Jedro

Sodišče lahko zavrne izvedbo dokazov, ko je neko pravno odločilno dejstvo (oziroma sklop dejstev) že dokazan(o).

Laično nestrinjanje s pravno odločilnimi strokovnimi pojasnili izvedenke ni razlog za ponavljanje dokazovanja.

Ni bistveno, ali se je tožnik zaletel v štrleči ostrorobi del ograje, v kak drug del ograje, udaril ob lastno vozilo ali pa po padcu z motorja močno udaril s trebuhom ob tla. V vseh teh primerih bi tožniku nastala povsem enaka škoda. Med protipravnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke in zatrjevanimi hujšimi poškodbami tožnika ni vzročne zveze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje poškodoval kot voznik kolesa z motorjem, ko je 26. 11. 2014 pod vplivom alkohola zdrsnil s cestišča in trčil v ostri zaključek železne ograje mostu. Tožnik je prepričan, da se je poškodoval huje, kot bi se sicer, ker železna ograja mostu čez potok ni bila zgrajena pravilno, saj na njenem koncu ne bi smela štrleti ostroroba kovinska cev.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova teza ne drži, zato je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 14.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2017. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 14,80 EUR pravdnih stroškov.

3. Pritožbo zoper izpodbijano sodbo vlaga tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izvedenskega mnenja izvedenke sodne medicine tožnik ne sprejema, saj so v njem protislovja glede načina udarca tožnika ob ograjo mostu. Sodna izvedenka bi se morala jasno opredeliti do mehanizma nastanka poškodbe. Dejansko stanje v tej smeri ni bilo dovolj razčiščeno in bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca iz drugega zdravstvenega področja. Sodišče je tudi napačno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi podal mnenje, ali je bila ograja pravilno zgrajena. Tožnik se ne strinja z zaključkom, da bi utrpel enake poškodbe s pretrganjem črevesja in mezenterija tudi, če bi s trebuhom močno udaril v kak drug del kovinske ograje mostu.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Do škodnega dogodka 26. 11. 2014 je prišlo zgolj zaradi ravnanja tožnika samega. Sodišče prve stopnje pa se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je škoda, ki mu je nastala1 v tem dogodku, tudi posledica protipravnega ravnanja zavarovanke tožene stranke, ki odgovarja za stanje ceste oziroma ob cesti, na kateri je prišlo do škodnega dogodka (131. člen v zvezi s 171. členom Obligacijskega zakonika; OZ).

7. Sodišče prve stopnje je sprejelo tožnikovo tezo, da štrleča ostroroba kovinska cev ograje ob cestišču nedvomno povečuje nevarnost za nastanek škode (obrazložitev v 7. točki na 5. strani izpodbijani sodbe), da bi torej sporna ograja morala biti zaključena varneje. Zavarovanki tožene stranke je očitalo opustitev dolžne skrbnosti dobrega strokovnjaka. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče vendarle postaviti izvedenca gradbene stroke, da bi ugotovil, kako bi morala biti ograja zgrajena2, torej ni utemeljen. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokazov, ko je neko pravno odločilno dejstvo (oziroma sklop dejstev) že dokazan(o), in prav za tak primer gre tukaj - tožnik je trditev, da zavarovanka tožene stranke ni ravnala dovolj skrbno, že dokazal. Dodatno izvajanje dokazov bi bilo nepotrebno in bi nasprotovalo načelu ekonomičnosti in pospešitve postopka.

8. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve, ki temelji na ugotovitvah izvedenke sodne medicine, pa je, da je pretrganje stene tankega črevesa in pretrganje mezanterije topa telesna poškodba, ki nastane zaradi udarcev v trebuh ali ob padcu na trebuh. Ta ugotovitev izvedenke je povsem jasna in tudi strokovno preverljiva. Pritožnik ji sploh ne nasprotuje. Iz te ugotovitve (gre za strokovno ugotovitev s področja medicine) izhaja nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje (ki prav tako temelji na povsem jasnem mnenju izvedenke specialistke patologije in sodne medicine), da so lahko oziroma bi prav enake poškodbe nastale bodisi zaradi udarca tožnika v štrleči ostrorobi del ograje bodisi zaradi udarca v kak drug del ograje bodisi zaradi silovitega padca z motorja in močnega udarca trebuha ob trda tla ali zaradi udarca trebuha ob krmilo kolesa z motorjem. Ni torej bistveno, ali se je tožnik zaletel v štrleči ostrorobi del ograje, v kak drug del ograje, udaril ob lastno vozilo ali pa po padcu z motorja močno udaril s trebuhom ob tla. V vseh teh primerih bi tožniku nastala povsem enaka škoda. Ker je tako, je nadaljnje razglabljanje, kako natančno je prišlo do tožnikove poškodbe, popolnoma brezpredmetno. V tem, da izvedenka tega ni ugotovila (to ji tudi ni bilo naloženo, pa tudi sicer ne bi šlo (le) za vprašanje medicinske stroke), ni prav nobene nepopolnosti izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje je torej jasno, popolno, ni v nasprotju samo s seboj ali v nasprotju z raziskanimi okoliščinami. Prav nobene potrebe po ponovitvi dokazovanja z (isto ali drugim) izvedencem torej ni bilo (prim. 2. in 3. odstavek 254. člena ZPP). Tožnikovo laično nestrinjanje s pravno odločilnimi strokovnimi pojasnili izvedenke ni razlog za ponavljanje dokazovanja.

9. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi moral biti postavljen sodni izvedenec - zdravnik s kakega drugega področja. Specialistka patologije in sodne medicine ima nedvomno ustrezna znanja o mehanizmih poškodb in njihovih sodnomedicinskih značilnostih. Teza pritožnika je, da naj bi patologinja težje podala mnenje o mehanizmu nastanka poškodbe, in da bi se kot izvedenka morala opredeliti do mehanizma nastanka poškodbe. Da to, na katerega od možnih načinov je prišlo do poškodbe, sploh ni bilo pravno odločilno, je bilo pojasnjeno že zgoraj. Pritožnik pa tudi spregleda, da je mehanizem nastanka poškodbe (skladen z njegovimi trditvami) ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi njegove izpovedi, izpovedi priče B. D., policijskih listin in okoliščine, da izvedenka zatrjevanega mehanizma nastanka poškodbe ni izključila. Postavitev sodnega izvedenca iz drugega zdravstvenega področja bi bila torej neutemeljena in nepotrebna, saj je bilo dejansko stanje glede mehanizma poškodbe razjasnjeno (in mu pritožnik sploh ne nasprotuje).

10. Odločilno torej je - tožnik bi utrpel enako topo poškodbo s pretrganjem črevesja in mezenterije tudi v primeru, če bi s trebuhom udaril v kak drug del kovinske ograje mostu, ob tla ali ob krmilo svojega kolesa z motorjem oziroma drugače povedano: poškodbe zaradi udarca v ostrorobi konec ograje niso bile nič hujše in še drugače: tožnik bi bil prav enako hudo poškodovan, če bi bila ograja konstruirana drugače ali tudi če je ne bi bilo (ob udarcu na tla). Ker je tako, je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke in zatrjevanimi hujšimi poškodbami tožnika.

11. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP); odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Nepremoženjska škoda, ki je posledica pretrganja stene tankega črevesa in pretrganja mezenterija na dveh mestih. 2 Takšno ugotavljanje bi bilo tudi izven trditev pravdnih strank.