Jedro

Zatrjevane težke okoliščine in tožnikovo skupno bivanje s člani družine, ki so v Republiki Sloveniji kot begunci, niso drug upravičen razlog za tožnikovo daljše prebivanje v državi po zakonu o tujcih. Tožnik je imel status begunca in je kot tak imel začasno bivališče skupaj s člani svoje družine, vendar je ta položaj izgubil iz razlogov na njegovi strani.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 24.11.1993, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka 13. člena Zakona o tujcih, ker nima upravičenega razloga za daljše prebivanje v državi. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je imel tudi tožnik do 30.9.1993 status begunca, kot ga imajo njegovi družinski člani, ki stanujejo v najetem stanovanju v K. Tožnik je status begunca izgubil, ker ima dovoljenje za začasno prebivanje v Luksemburgu. Odločitev organa prve stopnje ne vpliva na povezanost družine, saj imajo njeni člani status begunca, kar jim zagotavlja skupno življenje. Zatrjevane težke okoliščine in njihovo skupno prebivanje ni upravičen razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v smislu 13. člena zakona o tujcih, iz katerega tožena stranka povzema v zakonu navedene razloge za izdajo dovoljenja.

Tožnik smiselno uveljavlja tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega zakona. V tožbi navaja, da ni le njegova pravica, marveč tudi dolžnost, da je družini ob strani in prispeva k varstvu in vzgoji otrok ter jim, kolikor okoliščine begunstva dopuščajo, nudi občutek družine. Mnenja je, da tožena stranka zmotno meni, da navedeno ni upravičeni razlog v smislu 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih. Dejstvo, da ima tožnik v državi družino, pomeni zadosten razlog za njegovo začasno bivanje v državi in nihče ne more iz takšnega razloga razbiti družine ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih (Uradni list RS štev. 1/91), mora tujec, če želi na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je to določeno v 1. odstavku 13. člena istega zakona, v postopku pri pristojnem organu izkazati vsaj enega v tej določbi naštetih razlogov (šolanje, specializacijo, zdravljenje, opravljanje kakšne poklicne dejavnosti, sklenitev zakonske zveze z državljanom Republike Slovenije, nepremično premoženje na območju države, uživanje pravice, ki izvira iz dela v državi) oziroma drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno.

V zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnik v postopku pri pristojnem organu izkazal tak drug razlog.

Tožena stranka je glede na navedeno zakonsko določbo pravilno ugotovila, da zatrjevane težke okoliščine in tožnikovo skupno bivanje s člani družine, ki so v Republiki Sloveniji kot begunci, niso upravičen razlog za tožnikovo daljše prebivanje v državi po zakonu o tujcih.

Tožnik je imel status begunca in je kot tak imel začasno bivališče skupaj s člani svoje družine v K., vendar je ta položaj izgubil 30.9.1992 zaradi razlogov, ki so na njegovi strani. Neutemeljena je zato tožbena pripomba o političnih smernicah organov represije, češ da nihče nima pravice iz takšnih razlogov razbiti družine. Tožnik ima v Luksemburgu začasno bivanje po svoji volji, zaradi česar je tudi izgubil položaj begunca v Republiki Sloveniji, s tem pa je sam prevzel rizik za posledice izgube položaja begunca.

Po povedanem tožbene navedbe pri sodišču ne vzbujajo dvomov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj to temelji na ugotovljenih dejstvih, ki jih sam tožnik priznava, tožena stranka pa je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialni zakon ter ustrezno pojasnila razloge za izrek odločbe.

Sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni zasledilo razlogov za njeno odpravo iz 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih , ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.