Jedro

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana, saj na delo ni prišel pet zaporednih delovnih dni, svojega izostanka pa tudi ni opravičil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2009 razveljavi (točka 1 izreka), da se ugotovi, da tožniku pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 pri toženi stranki preneha 21. 3. 2010 (točka 2 izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračunavati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače, ki zapade na dan vsakokratnega izplačila plač v družbi, za pretekli mesec ter mu vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo, ko ni delal ter odvesti vse ustrezne davke in prispevke in druge dajatve, razliko v neto znesku pa nakazati na tožnikov transakcijski račun ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh (točka 3 izreka), odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka 4 izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) pritožuje tožeča stranka. Z odločitvijo sodišča prve stopnje in njegovo obrazložitvijo se ne strinja. Tožnik je namreč v skladu z navodili delodajalca zadnji delovni dan bolniškega staleža dne 10. 7. 2009, kar izhaja tudi iz telefonskih izpiskov in izjave S.M., poklical S.M., da bi se dogovorila glede delovnih obveznosti v ponedeljek in glede zaostalih plačil. Njo je klical, ker se mu delodajalec ni javljal na telefon. Tako je sledil njenemu navodilu in prišel v ponedeljek v službo in sicer na parkirišče V.. Neutemeljeno zaključuje sodišče prve stopnje, da bi se moral tožnik javiti na sedežu tožene stranke na naslovu ..., saj je S.M. jasno izpovedala, da bi moral tožnik priti na delo v ponedeljek 13. 7. 2009 na parkirni prostor. Da je tožnik ravnal pravilno izhaja že iz odgovora na tožbo, kjer je navedeno, da sta se stranki po telefonu dne 8. 7. 2009 dogovorili, da se dobita 13. 7. 2009 na parkirišču V., ter da se je tožnik na delovnem mestu zglasil tega dne ob 7.20 uri namesto ob 7.00 uri, ko se delovni dan začne. V odgovoru na tožbo je tudi zapisano, da toženka nima poslovnih prostorov, zato imajo delavci navodilo, da se ob 7.00 uri vsak dan zglasijo na tem parkirišču, kjer jim tožena stranka razdeli delovne obveznosti. Ker je bil tožnik vsak dan na delovnem mestu, kar izhaja iz izpovedi prič, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je sodbo odprlo na 110. člen in 3. alineo 111. člena ZDR. Tožnik z dela ni bil odsoten in je želel delati, pa mu delodajalec tega ni omogočil. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je kršil delovne obveznosti. Po stališču pritožbe je tudi za primer, da bi jih tožnik kršil, izredna odpoved prehuda sankcija, saj je skrajno sredstvo, ko nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Tako bi ga delodajalec lahko kaznoval z disciplinsko sankcijo oziroma mu izrekel opomin pred redno odpovedjo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik hodil na delo, vendar ni imel namena delati. Tožnik tudi meni, da tožena stranka ni dokazala, da so ob tožnikovi kršitvi obstajale okoliščine in interesi, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega procesa do izteka pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas. Ker v sodbi sodišča prve stopnje obstaja neskladje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi listinami in zapisniki, je podana bistvena kršitev pravdnega postopka po 339. členu ZPP. Tožena stranka pa se pritožuje tudi glede stroškov postopka. Na prvi glavni obravnavi dne 13. 4. 2010 je bila namreč sklenjena delna sodna poravnava, po kateri je tožena stranka pripoznala neizplačani plači za meseca junij in julij 2009 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leti 2008 in 2009 in se zavezala navedeno plačati v roku 30 dni. Tako je tožeča stranka uspela v celoti z denarnim zahtevkom in je upravičena do povračila stroškov glede na vrednost tega dela predmeta in bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati priglašenih 89,70 EUR kot nagrado za postopek po tar. št. 3100 (količnik 1 = 69,00 EUR) in 82,80 EUR kot nagrado za narok dne 13. 4. 2010 po tar. št. 3102 ter 48,30 EUR kot nagrado za sporazum po tar. št. 1111 ZOdvT, skupaj torej 220,80 EUR in k temu prišteti še 20 % DDV, tako da bi tožeča stranka morala dobiti povrnjeno najmanj 264,96 EUR stroškov. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji kot tudi pritožbenih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako ni storilo v pritožbi očitane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v celoti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz izpovedi prič izhaja, da se je tožnik na delovnem mestu t.j. na parkirnem prostoru V. v času od 13. 7. 2009 do 20. 7. 2009 zglasil vsak dan in da mu tako ni mogoče očitati, da je kršil delovne obveznosti, saj je želel delati, pa mu delodajalec tega ni omogočil. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik se je dne 13. 7. 2009 in tudi v naslednjih dneh do 20. 7. 2009 sicer res zglasil na parkirnem prostoru, vendar ni bil njegov namen, da bi delal, ampak je želel le od tožene stranke prejeti plačilo zaostalih plač. Do takšnega zaključka je sodišče prišlo na podlagi izpovedb prič B.Š., Z.G., B.G. in E.K., ki so tožnika na parkirišču videle, iz njihovih izpovedi pa ne izhaja, da bi bil tam vsak dan cel delovni čas. Iz pričevanja S.M., B.G., I.P. in izpovedi toženca izhaja, da je tožnik od toženca želel predvsem prejeti denar, ni pa imel namena delati. Iz razčlenjenega računa za mobitel (B10) izhaja, da je tožnik s tožencem dvakrat govoril po telefonu 13. 7. 2009, pred tem 7. 7. 2009 in kasneje 28. 7. 2009. Dne 16. 7. 2009 je bil na gradbišču, kjer je bil toženec kooperant, vendar tega dne ni prišel delat, ampak se je prišel k tožencu pogovarjat o izplačilu plač, kar izhaja tako iz izpovedi I.P., ki je bil na tem gradbišču delovodja in kot tudi iz izpovedi toženca. Tudi B.G., ki je s tožnikom govoril na parkirišču, je izpovedal, da je tožnik dejal, da ne dela, ker je dal odpoved, ker sta se s tožencem nekaj sporekla. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da ni bil namen tožnikovega prihajanja na parkirišče in njegovega prihoda na gradbišče delo pri toženi stranki, ampak prejem zaostalih plač od tožene stranke. Iz izpovedi toženca in priče B.G. res izhaja, da bi se moral delavec po zaključku bolniškega staleža zglasiti na sedežu tožene stranke na naslovu ..., vendar pa to po stališču pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena v tej zadevi. Če bi namreč tožnik res želel delati pri toženi stranki, bi za to pokazal več interesa in ne bi, kot je sam izpovedal, cel dopoldan prebil na parkirišču. V kolikor ni mogel preko telefona, kot zatrjuje, priklicati tožene stranke, bi lahko odšel na sedež na naslov ..., oziroma bi dne 16. 7. 2009, ko se je na gradbišču zglasil, lahko pričel z delom. Res je, kot navaja pritožba, izredna odpoved skrajno sredstvo, vendar pa od tožene stranke, glede na odnos tožnika, ki ni želel pri njej delati in tudi ni delal, ni mogoče pričakovati, da bi mu izrekla disciplinsko sankcijo oziroma opomin pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na te okoliščine namreč od nje ni mogoče pričakovati, da bi lahko s tožnikom nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, saj tožnik na delo ni prišel pet zaporednih delovnih dni, svojega izostanka pa tudi ni upravičil, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; UR. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno (1. odstavek 110. člena ZDR), da je bil pred tem pravilno izpeljan postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik prejel obdolžitev in vabilo na zagovor (B2) in se je zagovora tudi udeležil (B3 in tožnikova izpoved na l. št. 55), kar je v skladu z 2. in 3. odstavkom 83. člena ZDR, je tožbeni zahtevek tožnika utemeljeno in materialno pravno pravilno zavrnilo.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik je s tožbo vtoževal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izplačilo zaostalih plač. Na prvem naroku za glavno obravnavo sta stranki o denarnem delu tožbenega zahtevka sklenili poravnavo, ki ne vsebuje dogovora o stroških za ta del postopka. Praviloma se pri poravnavi stranki dogovorita tudi, kako se bodo plačali stroški postopka (ali nosi vsaka stranka svoje stroške, ali ena vse, ali pa določita kakšno drugačno razmerje). Če se stranki o tem ne dogovorita, pa velja pravilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (1. odstavek 159. člena ZPP). Sodna poravnava je sporazumna ureditev spora, ki naj bi izboljšala položaj obeh in ne le ene pravdne stranke (tiste, ki je manj popustila). Tako s sodno poravnavo ni v celoti uspela tožeča stranka, kot to napačno navaja v pritožbi, ampak sta s poravnavo uspeli obe stranki. Skladno s 159. členom ZPP vsaka krije svoje stroške postopka o denarnem delu spora, ki je bil zaključen s poravnavo in skladno z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v zvezi s 154. členom ZPP pa tudi vsaka svoje stroške v sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.