Up-53/04

14. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 770/03 z dne 27. 11. 2003 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Slovenska Bistrica št. P-2295/2001 z dne 26. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje zatrjuje, da naj bi se prvostopenjska odločba opirala zgolj na pričanja policistov. Z odločbo o prekršku naj bi mu nezakonito odvzeli znanje vožnje, ki je neodtujljiva pravica. Z odločbo Senata za prekrške naj bi mu bila kršena 23. in 25. člen Ustave, saj ta ne vsebuje pravnega pouka. S tem, ko naj bi sodnik za prekrške upošteval samo policistovo pričevanje in odrekel soočenje s policistom, naj bi mu bila kršena pravica do obrambe (29. člen Ustave). Onemogočeno naj bi mu bilo zagotavljanje dela in preživetja družine, s čimer naj bi bila kršena 2. in 66. člen Ustave.

B.

3.Pritožnikove trditve, povezane s postopkom pred sodnikom za prekrške, se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na uporabo prava. Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekrških, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice.

4.Pritožnik navaja, da je znanje vožnje neodtujljiva pravica in da mu ga nihče ne more odvzeti. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58), v kateri je ugotovilo, da izpodbijane določbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, v tem pogledu niso v neskladju z Ustavo.

5.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki pa je z ničimer ne utemelji. Ustava v tem členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodniki za prekrške in Senat za prekrške so del sodne oblasti (glej odločbo št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Glede na navedeno je bilo pritožniku v postopku o prekršku sodno varstvo zagotovljeno.

6.Tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe po 25. členu Ustave odgovarja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Senat za prekrške je presojal utemeljenost pritožnikovih navedb in se do vseh navedb ustrezno opredelil ter svojo odločitev razumno obrazložil. Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. Očitek pritožnika, da v drugostopenjski odločbi ni bilo pravnega pouka, tako ne more biti relevanten, saj Ustava zagotavlja le pravico do pritožbe. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

7.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

8.Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je bil pritožnik v postopku pred sodnikom za prekrške zaslišan, prav tako je bila zaslišana priča. Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje, da mu je kršena pravica do obrambe, ker je predlagal soočenje s policistom, česar naj bi sodnica ne upoštevala. Vsebinska obravnava tega pritožnikovega očitka kršitve pravice do obrambe (29. člen Ustave) ni bila mogoča. Po določbi 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar pomeni, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati vsa pravna sredstva tudi po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo o prekršku ni razvidno, da bi pritožnik zatrjeval kršitve pravice do obrambe s tem, da Sodnik za prekrške predlaganega dokaza ni izvedel. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo.

9.Pritožnik v ustavni pritožbi prav tako navaja, da nastopajo v vlogi tožnika in prič istočasno policisti in da se zato ni mogel braniti. Pri tem zmotno misli, da je organ, ki je podal predlog za uvedbo postopka o prekršku, o odgovornosti tudi odločil. Ta trditev pa nima opore v izpodbijanih odločbah. Sodnik za prekrške, ki je odločil o pritožnikovi odgovornosti za storitev prekrška, je po že navedenem stališču Ustavnega sodišča del sodne oblasti, predlagatelj postopka pa policija, ki je del izvršilne oblasti.

10.Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba pa ne varuje posamičnih človekovih pravic ali svoboščin.

11.Pritožnik očitka, da mu je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 66. člena Ustave, ni z ničimer utemeljil, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

12.Ker zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer