Jedro

Če se stranka brez opravičenega razloga ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje, sodišče v zadevi odloči na podlagi ocene ostalih izvedenih dokazov, izostanek stranke pa pri tem šteje njej v breme. Če je tožena stranka dolžna plačati tolarsko protivrednost deviznega zneska po menjalnem tečaju na dan plačila, ji gredo od zamude dalje obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge v tuji valuti in ne "zakonite zamudne obresti".

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje glede obresti od prisojene glavnice s p r e m e n i tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost obresti od glavnice 8.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge pri poslovnih bankah pri DEM na vpogled za čas od 20.5.1995 do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost zneska 8.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti 8.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 20.5.1995, pri čemer obresti tečejo od 20.5.1995 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede na uspeh strank v postopku je tožencu še naložilo, da je dolžan povrniti tožniku 91.713,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu.

Prvostopnemu sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da bi moral biti zaslišan na zadnjem naroku, a se ga ni mogel udeležiti zaradi službene obveznosti in je sodišču poslal opravičilo, da zaradi časovne odmaknjenosti zadeve še ni zbral točnih podatkov za odgovor na tožbo. Z njegovim zaslišanjem pa bi sodišče lahko ugotovilo, da med strankama ni šlo za posojilo, temveč za vplačilo zneska iz naslova družbene pogodbe. Na pobudo tožnika se je namreč toženec odločil, da bo poleg pekarske dejavnosti pričel še s slaščičarsko dejavnostjo, pri kateri bi bila s tožnikom družbenika. V ta namen naj bi tožnik prispeval 6.000 DEM, a se je kasneje premislil in od družabništva odstopil. Zato sta se dogovorila, da se bo tožnik zaposlil pri tožencu, ta pa mu bo vračal mesečno po 50.000,00 SIT. V sedmih mesecih mu je vrnil 3.500.000,00 SIT, razlike pa ne, ker je tožnik samovoljno prekinil delovno razmerje. Predlaga, naj se o tej okoliščini zasliši pričo M.Z. ki bi potrdil dogovor in kršitev dogovora s strani tožnika, enako pa bi povedal tudi toženčev oče E. T.. V nadaljevanju pritožbe toženec graja tudi dokazno oceno glede na dosedaj izvedene dokaze. Odločitev je prvostopno sodišče oprlo na izpoved priče S.P. ki je tožnikova sorodnica in niti ni videla, kako sta si stranki med seboj razdelili vsebino ovojnice. Ostale priče o posojilu niso vedele nobene pomembne okoliščine. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku, da je posodil 8.000 DEM in zakaj ne tožencu, da je posojilo vrnil. Noben zanesljiv dokaz ni bil izveden. Priče so tudi različno izpovedovale o višini svoje plače. V primerjavi z njimi je imel tožnik ugodnejši položaj in prejemal višjo plačo in sicer 160.000,00 SIT. V ta znesek je bilo vključeno tudi vračilo 50.000,00 SIT iz naslova vračila vloženih sredstev.

Pritožba ni utemeljena.

Na naroku dne 9.9.1998 je sodišče izrecno opozorilo obe pravdni stranki, da ju bo na naslednjem naroku zaslišalo. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je toženec na dan naslednjega naroka, t.j. 19.10.1998 po faxu, poslanem po začetku naroka (narok je pričel ob 9.00 uri, faks pa je bil odposlan ob 9.22 uri) sodišču poslal opravičilo. V njem pa ni navedel, da se naroka ne more udeležiti zaradi službene zadržanosti, kot to skuša prikazati pritožba, temveč je kot razlog navedel le, da zaradi starosti zadeve še nima zbranih točnih podatkov za odgovor na tožbo. Glede na to, da je bila tožba tožencu vložena že 18.5.1995, to je tri leta prej ter da je odgovor na tožbo podal že 9.9.1998, je njegova navedba, da ni uspel zbrati podatkov za odgovor na tožbo, neresna. Še posebej glede na to, da tudi v pritožbi kakšnih dokazil v zvezi z zadevo niti ne ponuja, temveč zatrjuje povsem nova dejstva. Prvostopno sodišče je zato pravilno ravnalo, ko je na naroku zaslišalo samo tožnika (2. odst. 265. čl. ZPP) in dejstvo, da je toženec z naroka, na katerem bi moral biti zaslišan, izostal, štelo njemu v breme (2. odst. 269. čl. ZPP).

Tudi ne drži, da je dokazna ocena prvostopnega sodišča pomanjkljiva, ker da naj bi verjelo le tožniku, da je bilo posojilo dano, ne pa tudi tožencu, da je posojilo vrnil. Kot rečeno je tožnik svoje trditve potrdil pri zaslišanju, njemu v prid pa so izpovedovale tudi vse zališane priče. Izpovedbe vseh skupaj pa je prvostopno sodišče celovito ocenilo. Nasprotno pa toženec za svojo trditev, da naj bi tožniku posojilo vrnil, ni predlagal nikakršnega dokaza. Pritožbena navedba, da naj bi posojilo vračal v obliki višjega osebnega dohodka, ki ga je izplačeval tožniku, medtem ko je bil pri njem zaposlen, (ostalim delavcem naj bi izplačeval nižji osebni dohodek) predstavlja novo trditev, za katero prav tako toženec ne ponuje nikakršnega dokaza.

Nove so tudi trditve o tem, da devizni znesek, ki ga je tožnik izročil tožencu, naj ne bi predstavljal posojila, temveč plačilo deleža iz naslova družbene pogodbe. Vendar pa te trditve, tudi če so resnične, po oceni pritožbenega sodišča ne bi pripeljale do drugačne odločitve v zadevi, saj pritožba v nadaljevanju zatrjuje, da sta stranki potem, ko naj bi si tožnik glede družabništva premislil, sklenili dogovor, da bo toženec sprejeta sredstva tožniku mesečno vračal. Da bi to tudi dejansko storil, pa kot rečeno, ni uspel dokazati. Nepotrebno je zato tudi zasliševanje prič M.Z. in E.T., saj naj bi po navedbah pritožbe ti priči povedali le o tem, da je bil med strankama sklenjen dogovor o družabništvu ter da naj bi ta dogovor tožnik kršil. Da je bilo izročenega denarja več kot 6.000 DEM, (kot sedaj trdi toženec), pa je poleg tožnika potrdil B.K., S.P., M.R. in V.Z.. Pritožbeno sodišče zato v sprejeto dokazno oceno prvostopnega sodišča nima nobenih pomislekov.

Pač pa je pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe glede razlogov, na katere mora po 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je pri odločanju o obrestnem zahtevku prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožniku je namreč prisodilo tolarsko protivrednost 8.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, nato pa še zakonite zamudne obresti, ki tečejo od 20.5.1995, ko je toženec prišel v zamudo, obračunavajo pa se od tolarske protivrednosti zneska 8.000 DEM na 20.5.1995. S tako odločitvijo je v prid tožnika določena dvakratna revalorizacija, prvič v obliki tolarske protivrednosti deviznega zneska na dan plačila, drugič pa skozi temeljno obrestno mero v okviru "zakonitih zamudnih obresti", ki tečejo že od ugotovljene zamuda dalje, to je od 20.5.1995. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožniku prisodilo na glavnico, ki jo toženec dolguje v tolarski protivrednosti na dan plačila, obresti po obrestni meri, kot veljajo za hranilne vloge v DEM na vpogled (4. tč. 373. čl. ZPP).