Jedro

Sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka kljub temu, da je sodišče Združenju posredovalo ustrezna pojasnila glede zakonske ureditve v zvezi s postavitvijo pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, nenazadnje pa tudi kljub jasnemu pojasnilu začasne zastopnice v spremnem dopisu z dne 29. 1. 2018 o osebah, ki so lahko imenovane za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, na poziv sodišča ni odzvala tako, da bi imenovala pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeči stranki se namesto dosedanje začasne zastopnice za sprejemanje pisanj A.A., Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva ulica 33, Ljubljana, kot začasna zastopnica za sprejemanje pisanj postavi B.B., Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva ulica 33, Ljubljana, z nalogo, da tožeči stranki pošlje ta sklep.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču vložila tožbo v zadevi verifikacije devizne vloge. Po podatkih, ki izhajajo iz tožbe, živi tožeča stranka v tujini, to je v Bosni in Hercegovini, v Republiki Sloveniji pa nima pooblaščenca za ta sodni postopek. Kot kontaktni naslov je tožeča stranka v tožbi navedla Združenje za zaščito deviznih varčevalcev v BiH (v nadaljevanju: Združenje), ki ima sedež v Bosni in Hercegovini.

2. Na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. K I. točki izreka:

3. Po določbah prvega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora tožeča stranka, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V kolikor tega ob vložitvi tožbe ne stori, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka v danem roku tega ne stori, sodišče tožbo zavrže. Sklep o tem se tožeči stranki vroči po imenovanem začasnem zastopniku.

4. Glede na to, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe kot kontaktni naslov navedla Združenje, in vsled vprašanj, ki jih je Združenje zastavilo sodišču, je sodišče Združenju preko elektronske komunikacije posredovalo obsežna pojasnila (pod opr. št. Su 394/2017) glede zakonske ureditve v zvezi s postavitvijo pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji.

5. Združenje je po svoji predsednici Č.Č. v elektronskem sporočilu z dne 22. 6. 2017 izpostavilo vprašanje, ali je pooblaščenec za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji lahko Ambasada Bosne in Hercegovine v Ljubljani (v nadaljevanju Ambasada) ali nekdo od zaposlenih na Ambasadi. Tukajšnje sodišče je Združenju odgovorilo z dopisom Su 394/2017 z dne 29. 6. 2017, pri čemer je izpostavilo, da obravnavani 146. člen ZPP nalaga postavitev pooblaščenca za vročanje stranki, ki bi ji bilo treba pisanja vročati v tujino, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji oz. za primer, če stranka sicer ima pooblaščenca, vendar je to tuji odvetnik, ki nima pravice do zastopanja pred sodišči v Republiki Sloveniji. Dalje je sodišče Združenju pojasnilo tudi razliko med pooblaščencem za sprejemanje pisanj in pooblaščencem za zastopanje, in sicer, da je prvi pooblaščen le za sprejemanje pisanj, ne pa tudi za druga procesna dejanja. Za opravljanje drugih procesnih dejanj je po tretjem odstavku 87. člena ZPP pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sodišče je Združenje posebej opozorilo, da je kot pooblaščenec za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji lahko imenovan vsak, kdor to pooblastilo sprejme ter je popolnoma poslovno sposoben in živi v Republiki Sloveniji. Kot pooblaščenec za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji se lahko imenuje tudi odvetnik oziroma notar v Republiki Sloveniji. Sklepno je sodišče poudarilo, da bi (glede na zgoraj povzeto) bila lahko kot pooblaščenec za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji imenovana tudi oseba, zaposlena na Veleposlaništvu Bosne in Hercegovine v Ljubljani, in sicer pod pogojem, da pooblastilo sprejme in se ji pisanja vročajo na naslovu v Republiki Sloveniji, lahko tudi na naslovu Veleposlaništva. Ob tem je bilo Združenje posebej opozorjeno, da kot pooblaščenec za sprejemanje pisanje nikakor ne more biti imenovana oseba, ki je zaposlena na Upravnem sodišču Republike Slovenije in ki je bila imenovana za začasno zastopnico za sprejemanje pisanj.

6. Nenazadnje je sodišče Združenje v dopisu z dne 29. 6. 2017 še opozorilo glede obveznih sestavin tožbe po ZPP in ZUS-1. Združenju je bilo pojasnjeno, da je treba navesti tudi razloge, zakaj oseba toži ter navesti predlog, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Prav tako je bilo opozorjeno, da mora biti tožba v slovenskem jeziku in lastnoročno podpisana. V primeru, da je vložena po pooblaščencu, pa mora imeti pooblaščenec pravniški državni izpit (kar mora biti izkazano), oziroma je tožba lahko vložena po odvetniku. V obeh primerih ji mora biti priloženo pooblastilo. Posebej je sodišče izpostavilo tudi svoja opažanja, da večina tožb ne vsebuje razlogov, zakaj tožniki tožijo, kakor tudi tožniki v njih niso predlagali, kako in v čem naj se upravni akt odpravi.

7. Združenje je tukajšnjemu sodišču po svoji predsednici v dopisu z dne 3. 7. 2017 pojasnilo, da je Združenje (glede na kratke roke za vložitev tožbe v upravnem sporu ter dejstvo, da je večina tožečih strank v 80-ih in 90-ih letih, z dohodki, ki ne zadoščajo za preživetje) poskusilo vložiti skupinske tožbe, v katerih so imena tožnikov, naslovi njihovih bivališč v Bosni in Hercegovini ter številke odločb Sklada Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju Sklad), s katerim so bile zahteve tožečih strank s strani Sklada zavrnjene, takšnim skupinskim tožbam pa so bile priložene tudi odločbe Sklada oz. druga korespondenca med Skladom in tožniki. V nadaljevanju je izpostavilo razloge, zaradi katerih ocenjuje, da so bile odločitve Sklada sprejete na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja (konkretno v zvezi z vprašanjem prenosa sredstev iz deviznih računov Ljubljanske banke na Agencijo za privatizacijo v Federaciji). Končno je predsednica v dopisu sodišču predlagala tudi, da se organizira sestanek z namenom sprejema načelnega dogovora, kako bi najbolj učinkovito rešili vprašanje teh upravnih sporov v pravnem sistemu Republike Slovenije. Pojasnila je še, da bi bili pripravljeni najeti odvetniško družbo, morda celo pravno ekipo, ki bi tožbo ustrezno uredila v skladu z zakonom in navedla vsa dejstva in dokaze tožečih strank.

8. Z dopisom Su 394/2017 z dne 7. 7. 2017 je tukajšnje sodišče Združenju nadalje pojasnilo, da bo o tožbah, ki so jih tožniki vložili zoper odločitve Sklada v zadevah verifikacije, odločilo, in sicer bo, ko bo presojalo zakonitost izpodbijanih odločb Sklada, postopalo do določbah ZUS-1. Izpostavilo je, da so bile tožbe tedaj v fazi formalnega preizkusa popolnosti tožbe ter da bo sodišče po zaključku te faze od tožene stranke pridobilo upravne spise ter njen odgovor na tožbo, ki bo posredovan tožnikom v seznanitev in odgovor. Po zaključku izmenjave vlog med strankami bo sodišče pristopilo k meritornemu reševanju tožb. Pojasnilo je še, da stranke lahko med postopkom vlagajo vloge in aktivno sodelujejo skladno s procesnimi pravili ZUS-1. Združenje je poleg tega tudi posebej opozorilo, da pravnih nasvetov ali pravne pomoči strankam upravnega spora sodišče ni pristojno dajati, in Združenju predlagalo, da se v zvezi s tem obrne na odvetnike.

9. Sodišče je tožeči stranki nato s sklepom I U 1982/2017-4 z dne 17. 1. 2018 postavilo začasno zastopnico, upravičeno za prejemanje pisanj, in tej naložilo, da tožeči stranki pošlje sklep I U 1982/2017-4 z dne 17. 1. 2018, s katerim je tožeči stranki sodišče naložilo, da v roku 30 dni od vročitve tega sklepa imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in da o tem pisno seznani sodišče. Sodišče je tožečo stranko opozorilo, da bo tožbo zavrglo, v kolikor v danem 30 dnevnem roku ne bo odpravila pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom tega sklepa.

10. Začasni zastopnici, upravičeni za sprejemanje pisanj, je bil sklep sodišča I U 1982/2017-4 z dne 17. 1. 2018 vročen dne 29. 1. 2018, ko je začel tudi teči rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe, o čemer je bila tožeča stranka obveščena. Začasna zastopnica, upravičena za sprejemanje pisanj, je v tem odstavku naveden sklep poslala tožeči stranki skupaj z dopisom z dne 29. 1. 2018. V dopisu je tožeči stranki pojasnila, koga lahko imenuje za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, jo opozorila na začetek teka rokov za odpravo teh pomanjkljivosti ter na pravne posledice nepravočasne odprave pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom sklepa. Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je tožeča stranka navedeni sklep prejela dne 31. 1. 2018. Rok 30 dni za imenovanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji se je tožniku iztekel 28. 2. 2018. 11. Sodišče je v teku roka, dne 5. 2. 2018 prejelo vlogo tožeče stranke, v kateri le-ta sodišče obvešča, da ni zmožna najeti svojega pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji.

12. Sodišče glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da se tožeča stranka kljub temu, da je sodišče, kot predhodno pojasnjeno v točkah od 4 do 8 obrazložitve tega sklepa, Združenju posredovalo ustrezna pojasnila glede zakonske ureditve v zvezi s postavitvijo pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, nenazadnje pa tudi kljub jasnemu pojasnilu začasne zastopnice v spremnem dopisu z dne 29. 1. 2018 o osebah, ki so lahko imenovane za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, na poziv sodišča ni odzvala tako, da bi imenovala pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Celoten potek postopka, pojasnila, ki jih je sodišče posredovalo Združenju, in pojasnila, ki jih je začasna zastopnica posredovala tožeči stranki v spremnem dopisu, izkazujejo, da je sodišče v konkretnem primeru ravnalo z vso potrebno skrbnostjo, z ozirom in ob razumevanju stiske tožečih strank, pa tudi dobronamerno in preko dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Sodišče je pri svoji odločitvi v konkretni zadevi upoštevalo tudi stališče, ki ga je v zvezi z vprašanjem postavitve pooblaščenca za sprejemanje pisanj zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu I Up 59/2018 z dne 29. 8. 2018, in sicer da niti Haaška konvencija o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah niti Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah ne posega v možnost, da se z zakonom uredi posebne zahteve glede postavitve pooblaščenca (ter procesne posledice te opustitve) za tistega, ki se je sam obrnil na sodišče v Republiki Sloveniji, torej za tožnika.

13. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je po navedenem iztekel z dnem 28. 2. 2018, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče v zgoraj navedenem sklepu. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Sodišče dodaja, da je sklep I U 1982/2017-4 z dne 17. 1. 2018 in spremni dopis z dne 29. 1. 2018 poslalo tožeči stranki po pooblaščencu C.C. iz Bosne in Hercegovine, ki je bil naveden v tožbi in da ugotavlja, da so tožniku pisanja bila vročena ter je z njima bil seznanjen, saj se je na sklep odzval sam osebno, z dopisom, ki ga je sodišče prejelo dne 5. 2. 2018, in dopis lastnoročno podpisal. K II. točki izreka:

14. S sklepom I U 1982/2017-4 z dne 17. 1. 2018 je sodišče za začasno zastopnico, upravičeno za sprejemanje pisanj za tožečo stranko, že imenovalo A.A., Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva ulica 33, Ljubljana, vendar pa slednja ni več zaposlena pri tukajšnjem sodišču. 15. Tožeči stranki se zato namesto dosedanje začasne zastopnice za sprejemanje pisanj kot nova začasna zastopnica za sprejemanje pisanj postavi B.B., Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva ulica 33, Ljubljana, z nalogo, da tožeči stranki pošlje ta sklep.