Jedro

Ker ZKP izrecno ne omogoča plačila denarne kazni kot disciplinske sankcije v obrokih, sodišče takšnega načina plačila ne more določiti.

Izrek

Pritožba prič J. B. in M. B. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lenartu je s sklepom V K 33572/2015 z dne 14. 11. 2016 pod točko I izreka kot nedovoljeno zavrglo prošnjo prič J.B. in M.B. z dne 5. 10. 2016 za obročno plačilo denarne kazni v znesku 200,00 EUR, izrečene jima s sklepoma Okrajnega sodišča v Lenartu V K 33572/2015 z dne 12. 7. 2016, v zvezi s sklepoma Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 33572/2015 z dne 7. 9. 2016. Pod točko II izreka sklepa pa je kot neutemeljeno zavrnilo prošnjo prič J.B. in M.B. z dne 5. 10. 2016 za preklic denarne kazni v znesku 200,00 EUR, izrečene jima s sklepoma Okrajnega sodišča v Lenartu V K 33572/2015 z dne 12. 7. 2016, v zvezi s sklepoma Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 33572/2015 z dne 7. 9. 2016. 2. Zoper sklep sta se priči pritožili. V pritožbi navajata, da sta imela opravičljiv razlog, da nista prišla na glavno obravnavo, saj sta imeli v tistem času že določene termine za fizioterapijo, kar pomeni, da se v času bolniškega staleža glavne obravnave iz opravičljivega razloga ne bi mogli udeležiti. Navajata, da Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obročnega plačila denarne kazni sicer ne predvideva, ga pa tudi ne izključuje, njuni dohodki pa so majhni in bi plačilo denarne kazni resno ogrozilo njuno preživljanje, zaradi česar pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi tako, da jima omogoči vsaj, da denarno kazen plačata v obrokih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno obrazložilo, da je pričama J.B. in M.B. z odločbama, navedenima v izreku sklepa, naložilo plačilo denarne kazni kot disciplinske sankcije po tretjem odstavku 309. člena in 130. členu ZKP in da navedeni zakon obročnega plačila denarne kazni kot disciplinske sankcije ne predvideva, zato njuni prošnji ni moglo ugoditi. Ker ZKP izrecno ne omogoča plačila denarne kazni kot disciplinske sankcije v obrokih, sodišče takšnega načina plačila ne more določiti. Zato pritožba, ki kljub temu predlaga obročno plačilo denarne kazni, ne more biti uspešna.

5. Sodišče prve stopnje pa je tudi tehtno pojasnilo pravilno odločitev, da kot neutemeljeno zavrne prošnjo prič za preklic izrečene denarne kazni v znesku 200,00 EUR (točka II izreka prvostopenjskega sklepa). Z ugotovitvijo, da sta priči z naroka glavne obravnave dne 12. 7. 2016 izostali neopravičeno, se pritožbeno sodišče strinja, kar je pojasnilo že v sklepu IV Kp 33572/2015 z dne 7. 9. 2016. Osebe, ki jih sodišče povabi, so se vabilu dolžne odzvati, in če tega ne storijo, je denarno kaznovanje upravičen odziv sodišča, ne glede na to, ali se kasneje v postopku izkaže, da izpovedbe prič, ki so bile vabljene na glavno obravnavo, niso bile nujne. Razlog za izostanek, ki ga priči sedaj navajata v pritožbi, in sicer fizioterapija, pa ni bil razlog, zaradi katerega nista pristopili na glavno obravnavo, temveč sta takrat navajali, da se na sodišču ne želita soočiti z oškodovancem M.J. Pritožbena trditev, da se glavne obravnave tako ne bi udeležili, ker sta imeli predvideno fizioterapijo, pravilnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne spreminja, saj gre za drug razlog, ki ga priči sodišču prve stopnje nista sporočili in ga ob odločanju ni moglo presojati.

6. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, in ker pritožbene navedbe tudi pritožbenemu sodišču ne dajejo podlage za drugačno odločitev ter poseg v prvostopenjski sklep, je o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).