Jedro

Tisto, kar tožnik pojmuje kot preganjanje, to je kazenski postopek zoper njega, ni preganjanje iz političnih razlogov. Ni mogoče izhajati iz stališča, da je kazenski postopek zoper tožnika posledica arbitrarnega in politično pogojenega postopka. Zgolj vložena obtožnica še ne pomeni, da je bila njena vložitev vzročno posledično povezana s tožnikovim političnim delovanjem

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik navedel v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in kaj je povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s tem, da je v izvorni državi preganjan s strani vahabitov in s strani FSB (zvezne varnostne službe). Tožena stranka je zaključila, da opisane grožnje s strani vahabitov ne dosegajo standarda preganjanja. Tožnik je izjavil, da mu je vlada zaradi groženj s strani vahabitov dodelila zaščiteno vozilo pred streli in eksplozivi in bil je deležen ustrezne obravnave s strani policije. Osebe, ki grozijo prosilcu, lahko učinkovito preganja tožnikova izvorna država, saj iz informacij izhaja, da je v Ruski federaciji vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem s strani vahabitov. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je dejansko tožnik izvorno državo zapustil zaradi tega, da bi se izognil sodnemu postopku, ki mu grozi zaradi neupravičenega prejemanja denarja. Tožena stranka ugotavlja, da iz izjav tožnika izhaja, da je zapustil izvorno državo, še preden je bil končan postopek s strani preiskovalnega komiteja. Tožnik se namreč na drugo vabilo na razgovor ni odzval, ampak se je še pred končanim postopkom odločil, da zapusti izvorno državo in tako ni izkoristil možnosti, da bi svojo nedolžnost dokazoval v sodnem postopku. Povedal je tudi, da je zoper njega v Ruski federaciji razpisana federalna tiralica iz razloga, ker mu organi pregona očitajo neupravičeno prejemanje denarja. Po mnenju tožene stranke kazenski postopek, v katerem je bil tožnik preiskovan, ne pomeni preganjanja. Ni bil deležen nasilja s strani preiskovalnih organov, svoje pravice pa lahko varuje pred sodišči in arbitražnimi organi. Tudi dejstvo, da je zoper njega izdana federalna tiralica in da je obtožen kaznivega dejanja prejemanja denarja, ni preganjanje. Tiralica je enako kot v Republiki Sloveniji posledica dejstva, da tožnik kot obdolženec ni dosegljiv organom pregona. Poleg tega je Ruska federacija članica Sveta Evrope, ratificirala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Vsi ruski državljani lahko vložijo pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za domnevne kršitve človekovih pravic. V Ruski federaciji obstaja tudi Preiskovalni komite, ki izvaja pooblastila na področju kazenskih obravnav. Eden od ciljev tega komiteja je tudi izvajanje predhodnih preiskav, kot tudi zaščita pravic in svoboščin človeka in državljana ter tudi implementacija postopkovnega nadzora nad aktivnostmi preiskovalnih teles Preiskovalnega komiteja in njihovih uslužbencev. Tožnik je preganjan zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičenega prejemanja denarja, ki ga kot kaznivo dejanje določajo zakonodaje vseh razvitih držav. V postopku ni izkazal, da mu država ni sposobna nuditi zaščite. V Ruski federaciji obstajajo mehanizmi in ustrezna zakonodaja, ki preprečuje nezakonita in samovoljna dejanja. Mednarodna zaščita ni namenjena temu, da bi se osebe izognile prestajanju zaporne kazni. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj v preteklosti ni bil podvržen preganjanju v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije. Ne izpolnjuje tudi pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2. Tožnik v tožbi zatrjuje, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih navedb, ki ugotavljajo preganjanje iz razloga pripadnosti določeni etnični skupini, določeni veroizpovedi in še posebej političnemu prepričanju. Povedal je, da je bilo njegovo delovanje v nasprotju z interesi Moskve in skrajnih militantnih skupin. Tožena stranka je prezrla njegove navedbe v zvezi s političnim prepričanjem. Republika Dagestan je specifično področje Ruske federacije in kazenske postopke v tej republiki ne gre enačiti z ostalimi deli Ruske federacije. Kazenski postopek zoper tožnika je posledica nezakonitega arbitrarnega in politično pogojenega postopka in je razlog za podelitev mednarodne zaščite. Napačen je tudi zaključek, da grožnje vahabitov ne pomenijo preganjanja. Čeprav iz dejanskega stanja ne izhaja fizično nasilje nad tožnikom, je tu mogoče ugotoviti psihično nasilje z dejanji policije in morebitnih sodnih organov. Članki o ravnanju FBS z opozicijskimi novinarji potrjujejo samovoljnost in odsotnost vladavine prava v Republiki Dagestan. Zmotna je ocena tožene stranke, da je država tožniku sposobna nuditi ustrezno zaščito. Tožena stranka ne ugotavlja povezave med političnim delovanjem tožnika in omenjenim predkazenskim postopkom. Tožnik predlaga, naj sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma podrejeno, naj jo spremeni in ugodi prošnji tožnika za priznanje statusa begunca.

3. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in meni, da je le-ta zakonita in pravno pravilna. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik je nato vložil še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi nadlegovanja s strani FSB in policije in ne, kot je navedeno, s strani vahabitov. Do kazenskih ovadb je prišlo iz razloga, ker je ustanovil regionalno podružnico radia, ki ni bila pod nadzorom policijskih uradnikov. Dejstvo, da ni izvršil nikakršnih kaznivih dejanj, potrjuje tudi pismo direktorja Human Rights Watch. Državo je zapustil, ker ga je policijski preiskovalec opozoril, da ima ukaz, da ga zaprejo in ga imajo tako dolgo zaprtega, dokler ne bo priznal krivde. Bal se je predati FSB in policiji tudi zaradi svojega zdravstvenega stanja. V zaporu ne bi dolgo preživel brez obveznega vsakodnevnega jemanja štirih zdravil. V pripravljalni vlogi je posredoval tudi nekatere članke, kjer je govora o čistkah v dagestanski vladi, o stanju človekovih pravic v Rusiji in o tem, kako lahko zagovorniki človekovih pravic postanejo storilci kaznivih dejanj itd. 5. Sodišče je v obravnavani zadevi najprej s sodbo št. I U 2828/2017-12 z dne 26. 3. 2018 tožbo zavrnilo. Pri tem je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v Ruski federaciji vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanji s strani vahabitov in da kazenski postopek, v katerem je bil tožnik preiskovan, ne pomeni preganjanja, da tožnik nikoli ni bil deležen nasilja s strani preiskovalnih organov, da svoje pravice lahko varuje pred sodišči in da tudi dejstvo, da je zoper njega izdana federalna tiralica in da je obtožen kaznivega dejanja prejemanja denarja, ni preganjanje, saj je izdana tiralica le posledica dejstva, da tožnik kot obdolženec ni dosegljiv organom pregona. Sodišče je pritrdilo stališču, da kazen, na katero bi lahko bil tožnik obsojen, ni posledica nezakonitega, arbitrarnega, politično in kako drugače pogojenega postopka in ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka opredelila do navedb tožnika o preganjanju iz razloga pripadnosti določeni etnični skupini, veroizpovedi in še posebej političnemu prepričanju. Opredelila se je tudi do navedb o tem, da naj bi bil tožnik preganjan s strani zvezne varnostne službe. Natančno je obrazložila, zakaj ne dvomi v korektnost ruskega pravosodnega sistema. Po mnenju sodišča pa ni razloga, da naj bi kazenski postopki v Republiki Dagestan potekali drugače kot v drugih delih Ruske federacije. Sodišče se je postavilo na stališče, da če so tožnikove navedbe o nezakonitem in politično pogojenem postopku resnične, bi to pomenilo, da je tožnik nedolžen, vendar morajo o tem odločiti pristojni pravosodni organi. Le-ti pa niso imeli možnosti, da bi o tem odločali, saj tožniku obtožnica ni bila vročena, ker je prej zapustil izvorno državo. Glede zatrjevanega preganjanja s strani vahabitov pa je sodišče tudi zavzelo stališče, da je tožena stranka v odločbi dovolj obrazložila, da je bil s tem v zvezi tožnik deležen ustrezne zaščite. Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka v obrazložitvi odločbe opredelila tudi do pisma Human Rights Watch s tem, ko je ugotovila, da to pismo ni niti ožigosano, da ovojnica pisma ne vsebuje nobenega naslova in nima niti poštne znamke in je navedla, da ji ni jasno, kako naj bi pismo prišlo iz Združenih držav Amerike brez poštne znamke in brez naslova. V njem avtorica izraža svoje videnje na tožnikovo zadevo, tožena stranka pa v skladu z načelom proste presoje dokazov ni vezana, da sledi temu dokazu. Glede predloženih člankov v pripravljalni vlogi pa se je sodišče pri prvotnem sojenju postavilo na stališče, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj se skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta.

6. Zoper navedeno sodbo upravnega sodišča se je pritožil tožnik, drugostopenjsko sodišče pa je s sklepom št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 pritožbi ugodilo in prvotno sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo upravnemu sodišču, da opravi nov postopek. V tem sklepu se je vrhovno sodišče postavilo na stališče, da je potrebno upoštevati tudi informacije, ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu. S tem v zvezi je vrhovno sodišče navedlo, da odstopa od stališča v predhodni zadevi I Up 264/2017. Članki, na katere se je tožnik skliceval v pripravljalni vlogi, do izdaje izpodbijane odločbe niso obstajali. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo izvedbo dokazov s temi članki, zato je po presoji drugostopenjskega sodišča utemeljena pritožbena navedba, da je zaradi nepravilne uporabe 52. člena ZUS-1 podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek, v katerem bo lahko odločilo brez glavne obravnave le, če bo presodilo, da novi dokazi niso pomembni za odločitev. Pri tem je še pojasnilo, da za odločitev v obravnavani zadevi ne more biti pomembna izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika, saj ta dokaz ni bil veljavno podan.

7. Dne 12. 12. 2018 je tožnik poslal sodišču še eno pripravljalno vlogo, kjer navaja, da posreduje nove informacije o stanju v izvorni državi. Ponovno zatrjuje, da je postopek zoper njega sprožen iz tega razloga, da se ne bi več ukvarjal z novinarstvom in da bi radijska postaja, ki jo je ustanovil, prenehala delovati in se znašla pod nadzorom specialnih služb Ruske federacije. Namen je tudi, da bi s postopkom zoper njega preprečili njegovo sodelovanje z mednarodnimi organizacijami. Nadalje v tej pripravljalni vlogi navaja, da ga je avgusta leta 2018 obiskala žena. Ob prihodu so jo zadržali na mednarodnem letališču Domodedovo in jo zasliševali, da bi izvedeli, kje se nahaja. Sodelavci FSB so zatrjevali, da se tožnik bojuje v Siriji na strani ekstremistov in da je terorist. Iz tega tožnik sklepa, da bo po vrnitvi v Rusko federacijo aretiran in obtožen terorizma, kar omogoča državi, da opravi zaslišanja in bo delo sodišča zaprto za javnost. Boji se tudi za svoje bližnje. V nadaljevanju te pripravljalne vloge navaja nekaj primerov, ko je bila Ruska federacija obsojena s strani ESČP zaradi kršitve 3. člena EKČP. V nadaljevanju te pripravljalne vloge tožnik navaja naslove nekaterih spletnih strani, iz katerih naj bi izhajalo, da se v ruskih zaporih dogajajo mučenja. Nadalje se sklicuje tudi na vodjo tožilcev A.A., ki je izjavil, da je oprostilnih sodb le 0,5 % od vseh obravnavanih kaznivih dejanj. Nadalje navaja naslove spletnih strani, iz katerih naj bi izhajalo, da v Dagestanu deluje mučilni transporter in da je Vrhovno sodišče Ruske federacije z odlokom prepovedalo mučenja na policiji in v ječah. Nadalje še navaja, da razpolaga z dokumentom, za katerega je material zbiralo več ljudi, med drugim tudi sam. Ta dokument govori o delu FSB in policije o krajah in umorih svojih najvišjih sodelavcev. Če bi to publikacijo našli, bi hitro ugotovili, kdo jo je sestavil in bi bila njegova družina aretirana, v najslabšem primeru pa ubita.

8. Sodišče je v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je v navedeni zadevi s sodbo št. I U 2828/2017-12 z dne 26. 3. 2018 enkrat že odločilo o tožbi in je tožbo tožnika zavrnilo. Vrhovno sodišče se v svojem sklepu, s katerim je razveljavilo navedeno sodbo, ni opredeljevalo do tega, ali je upravno sodišče pravilno ocenilo, da je pravilna odločitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ni zavzelo stališča, ali so opredelitve sodišča do izpodbijane odločbe pravilne, saj je sodbo razveljavilo iz procesnih razlogov, ker prvostopenjsko sodišče določenih predloženih dokazov ni upoštevalo.

10. Sodišče v ponovljenem postopku ponovno ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna, tožba pa ni utemeljena in na to odločitev ne more vplivati niti upoštevanje dokazov, to je člankov, ki so izšli po izdaji izpodbijane odločbe, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe. Sodišče enako kot v prejšnjem tudi v ponovljenem postopku ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Že v prvotnem postopku je sodišče ugotovilo in pri tej ugotovitvi vztraja tudi sedaj, da je v Ruski federaciji vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem s strani vahabitov. Grožnje nedržavnega subjekta lahko pomenijo preganjanje v smislu ZMZ-1 le v primeru, če prosilcu izvorna država ni sposobna ali noče nuditi zaščite (24. člen ZMZ-1), tožena stranka pa je v odločbi obrazložila, da je bil tožnik deležen zaščite, ne glede na navedeno pa je v pripravljalni vlogi sam navedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito zaradi nadlegovanja s strani FBS in policije in ne s strani vahabitov.

11. Sodišče še vedno tudi meni, da kazenski postopek, v katerem je bil tožnik preiskovan, ne pomeni preganjanja, da svoje pravice lahko varuje pred sodišči in da dejstvo, da je zoper njega izdana federalna tiralica in da je obtožen kaznivega dejanja prejemanja denarja, ni preganjanje. Tiralica enako kot v Sloveniji je le posledica dejstva, da tožnik kot obdolženec ni dosegljiv organom pregona. Sodišče enako kot v prvotni sodbi meni, da se je tožena stranka pravilno postavila na stališče, da tisto, kar tožnik pojmuje kot preganjanje, to je kazenski postopek zoper njega, ni preganjanje iz političnih razlogov. Še vedno sodišče vztraja pri stališču, da ni mogoče izhajati iz stališča, da je kazenski postopek zoper tožnika posledica arbitrarnega in politično pogojenega postopka. Zgolj vložena obtožnica še ne pomeni, da je bila njena vložitev vzročno posledično povezana s tožnikovim političnim delovanjem. Pri tem sodišče ponovno poudarja, da velja v kazenskem postopku skladno z drugim odstavkom 6. člena EKČP, ki jo je ratificirala tudi Ruska federacija, domneva nedolžnosti. Pravosodni organi niso imeli možnosti, da bi odločali o utemeljenosti obtožnice, saj tožniku ni bila vročena, ker je prej zapustil izvorno državo. O tem, ali je obtožnica utemeljena, mora presoditi sodišče, ne more pa se tukajšnje sodišče v upravnem sporu opredeljevati do tega, ali je obtožnica utemeljena ali ne, saj bi se s tem postavilo v vlogo kazenskega sodišča druge države, kar pa bi bilo nedopustno. Sodišče ponovno tudi poudarja, da tožena stranka ni zavrnila prošnje iz razloga, ker naj ne bi tožnik vložil prošnje dovolj hitro, ampak je bil bistveni razlog v tem, da se je postavila na stališče, da tožnik ni izkazal, da bi bil preganjan iz političnih razlogov. Sodišče poudarja, da je sicer res, da je tožnik imel politično funkcijo v bivši vladi Republike Dagestan, ne more pa slediti tožnikovim navedbam, da naj bi bil kazenski postopek zoper njega sprožen zaradi njegovega političnega prepričanja. Če je ta kazenski postopek neupravičen, lahko o tem presoja le pristojno sodišče, tožnik pa ni dal sodišču možnosti, da bi o temu odločalo, ker je že prej zapustil izvorno državo. Kazenski postopek sam po sebi pa, če poteka zakonito, ne predstavlja nasilja. Sodišče enako kot v prvotni sodbi ponovno tudi poudarja, da se tožniku očita dejanje, ki je kaznivo v vseh državah in da tako dejanje ni politične narave. V kolikor pa je bilo res storjeno ali pa tudi ne, do česar se sodišče ne more opredeliti, pa bo presojalo pristojno sodišče Ruske federacije. Tožena stranka pa je v odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj meni, da ni mogoče dvomiti v korektnost ruskega pravosodnega sistema. Sodišče je tudi že v prvi sodbi zavzelo stališče do tožbenega očitka o tem, da tožena stranka ni upoštevala pisma Human Rights Watch inc. Sodišče ponovno poudarja, da se je tožena stranka v obrazložitvi odločbe do tega pisma opredelila na strani 9 odločbe, ko je ugotovila, da to pismo niti ni ožigosano, da ovojnica pisma ne vsebuje nobenega naslova in nima niti poštne znamke. Tožena stranka je pojasnila, da ji ni jasno, kako naj bi pismo prišlo iz ZDA brez poštne znamke in brez naslova. Sodišče je v zvezi s tem pismom že zavzelo stališče, da v njem zgolj avtorica navaja svoje videnje na tožnikovo zadevo in da tožena stranka v skladu z načelom proste presoje dokazov ni vezana, da sledi temu dokazu. Prav tako je sodišče v tej sodbi zavzelo stališče, da je tožnik v prošnji izjavil, da takrat, ko je dobil klic od preiskovalca, ki mu je dejal, naj se vrne v prostore FSB, kjer mu bodo vročili obtožbo, da so mu tedaj rekli, da če ne bo prišel, da bo razpisana federalna tiralica. Tožnik namreč v pripravljalni vlogi zatrjuje, da mu je preiskovalec rekel, da ima ukaz, naj ga zaprejo. Na osebnem razgovoru pa je rekel, da so mu zapor omenjali takrat, ko je bil fizično prisoten na zaslišanju. Tudi če bi to držalo, da so mu rekli, da imajo naročilo, naj ga zaprejo, je dejstvo, da v Dagestanu tožnik ni bil v priporu. Sodišče je v prvotni sodbi tudi glede tožnikovega sklicevanja na zdravstveno stanje zavzelo stališče, da tožnik ni predložil dokazov, da v ruskih zaporih ni ustrezne zdravstvene oskrbe.

12. V skladu z navodili Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 se sodišče v nadaljevanju obrazložitve te sodbe opredeljuje do člankov, ki jih je tožnik navedel v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2018, ki pa ne spreminjajo odločitve sodišča, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju te obrazložitve.

13. Neposredno na tožnika se nanaša navedba v pripravljalni vlogi, da tiskovna agencija dagestanske vlade poroča v decembru 2017, da čaka na deportacijo tožnika iz Slovenije in da piše, da ga tam čaka pripor in nadaljevanje preiskave. Sodišče ugotavlja, da ta prispevek k pripravljalni vlogi ni priložen in da tudi ni navedena povezava do spletne strani, kot je to pri ostalih člankih. Ne glede na to pa sodišče ocenjuje, da vsebina te navedbe ne vpliva na odločitev sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Nesporno namreč je, da je za tožnikom razpisana federalna tiralica, in kot je bilo že pojasnjeno, to samo po sebi ne pomeni preganjanja iz političnih razlogov. Sodišče nima podatkov o tem, da bi oblasti Ruske federacije tudi zahtevale od Slovenije izročitev tožnika in tudi takega dokaza tožeča stranka ni predložila. Tudi v primeru, če bi bila taka zahteva vložena, je to stvar posebnega postopka, kjer o zahtevi za izročitev najprej odloča pristojno prvostopenjsko sodišče, nato višje sodišče in nazadnje Ministrstvo za pravosodje. Zoper odločitev ministrstva je možno sprožiti upravni spor, vendar je to čisto poseben postopek, ki ni povezan z obravnavanim postopkom odločanja o prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Tudi navedba, da tožnika čaka pripor in nadaljevanje preiskave, ni dokaz za to, da je tožnik v kazenskem postopku zaradi svojega političnega prepričanja in ne zaradi tega, ker bi bil podan sum storitve kaznivega dejanja. Pripor poznajo tudi druge pravne ureditve v primeru begosumnosti, nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, zaradi vplivanja na priče in podobno. Pripor sam po sebi še ne pomeni preganjanja iz političnih razlogov.

14. Posredno je povezan z tožnikovim primerom tudi citiran članek iz spletne strani www.bbc.com. Iz tega prispevka izhaja, da sredstva množičnega obveščanja Rusije pišejo o čistkah v dagestanski vladi in sicer je navedeno, da pišejo o številčnih pridržanjih visokih uradnikov, da je bil pridržan in poslan v Moskvo podpredsednik Dagestana, dva njegova namestnika in bivši minister za šolstvo, da so obtoženi kraje proračunskih sredstev. To naj bi bil začetek dekriminalizacije Dagestana. Cilj te akcije je zmanjšati katastrofalno visok odstotek korupcije v republiki. Nadalje je v tem prispevku navedeno, da je tožnik za revijo RBK izjavil, da je napad na elito v republiki povezan s prihodom novega vodje v regijo in da morajo varnostne službe vzpostaviti nadzor v tako slabo nadzorovani regiji, tiste, ki se zoperstavljajo, zamenjati in postaviti svoje ljudi. Tožnik zaključuje, da ko je B.B. prišel v regijo, je videl obseg kraj in korupcije. Tudi iz tega prispevka ne izhaja, da je tožnik v kazenskem postopku iz političnih razlogov, ampak to, da je tožnik izjavil, da je novi vodja videl, kakšen je obseg kraj in korupcije v Dagestanu.

15. Nadalje tožnik v pripravljalni vlogi citira še prispevek iz spletne strani www.hrv.org z naslovom Rusija: Črno leto za svobodo. V tem prispevku je zgolj na splošno govora o omejevanju svobode govora na spletu, navedeno je, da je bilo nekaj nasilnih obračunov z aktivisti in novinarji. Konkretno pa so navedeni dogodki v Čečeniji in sicer, da so oblasti v Čečeniji nasilno obračunavale z domnevnimi homoseksualci, da so aretirale direktorja najvidnejše ruske organizacije za človekove pravice C.C. in ga obtožile trgovanja z narkotiki. Torej je govora le na splošno o Rusiji in še posebej o razmerah v drugi republiki Ruske federacije - Čečeniji in ni govora o Dagestanu, zato ta prispevek nima povezave s tožnikovo situacijo – tožnik ni tu nikjer omenjen.

16. Enako velja tudi za članka na spletni strani meduza.io, ki sta v pripravljalni vlogi prav tako citirana, nanašata pa se prav tako na razmere v Čečeniji in ne v Dagestanu. V enem od teh prispevkov je govora o tem, da je direktorju čečenske organizacije za človekove pravice policija v vozilo podtaknila mamila, v drugem pa je prav tako govora o preganjanju sodelavcev najpomembnejše ruske organizacije za zaščito človekovih pravic v Ingušetiji in Čečeniji. Torej gre spet za prispevke, ki govorijo o razmerah v neki drugi enoti Ruske federacije in ne v tisti, od koder je tožnik in zato te navedbe niso povezane s tožnikovo situacijo.

17. Glede na navedeno je sodišče ocenilo, da prispevki iz pripravljalne vloge, do katerih se je sodišče tokrat v skladu z navodili iz sklepa vrhovnega sodišča opredelilo, ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča v tej zadevi.

18. Sodišče meni, da tudi s tožbenimi novotami, ki jih je tožnik podal v še eni pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 12. 12. 2018, ni uspel izkazati, da je v kazenskem postopku zaradi svojega političnega prepričanja. V nadaljevanju pa se bo sodišče do teh tožbenih novot skladno s stališčem zadnjega sklepa vrhovnega sodišča, da se v azilnih postopkih upoštevajo tudi tožbene novote, prav tako opredelilo po vsebini.

19. Tožnik v zadnji pripravljalni vlogi zatrjuje, da je kazenski postopek zoper njega sprožen z namenom, da se ne bi več ukvarjal z novinarstvom in da ne bi sodeloval z mednarodnimi organizacijami za zaščito človekovih pravic. Vendar pa je to zgolj njegova navedba, za katero ni predložil konkretnih dokazov. Tožnik tudi ni predložil dokazov za svojo trditev, da so njegovo ženo ob prihodu na letališče zasliševali v zvezi s tožnikom in s tem v zvezi trdili, da se bojuje v Siriji in da je terorist in da bo aretiran in obtožen terorizma. Sodišče tem trditvam ne more slediti. Ta trditev je nelogična, ker je v nasprotju z navedbo v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2018, kjer piše, da tiskovna agencija dagestanske vlade poroča v decembru 2017, da čaka na deportacijo tožnika iz Slovenije. Če je agencija dagestanske vlade vedela in poročala o tem, da je tožnik v Sloveniji, potem je nelogično, da bi državni organi iste države trdili, da je tožnik v Siriji. V zadnji pripravljalni vlogi tožnik navaja tudi nekaj odločitev ESČP, ko je bila Rusija obsojena zaradi kršitve 3. člena EKČP, vendar pa po mnenju sodišča tudi to ni dokaz, da gre v konkretnem primeru tožnika za politični proces, torej da gre za postopek za kaznivo dejanje, za katerega naj ne bi obstajal utemeljen sum storitve, ampak je glavni motiv politično prepričanje. Tudi z navajanjem spletnih strani o tem, da naj bi se v nekaterih ruskih zaporih dogajalo mučenje in kaj naj bi izjavil vodja tožilcev Dagestana, tožnik ni dokazal, da gre v njegovem konkretnem primeru za kazenski pregon iz političnih razlogov. Sodišče v zvezi s tem še pripominja, da dokaz, kjer se navaja zgolj naslov spletne strani, ki je v tujem jeziku, ne da bi bil narejen vsaj kratek povzetek relevantne vsebine iz te spletne strani, ni dovolj konkretiziran in opredeljen, da bi ga bilo možno izvesti. Sodišče se je opredelilo do vseh tistih navedb v pripravljalnih vlogah, kjer so bili opravljeni vsaj kratki povzetki. Tožnik pa svojih trditev, da je kazenski postopek sprožen iz političnih razlogov, ni dokazal niti z navedbo, da razpolaga z dokumentom, za katerega tožnik trdi, da govori o delu policije in FSB o krajah in umorih svojih najvišjih sodelavcev. Iz tožnikovih trditev v pripravljalni vlogi ni razvidno, da bi ta dokument dokazoval, da je tožnik kazensko preganjan iz političnih razlogov, saj tožnik v njem trdi, da gre za dosje, kjer se zbirajo materiali o delu policije in FSB.

20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov sodišče ponovno razsodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 21. Sodišče v nadaljevanju ponovno pojasnjuje, zakaj v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, pri čemer je glede tega vprašanja upoštevalo tudi stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2018. ZUS-1 v 59. členu sodišču daje pravico, da v določenih primerih lahko odloči brez glavne obravnave, če so za to podani zakonski pogoji iz 59. člena ZUS-1. V konkretnem primeru sodišče meni, da so podani razlogi iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 za to, da se glavna obravnava ne opravi. Sodišče sme skladno s tem določilom med drugim odločiti brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sicer sporno, vendar pa stranke navajajo nova dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev. Sodišče je že v prvotni sodbi zapisalo, da je bil tožnik zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje, kot tudi na osebnem razgovoru, zato je presodilo, da še tretje zaslišanje, tokrat pred sodiščem, ni potrebno, saj je bilo zaslišanje pri toženi stranki dovolj temeljito. Glavna obravnava bi imela svoj smisel, če bi sodišče ocenilo, da je dokazna ocena tožene stranke sporna ali pa če dokazni postopek, ki ga je izvedel upravni organ, ne bi bil v celoti in zadovoljivo izpeljan, če bi bil pomanjkljiv ali če dokaz z zaslišanjem stranke sploh ne bi bil izveden. V konkretnem primeru pa je sodišče ocenilo, da je bil dokazni postopek dovolj temeljito izpeljan, saj je bilo zaslišanje tožnika dovolj podrobno, tako da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno. Vrhovno sodišče je v sklepu št. I Up 86/2017, ki se nanaša na to zadevo, navedlo, da za odločitev v obravnavani zadevi ne more biti pomembna izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika, saj ta dokaz ni bil veljavno podan, pri čemer je v opombi navedlo, da predlog za zaslišanje "po potrebi" za takšno zahtevo ne zadostuje. V citiranem sklepu je sodišče tudi navedlo, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če bo presodilo, da navedeni novi dokazi niso pomembni za odločitev. Sodišče je v tej sodbi zelo natančno in podrobno obrazložilo, zakaj novi dokazi niso pomembni za odločitev, to je predvsem iz razloga, ker iz njih ne izhaja, da je tožnik v kazenskem postopku zaradi svojega političnega prepričanja in ne zaradi tega, ker organi pregona menijo, da je podan sum storitve kaznivega dejanja. Sodišče je v tej obrazložitvi podrobno in natančno pojasnilo to svoje stališče. Sodišče s tem v zvezi še pojasnjuje, da je tožnik z vlogo z dne 4. 12. 2018 prosil sodišče, naj ga obvesti o datumu sodne obravnave, pri čemer v tem dopisu ni dal konkretnih dokaznih predlogov. Sodišče je v zvezi s tem dopisom tožeči stranki pojasnilo, da v kolikor bo sodišče odločilo na seji, se seje stranke ne morejo udeležiti, saj skladno s petim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu seja ni javna. Pojasnilo je tudi, da če bo sodišče ocenilo, da je potrebno v zadevi razpisati glavno obravnavo, bo o datumu glavne obravnave pravočasno obvestilo vse stranke postopka, torej tožnika, njegovega pooblaščenca in toženo stranko. Vendar pa je iz razlogov, ki so podrobno navedeni v tej sodbi, odločilo na nejavni seji.