Jedro

Po teoriji jajčne lupine mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo. Uporaba te teorije je res tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom, a po pravilni presoji sodišča prve stopnje obravnavani primer ni takšen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo mnenje izvedencev medicinske stroke, ki sta ugotovila, da je imel tožnik že pred nezgodo pri delu težave z ledveno hrbtenico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče je prvemu tožencu in drugi toženki naložilo, da tožniku solidarno plačata odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 9.175,00 EUR z obrestmi, in sicer od zneska 8.500,00 EUR od 16. 1. 2020 dalje in od zneska 675,00 EUR od 27. 7. 2020 dalje, ter odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube na dohodku v neto znesku 914,69 EUR in za račune v znesku 94,84 EUR z obrestmi. Kar je tožnik zahteval več (plačilo odškodnine v znesku 29.415,30 EUR z obrestmi), je zavrnilo. Odločilo je, da prvi toženec in druga toženka povrneta tožniku 1.013,46 EUR, sodišču pa 824,54 EUR iz naslova pravdnih stroškov, ter plačata sodno takso po priloženem taksnem nalogu.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s 50-odstotnim znižanjem odmerjene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi predhodnih degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice. Sodišče je spregledalo teorijo jajčne lupine, na katero se je skliceval v sodnem postopku. Ker se ni opredelilo do bistvenih navedb glede uporabe teorije jajčne lupine, ni mogoč preizkus sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da ni mogoče izključiti niti omiliti odškodninske odgovornosti zaradi večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca. Sklicuje se na zadevi Pdp 1674/2014 in III Cp 1139/2009. Obstoj predhodnih zdravstvenih sprememb ledvene hrbtenice v nivoju L4 pomeni osebno stanje tožnika, ki ne bi smelo vplivati na odmero odškodnine. Iz izpovedi tožnika in listin jasno izhaja, da je tožnik pred škodnim dogodkom zgolj občasno občutil lažje bolečine v hrbtu in nogah, ki ga niso obremenjevale ali omejevale. Do škodnega dogodka ni imel omejitev gibljivosti sklepov, ni občutil težav s kožo niti ni trpel za okvaro in atrofijo mišic in živcev. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da osebne lastnosti tožnika pred škodnim dogodkom niso bile manifestirane tako, da bi mu povzročale kakršnekoli težave. Vztraja, da je upravičen do celotne odškodnine, saj je nastala škoda izključna posledica protipravnega ravnanja prvega toženca. Dodaja, da predhodne degenerativne spremembe ledvene hrbtenice ne morejo vplivati na obseg nepremoženjske škode iz naslova strahu in na obseg premoženjske škode, saj s tem niso v nobeni povezavi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki ju uveljavlja pritožba. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega naziranja tožnika glede t. i. teorije jajčne lupine (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in ustrezne razloge o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

7. Nadalje tožnik uveljavlja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno zato, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo teorije jajčne lupine. Po tej teoriji mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo. Uporaba te teorije je res tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom, a po pravilni presoji sodišča prve stopnje obravnavani primer ni takšen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo mnenje izvedencev medicinske stroke, ki sta ugotovila, da je imel tožnik že pred nezgodo pri delu 16. 10. 2018, v kateri je prišlo do natega in okvare živčnih vlaken živčne korenine L4, ki po prehodu iz hrbtenice sestavljajo femoralni živec, težave z ledveno hrbtenico. Ugotovljeno je bilo tudi, da so v 50 % za lezijo živčnih vlaken femoralnega živca vzrok hude degenerativne spremembe ledvene hrbetnice v nivoju L3/L4 in v 50 % poškodba samega femoralnega živca, ki jo je tožnik utrpel ob poškodbi. Tožnik je v izpovedi smiselno potrdil predhodne težave s hrbtom (v mesecu marcu 2018 je zaradi teh težav obiskal osebno zdravnico in jemal protibolečinska zdravila). Zato ne drži, da iz listin in izpovedi tožnika izhaja, da ni imel nobenih težav s hrbtenico že pred nezgodo.

8. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključilo, da tožnikove predhodne hude degenerativne spremembe ledvene hrbtenice predstavljajo pravno relevanten sovzrok škode, ki je k njenemu nastanku prispeval s 50 %, in da je le 50 % sedanjih težav mogoče pripisati škodnemu dogodku. Pravilno je torej uporabilo deljeno vzročnost (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 597/2008) in utemeljeno znižalo dosojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode za polovico. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnikove predhodne degenerativne zdravstvene spremembe ledvene hrbtenice ne morejo vplivati na obseg nepremoženjske škode iz naslova strahu in premoženjske škode, ker niso v povezavi s tema oblikama škode. V primeru predobstoječih bolezenskih ali degenerativnih stanj je namreč treba rešiti vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretni oškodovanec težave in škodo trpel tudi, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo. V okviru odškodnine za prestani strah se upošteva tudi t. i. sekundarni strah za izid zdravljenja. Izvedenca medicinske stroke sta v pisnem mnenju ugotovila, da je bila zaskrbljenost za potek in izid zdravljenja ob izkušnjah z že od prej prisotnimi bolečinami v križu sprva lahka, nato pa ob vztrajanju težav in vse večjo nezanesljivostjo desne noge srednje velika do konca zdravljenja. Tudi končni obseg premoženjske škode zaradi izgube na dohodku in računov za medicinske storitve je večji zaradi tožnikovih predhodnih težav z ledveno hrbtenico. Zmotna je pritožbena navedba, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse višjih sodišč, ki naj bi v zadevah Pdp 1674/2014 in VSL III Cp 1139/2009 odločili drugače. Zadevi sta v bistvenem različni z obravnavanim primerom, ker so bile tam ugotovljene spremembe v zdravstvenem stanju neme in oškodovancema niso povzročale težav.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da nista podana uveljavljana pritožbena razloga niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prva odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP).