek 20,04 EUR, ki mu nasprotni udeleženec v pritožbi ne nasprotuje. Izvedensko mnenje s tako ceno je bilo v spis vloženo že 14.9.2011, pa kljub temu nasprotni udeleženec pred prodajo svojih delnic ni uredil razmerja s predlagateljico, ki tudi ni imela nobenega vpliva na spremembo lastništva delnic. Sporno razmerje v obravnavani zadevi predstavlja to, kolikšen znesek za delnico bi moral nasprotni udeleženec ponuditi predlagateljici. Izvorni postopek za ugotavljanje te vrednosti pa je v skladu z določili ZGD-1 nepravdni postopek, ki se tu vodi, ta vrednost pa zavezuje oba udeleženca postopka, ne glede na to, kako bo razmerje med njima dokončno urejeno. S tem pa se v tem postopku tudi ugotavlja predhodno vprašanje, ki bo pomembno za drug postopek, ne glede na to, na kakšen način bo predlagateljica nato uveljavila svojo pravico, ki ji jo daje 389. člen ZGD-1 in ki je nasprotni udeleženec ni bil pripravljen prostovoljno in pravilno urediti. Zato se višje sodišče strinja, da ima predlagateljica še vedno tudi pravni interes za odločitev sodišča v tem postopku in da ga zaradi tega, ker je nasprotni udeleženec odsvojil svoje delnice nikakor ni mogla izgubiti.

10. Višje sodišče se tudi strinja s stališčem predlagateljice in sodišča prve stopnje, da je predlagateljičina prodaja delnic novemu glavnemu delničarju predstavljala način zmanjševanja škode oziroma preprečitve njenega nastanka. Ni dvoma, da je predlagateljica želela izstopiti iz družbe, čemur se je nasprotni udeleženec upiral s tem, ko ni določil primernega denarnega nadomestila, temveč je ponudil le približno eno tretjino tega zneska, kar je bilo ugotovljeno v tem postopku. Prevzemna ponudba kupca delnic je bila bistveno višja od tega zneska, s prodajo pa si je predlagateljica vsaj delno zmanjšala škodo. Ti razlogi so tako jasni in izhajajo že iz logike ravnanja, da podrobnejša razlaga sodišča prve stopnje sploh ni bila potrebna. Če se je predlagateljica odločila za zadržanje ene delnice, pa to nikakor ni moglo predstavljati zlorabe njenih pravic.

11. Ob tem višje sodišče tudi ugotavlja, da sodišču prve stopnje nikakor ni mogoče očitati, da izpodbijani sklep nima razlogov, da so ti nejasni ali nelogični. Obrazložitev je izčrpna in jasna, sodišče prve stopnje je odgovorilo na vsa relevantna vprašanja, čeprav se nasprotni udeleženec ne strinja z razlogi. Pri tem je že iz vsebine pritožbe razvidno, da so razlogi v sklepu navedeni, saj nasprotni udeleženec sicer ne bi mogel podati tako podrobne pritožbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določila pravdnega postopka, prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ni jasno, v čem naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj dejansko stanje sploh ni bilo sporno in ga je višje sodišče povzelo v 6. točki svoje obrazložitve.

12. Pravni interes je tako podan, stvarna legitimacija nasprotnega udeleženca pa tudi ni prenehala, zato je izpodbijani sklep pravilen. Pri tem je višje sodišče presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), ni pa tudi našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

Glede odločitve o stroških

13. Iz tega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da temelji na 3. odstavku 614. člena ZGD-1, s tem pa so tudi dovolj jasni razlogi sodišča prve stopnje za takšno odločitev. Tudi po oceni višjega sodišča je to pravilna podlaga za odločitev o stroških. V postopku je bilo ugotovljeno, da obstaja bistveno nasprotje med ponujenim in primernim denarnim nadomestilom za delnico. Ob tem je bil nasprotni udeleženec tisti, ki je med postopkom prodal delnice in ni mogoče trditi, da bi bili stroški, ki so nastali po prodaji večinskega deleža, nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo. Ponovno je treba poudariti, da je bila ta sprememba povsem izven sfere predlagateljice, na izid postopka in pravni interes predlagateljice pa tudi ni vplivala. Odločitev sodišča prve stopnje in obrazložitev tega dela sklepa je torej pravilna in tudi zadostna, zato niso podani razlogi, ki so navedeni v pritožbi.

14. Pritožba zoper sklep z dne 30.5.2012 je tako v celoti neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper III. točko izreka sklepa z dne 4.6.2012

15. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku pravilno zapisalo, da zoper ta del sklepa pritožba ni dovoljena. Ta del sklepa ne predstavlja odločitve o povrnitvi stroškov postopka v smislu 163. člena ZPP, kot to napačno navaja nasprotni udeleženec. Gre za nalog sodišča v smislu 1. odstavka 153. člena ZPP, kdo mora založiti znesek, potreben za stroške, ki so nastali z izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca, pri čemer iz prvega stavka 1. odstavka 614. člena ZGD-1 tudi izhaja, da je znesek dolžan založiti nasprotni udeleženec. S tem gre le za sklep procesnega vodstva (nalog sodišča), zoper katerega pa pritožba ni dopustna, zato je višje sodišče pritožbo zavrglo (4. odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

16. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato mora na podlagi 154. člena ZPP sam nositi svoje stroške.

17. Stroškov predlagateljice za odgovor na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebne v smislu 155. člena ZPP, saj v njej le ponavlja razloge, ki jih je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je višje sodišče odločilo, da jih mora nositi sama.