Jedro

ZP-1 je spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, ter da se z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih.

Prekrškovni organ, preden zahtevo za sodno varstvo odstopi v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje, opravi njen predhodni preizkus in v primerih, ki jih določa 63. člen ZP-1, lahko zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne bo posredovana v odločitev pristojnemu sodišču. Vendar če organ v okviru predhodnega preizkusa zahteve za sodno varstvo po določbah 63. člena ZP-1 o zahtevi za sodno varstvo ne odloči sam, jo odstopi oziroma posreduje v odločitev pristojnemu sodišču. To pomeni, da bo o zahtevi za sodno varstvo, odločalo pristojno sodišče in da vlagatelj zahteve za sodno varstvo, ne bo dopolnjeval oziroma ne bo imel možnosti, da jo ponovno vloži. Zato je štelo, da se v tem postopku uresničuje pravica do sodnega varstva.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 687/2024 z dne 17. 7. 2024 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 28. 6. 2024.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik želel BPP za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog Pn 22115-341/2024-1 z dne 19. 6. 2024, izdan zaradi prekrška po 3. točki šestega odstavka 46. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa. Toženka ocenjuje, da obravnava prekrškov ni zapletena, tj., da ne gre za dejanska in pravna vprašanja, ki bi narekovala, da se prosilcu zagotovi strokovna pomoč pri njegovi obrambi. Po njeni presoji pa ne gre niti za postopek pred sodiščem, saj se zahteva za sodno varstvo vloži pred inšpekcijskim organom. Meni, da tako izhaja tudi iz stališča naslovnega sodišča v zadevi I U 359/2014. Če bo zadeva odstopljena krajevno pristojnemu sodišču, ji bo dodeljena opravilna številka prekrškovne zadeve in takrat lahko tožnik vloži novo prošnjo za dodelitev BPP. Toženka še pojasni, da se v presojo izpolnjevanja subjektivnega oziroma materialnega kriterija iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni spuščala, ker tožnik ne izpolnjuje že objektivnega kriterija za dodelitev BPP.

3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. V njej navaja, da se je toženka nezakonito spustila v vsebinsko obravnavanje prekrškovne zadeve in prošnjo zavrnila sklicujoč se na predpostavko, da je vložena zahteva za sodno varstvo neutemeljena. Logika toženke bi pomenila, da je upravičenost do BPP odvisna od tega, ali bo stranka v sodnem postopku uspela, kar je nesprejemljivo. Toženki očita, da ne loči med neutemeljenostjo in nerazumnostjo zadeve. Ne strinja se, da ne gre za postopek pred sodiščem, saj po Zakonu o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) o storitvi prekrška, sankciji in drugih vprašanjih o prekršku odloči prekrškovni organ oziroma sodišče. Eno od poglavitnih pravnih sredstev je tudi zahteva za sodno varstvo, o kateri odloča sodišče. Tudi izpodbijani plačilni nalog je vseboval zakonski pravni pouk o pravici do sodnega pravnega sredstva. V sodnem postopku bo sodišče zaslišalo priče, tožnik pa bo podal zagovor. Ker tožnik denarja za plačilo globe nima, mu grozi nadomestitev z zaporno kaznijo. Trdi, da je Rom, brez osnovne izobrazbe in kot pripadnik nižjega sloja toliko bolj potrebuje pomoč zagovornika, saj se ni sposoben zagovarjati sam. Tožnik ne ve niti, kaj pomeni vložitev zahteve za sodno varstvo, saj ni razumel pravnega pouka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Toženki naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

5.Tožba je utemeljena.

6.V obravnavanem primeru sodišče presoja zakonitost odločitve toženke o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP za vložitev zahteve za sodno varstvo.

7.Sodišče kot neutemeljene zavrača trditve tožnika, da je toženka prošnjo zavrnila sklicujoč se na predpostavko, da je vložena zahteva za sodno varstvo neutemeljena. V razlogih izpodbijane odločbe je res prepisala dikcijo prvega odstavka 24. člen ZBPP,1 vendar pa ni dvoma, da je svojo odločitev oprla na 1. člen ZBPP, po katerem se BPP dodeli za uresničevanje pravice do sodnega varstva. Presodila je namreč, da postopek, ki teče na podlagi zahteve za sodno varstvo, ni sodni postopek. Izrecno je navedla, da se zato v presojo izpolnjevanja subjektivnega oziroma materialnega kriterija iz 24. člena ZBPP ni spuščala.

8.Stališče, da v postopku, ki se sproži na podlagi zahteve za sodno varstvo, ne gre za sodno varstvo, pa ni utemeljeno. Toženka se napačno sklicuje na zadevo I U 359/2014, saj iz te sodbe izhaja ravno obratno, tj., da se v tem postopku uresničuje pravica do sodnega varstva. Sodišče je namreč v zadevi I U 359/2014 utemeljilo, da se po določbi prvega odstavka 59. člena ZP-1 zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, lahko zahteva za sodno varstvo. Po drugem odstavku 60. člena ZP-1 je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka. Po prvem odstavku 61. člena ZP-1 mora zahteva za sodno varstvo vsebovati podatke in navedbe, ki so s tem zakonom določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku (153. člen tega zakona). Nedovoljeno ali prepozno zahtevo za sodno varstvo zavrže prekrškovni organ s sklepom (drugi odstavek 63. člena ZP-1). Po določbi petega odstavka 63. člena ZP-1 prekrškovni organ, če ugotovi, da je zahteva za sodno varstvo pravočasna in utemeljena, odločbo o prekršku odpravi in ustavi postopek, ali jo odpravi in vloži predlog pri pristojnem prekrškovnem organu, ali jo nadomesti z novo odločbo, ali izreče opomin namesto sankcije in o tem obvesti storilca in osebo, ki je vložila zahtevo za sodno varstvo oziroma vroči novo odločbo. Če prekrškovni organ odločbe ne odpravi ali nadomesti, jo s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posreduje v odločitev pristojnemu sodišču (sedmi odstavek 63. člena ZP-1).

9.Glede na citirane določbe 63. člena ZP-1 je sodišče sicer pritrdilo temu, da prekrškovni organ, preden zahtevo za sodno varstvo odstopi v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje, opravi njen predhodni preizkus in da v primerih, ki jih določa 63. člen ZP-1, lahko zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne bo posredovana v odločitev pristojnemu sodišču. Vendar je upoštevalo, da če organ v okviru predhodnega preizkusa zahteve za sodno varstvo po določbah 63. člena ZP-1 o zahtevi za sodno varstvo ne odloči sam, jo odstopi oziroma posreduje v odločitev pristojnemu sodišču. To pomeni, da bo o zahtevi za sodno varstvo, kakršno je vlagatelj vložil pri pristojnem prekrškovnem organu, odločalo pristojno sodišče in da vlagatelj zahteve za sodno varstvo, katere vsebina je predpisana v citiranem prvem odstavku 61. člena ZP-1, ne bo dopolnjeval oziroma ne bo imel možnosti, da jo ponovno vloži. Zato je štelo, da se v tem postopku uresničuje pravica do sodnega varstva.

10.Tudi v nekaterih ostalih zadevah je sodišče že pojasnilo, da je ZP-1 spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, ter da se z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih.2

11.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka pri tem opozarja na sodno prakso tega sodišča,3 da je treba v postopkih o prekrških, ob upoštevanju primerljivosti materialnega in procesnega prekrškovnega prava kazenskemu pravu,4 uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča5 v zvezi s kazenskimi zadevami in ki izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.6

12.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi.

13.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnika v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

2Glej I U 1885/2020, I U 1212/2024.

3Glej I U 359/2014, I U 1885/2020, I U 1212/2024.

4V prekrškovnem postopku se poleg temeljnega ZP-1 subsidiarno uporablja tudi nekatere določbe drugih zakonov. V Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju: KZ-1) se tako po vsebinski ustreznosti opredeljujejo temeljni instituti, kot so silobran, skrajna sila, prištevnost, prisiljenost, oblike zmot, oblike krivde, udeležbe ter čas in kraj storitve. Poleg tega ZP-1 ne določa vsebine pojmov naklep in malomarnost, zato je tudi za opredelitev vsebine teh pojmov treba uporabiti določbe KZ-1. V rednem postopku o prekršku se je nadalje treba držati določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) glede jezika v postopku, rokov, vlog in zapisnikov, zaslišanja obdolženca, zasliševanja prič, izvedenstva, prenosa krajevne pristojnosti, hišnih in osebnih preiskav, zasega in odvzema predmetov, zasega elektronskih ter z njimi povezanih naprav in nosilcev elektronskih podatkov. Storilcem prekrška mora biti enakopravno zagotovljeno, da se v postopku branijo sami ali z zagovornikom. Več o tem glej: Analiza Inšpektorata RS za notranje zadeve kot inšpekcijskega in prekrškovnega organa, Tina Stojaković, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo, diplomsko delo, Ljubljana, maj 2019, str. 15-18.

5Glej X Ips 226/2014 in X Ips 224/2014.

6Tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 1698/2017.

Zveza

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 1, 24 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 61, 63

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.