Jedro

Ker ni pravne podlage za razlago, da pojem plače, kadar predpis določa pravice glede na izplačano povprečje plač, pomeni neto znesek plače, so tožnice upravičene do razlike odpravnine med odpravnino, obračunano na podlagi bruto in ne neto plače v zadnjih treh mesecih, in prejeto odpravnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožečim strankam premalo plačano odpravnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2004 do plačila in sicer S.L. znesek 1.373,22 EUR, V.M. 2.987,52 EUR, D.M. znesek 2.162,34 EUR, T. P. znesek 818,82 EUR, T.Š. 423,65 EUR in M.Z. znesek 3.147,03 EUR (prvi odstavek točk I/1, II/1, III/1, IV/1V/1 in VI/1). Višji obrestni zahtevek tožnic do vključno 24.4.2004 je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi višji tožbeni zahtevek tožnice V.M. za znesek 269,53 EUR z obrestmi od 6.9.2002 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je dolžna tožena stranka povrniti stroške postopka v 8 dneh od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila in sicer S.L. znesek 282,38 EUR, V.M. znesek 372,98 EUR, D.M. znesek 388,19 EUR, T.P. znesek 259,62 EUR, T.Š. znesek 226,94 EUR in M.Z. znesek 429,42 EUR, svoje stroške postopka pa nosi sama.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne in priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno tožnicam priznalo pravico do izplačila odpravnine, izračunane od zneskov bruto plač, čeprav jim je delovno razmerje prenehalo 6.9.2002, ko še ni veljal Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Tedaj veljavni ZDR/90 ni določal, ali se za izračun odpravnine upošteva bruto ali neto plača, sodna praksa pa je za osnovo upoštevala neto in ne bruto plače. Izpodbijana sodba navaja stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS), da izraz plača pomeni bruto plačo, če ni izrecno predpisano drugače, vendar je zmotno stališče, da se kot sodna praksa upošteva samo praksa vrhovnega sodišča, ne pa tudi razlaga nižjih sodišč, saj tega ne določa noben zakon. V resnici Zakon o sodiščih določa le, da vrhovno sodišče vodi evidenco prakse sodišč v Republiki Sloveniji (108. člena) in da skrbi za enotno prakso (109. člen), ne določa pa, da se kot sodna praksa šteje samo sodna praksa vrhovnega sodišča. Izpodbijana sodba napačno in neresnično navaja, da je VS RS ves čas enako razlagalo določbe predpisov in kolektivnih pogodb o plači tako, da izraz plača pomeni bruto plačo, saj v 12 letih uporabe ZDR/90 ni izdalo nobenega načelnega pravnega mnenja, nobene razlage ali navodila nižjim sodiščem o tem, da je „njihova sodna praksa“ napačna. Dejansko je do dneva uveljavitve novega ZDR v letu 2003 izdalo natančno štiri sodbe, v katerih je govorilo o plači (VIII Ips 142/95, VIII Ips 236/98, VIII Ips 270/98, VIII Ips 147/2001), a se nobena od teh ni nanašala na bruto odpravnine trajno presežnim delavcem po 36. f členu ZDR/90. Sodne prakse vrhovnega sodišča glede odpravnin presežnim delavcem torej sploh ni bilo, dejansko pa so se le-te vedno dosojale v neto zneskih. Sodba VIII Ips 1458/2003, s katero je VS RS dalo vedeti nižjim sodiščem, da so sodila narobe, je bila izdana že v času veljave novega ZDR s sistemom bruto odpravnin in se ne more uporabljati retroaktivno oziroma se z njo ni mogla spremeniti sodna praksa za nazaj. V nasprotju z načelom pravne države je, če sodišče svojo razlago zakona razglasi za nepravilno in za nazaj naloži dodatne obveznosti delodajalcu, ki je bil prepričan, da je svojo obveznost do delavca poravnal. To bi pomenilo naložitev posledic nepravilnega sojenja na ramena gospodarstva. Retroaktivna uporaba spremenjene sodne prakse je v nasprotju z ustavnim načelom pravne države in ustavnim načelom enakosti pred zakonom ter pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic. O tem, da spremenjenih pravnih stališč in razlag ter spremenjene uporabe zakonov ni mogoče uveljavljati za nazaj, se je izreklo že VS RS v sodbi opr. št. II Ips 231/96 z dne 11.2.1998. Previdnost je potrebna zlasti pri uporabi načelnih pravnih mnenj in pravnih mnenj najvišjega sodišča, ki vsebujejo elemente splošnosti in abstraktnosti. Čeprav ni formalne prepovedi za „retroaktivno“ uporabo načelnih pravnih mnenj in pravnih mnenj, pa vendarle ni mogoče prezreti, da lahko nekatera pravna mnenja bistveno posegajo v dejanska stanja iz preteklosti in da subjekt, ki se nanaša na sodno prakso in njej prilagaja svoje ravnanje, z njeno spremembo ne sme biti prizadet. Izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov o ugovoru tožene stranke, da ni mogla priti v zamudo, ker je ob prenehanju delovnega razmerja tožniku plačala odpravnino v višini, ki se je skladala s takratno sodno prakso in razlago 36. f člena ZDR/90, kot so jo uporabljala sodišča prve in druge stopnje, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dosoja zamudnih obresti od vtoževanega zneska je tudi materialnopravno zmotna, saj tožena stranka z izplačilom bruto odpravnine ni mogla priti v zamudo, ker se je zanesla na delovanje pravne države in zakonitost dela sodišč ter je bila prepričana, da plačuje celotno odpravnino.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določil postopka, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe v obrestnem delu ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prave stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da ta ni mogla priti v zamudo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba v tej zvezi je neutemeljena, saj je izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti možno preizkusiti kljub temu,da se sodišča prve stopnje ni izrecno opredelilo do navedenega ugovora tožene stranke. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugovor tožene stranke, da zamudne obresti zastarajo v treh letih, zaradi česar je zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice dosodilo le za čas treh let pred vložitvijo tožbe, višji zahtevka iz tega naslova pa je zavrnilo.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker v času, ko je bila tožena stranka dolžna izplačati odpravnino tožnicam, ni veljal novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Pravna podlaga tožbenega zahtevka je določba 3. odstavka 36. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 – 71/93), ki je določala, da je dolžan delodajalec izplačati delavcu, ki je zaposlen pri delodajalcu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. Res je sicer, da so delovna sodišča prve stopnje in pritožbeno sodišče po uveljavitvi ZDR/90 najprej dosojala odpravnine, izračunane ob upoštevanju zneska plač, vendar se je kasneje (1997) sodna praksa začela spreminjati. Vrhovno sodišče je izraz „plača“ razlagalo tako, da le-ta v primeru, ko ni izrecno določeno, da gre za neto plačo, pomeni bruto znesek (zadeve opr. št. VIII Ips142/95, VIII Ips 236/98, VIII Ips 270/98). V letu 2003 je VS RS v sklepu opr. št. VIII Ips 133/2003 v zvezi z osnovo za izračun odpravnine po 36. f členu ZDR/90 sprejelo stališče, da je treba upoštevati bruto in ne neto plačo. Iz te sodbe izhaja, da je bilo že leta 1990 možno ugotoviti, kaj je treba upoštevati pri določanju pojma plače. Zakon o davkih na izplačane osebne dohodke (Ur. l. RS, št. 48/90) je v 3. členu določal, da se davek obračunava in izplačuje od bruto osebnega dohodka. V 5. členu Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (ZPPIZ, Ur. l. RS št. 48/90 s spremembami) je bilo določeno, da zavezanci plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto plače, v 3. členu pa je bila tudi določba, da se plača šteje za izplačano, ko so plačani prispevki in akontacija davka na plače, kar je smiselno pomenilo, da so izplačani povprečni osebni dohodki pomenili bruto in ne neto zneskov.

Navdeni predpisi, sprejeti pred Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo v letu 1993 (SKPG, Ur. l. RS št. 39/93), Dogovorom o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili (Ur. l. RS št. 35/94) in Zakonom o dohodnini (Ur. l. RS št. 71/93), ki vsi govorijo o bruto plači (le SKPG v 3. in 4. točki 44. člena govori o neto plači), so smiselno določali, da so neto zneski plače lahko samo preostanek izplačane plače, ki je odvisen od številnih subjektivnih faktorjev. Zato ni pravne podlage za razlago, da pojem plače, če predpis določa pravice iz izplačanih povprečnih dohodkov (plač), pomeni neto znesek plače. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da stališče o bruto osnovi plače za odmero odpravnine po določilih 36. f člena ZDR/90 ni pravilno. Zato je sodišče prve stopnje tožnicam utemeljeno prisodilo razliko, ki predstavlja razliko v odpravnini ob upoštevanju bruto in ne neto plače v zadnjih treh mesecih, pri čemer je pravilno upoštevalo delovno dobo tožnic pri toženi stranki.

V zvezi s pritožbenim opozarjanjem na odločbe pritožbenega sodišča, ki sicer dejansko navajajo kot osnovo za izračun odpravnine neto plačo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da posamezne sodne odločbe niso vir prava, hkrati pa je v Zakonu o sodiščih (ZS, Ur. l. RS št. 19/94 in spremembe) skrb za enotno sodno prakso naložena le VS RS (1. odstavek 109. člena ). V 1. odstavku 110. člena istega zakona pa je določeno, da občna seja vrhovnega sodišča sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov in sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov in sprejema pravna mnenja o vprašanjih sodne prakse. Ob takšni ureditvi enotne sodne prakse ter ob upoštevanju stališč, ki jih v tej zvezi že zavzelo Ustavno sodišče RS, ni mogoče, da bi hkrati za ista vprašanja lahko obstajala ena sodna praksa za raven prvostopenjskih in pritožbenih sodišč in druga (nasprotna) sodna praksa za raven vrhovnega sodišča. Takšno pojmovanje upoštevanja sodne prakse, ki smiselno izhaja iz pritožbenih navedb, bi pomenilo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Tudi iz sodbe VS RS VIII Ips 148/2003, na katero se sklicuje pritožbe, izhaja stališče, da kot sodne prakse ni mogoče upoštevati sicer enakega, toda materialno pravno zmotnega stališča pritožbenega sodišča o razlagi pojma plače. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o nedopustni retroaktivni uporabi spremenjene pravne podlage 36. f člena ZDR/90, saj glede uporabe osnove pri odmeri odpravnine trajno presežnim delavcem sploh ne gre za spremembo enotne sodne prakse. Vrhovno sodišče je namreč pojem plače ves čas tolmačilo kot bruto plačo, pri čemer ni pomembno, da se do leta 2003 praksa vrhovnega sodišča ni izrecno nanašala na odpravnino iz 36. f člena ZDR/90. Ni namreč razloga, zakaj bi isti pravni pojem (plača) tolmačili na en način, ko gre za odpravnine trajno presežnim delavcem in na popolnoma drugačen način, ko gre za odpravnine ob upokojitvi oziroma pavšalno odškodnino. V obravnavani zadevi zato tudi ne gre za kršitev ustavnega načela pravne države (2. člen URS), ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen URS), niti za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS), kar neutemeljeno navaja pritožba.

Nadalje ni utemeljen tudi pritožbeni ugovor glede dosojenih zakonskih zamudnih obresti, katerih naj tožena stranka ne bi bila dolžna plačati iz razloga, ker je upoštevala „dotedanjo“ sodno prakso in zato z izplačilom bruto odpravnine ni mogla priti v zamudo. Tožena stranka bi morala odpravnino v celotnem znesku izplačati že ob prenehanju delovnega razmerja, spremenjena razlaga izraza „plača“ pa ne more vplivati na trenutek dospelosti oziroma zapadlosti terjatve, od katerega dalje je bila tožena stranka v zamudi s plačilom.

Ker pa je sodišče prve stopnje v tej zadevi prekinilo postopek zaradi izvedbe vzorčnega postopka in je izpodbijano sodbo izdalo po pravnomočnosti v vzorčnem postopku izdane sodbe, je moralo ob upoštevanju določbe 4. odstavka 40. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) pri odločitvi upoštevati odločitev v vzorčnem postopku.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.