Jedro

Tožnica je lastninsko pravico v pričakovanju na spornih nepremičninah dokazala s predložitvijo kupoprodajne pogodbe, iz katerih izhaja, da se lahko vpiše v zemljiško knjigo, z nastopom posesti na nepremičnini ter dejstvom, da vpis lastninske pravice pred 16. 2. 2005 na nepremičninah zaradi nevzpostavljene etažne lastnine na objektu ni bil mogoč. Navedene okoliščine potrjujejo, da so lastninska upravičenja zemljiškoknjižnega lastnika (dolžnika) prešla nanjo kot kupca. Na podlagi pridobljenih upravičenj ima t.i. lastninsko pravico v pričakovanju, ki preprečuje izvršbo (tretji odstavek 65. člena ZIZ).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je izvršba na nepremičnino 9.E, vpisano v podvložni številki 1714/9 k.o. ..., na nepremičnino 31.E, vpisano v podvložni št. 1714/31 k.o. ... in na nepremičnino 36.E, vpisano v podvložni št. 1714/36 k.o. ..., nedopustna. Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče pa je materialno pravo zmotno uporabilo, ker presoje dobre vere upnika ni štelo za odločilno dejstvo, pri čemer se sklicuje na konkretne odločitve ustavnega sodišča. Odločitev pritožbenega sodišča pomeni nesorazmeren poseg v razmerju med dosego cilja poplačila upnika in težo posledice za lastnika, ki ni vpisan v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje pa tudi ni odgovorilo na pritožbene očitke, da je pogodba o zavarovanju terjatve z zastavo nepremičnine št. SV 1306/2000 z dne 5. 9. 2000 nična. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje, podredno pa, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, izkazuje, da tožeča stranka ni zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, ima pa pravni naslov za pridobitev lastninske pravice (prodajna pogodba). Stanovanja so od leta 2002 v posesti tožnice. V času sklepanja prodajne pogodbe etažna lastnina na objektu, katerega del so sporna stanovanja, še ni bila vknjižena. Le-ta je bila na objektu vzpostavljena 16. 2. 2005. Tožena stranka je vložila izvršilni predlog za stanovanja, ki so bila še vpisana na V. d.o.o., 18. 5. 2005. Izvršba je bila dovoljena 20. 5. 2005. Predlog za vknjižbo pa je tožeča stranka vložila šele po zaznambi sklepa o izvršbi; 2. 2. 2006. 7. Zmotno je naziranje pritožbenega sodišča, da je v konkretnem primeru pomembno zgolj dejstvo, ali je bila sporna nepremičnina v trenutku zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi last dolžnika.

8. Ustavno sodišče je namreč zavzelo stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini (hipoteko); to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku (odločba Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 v zvezi z originarno pridobitvijo lastninske pravice in odločba Up-438/04-28 z dne 6. 7. 2006 v zvezi s pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice)(1). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 pa izhaja, da začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1 ). Ustavno sodišče, enako kot novejša pravna teorija(2), vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, tako ne pripisuje več absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo(3), učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe).

9. Ob vezanosti na dejanske ugotovitve nižjih sodišč Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnica svojo lastninsko pravico v pričakovanju na spornih nepremičninah dokazala s predložitvijo kupoprodajne pogodbe, iz katerih izhaja, da se lahko vpiše v zemljiško knjigo, z nastopom posesti na nepremičnini ter dejstvom, da vpis lastninske pravice pred 16. 2. 2005 na nepremičninah zaradi nevzpostavljene etažne lastnine na objektu ni bil mogoč. Navedene okoliščine potrjujejo, da so lastninska upravičenja zemljiškoknjižnega lastnika (dolžnika) prešla na kupca, to je na tožnico. Slednja sicer res ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, vendar ima na podlagi pridobljenih upravičenj t.i. lastninsko pravico v pričakovanju. Lastninska pravica v pričakovanju pa je pravica, ki preprečuje izvršbo(4) (tretji odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

10. Tudi pri presoji stvarnopravnih oziroma zemljiškoknjižnih razmerij je treba upoštevati splošna načela civilnega prava. Če se od posameznika zahteva, da v pravnem prometu pri sklepanju pravnih poslov spoštuje načelo vestnosti in poštenja ter prepoveduje zloraba pravic, velja enako tudi za pridobitev pravic v sodnem postopku.

11. Ker je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka. Sodišče bo moralo v ponovnem postopku upoštevati zgoraj izraženo pravno naziranje in izčrpati pritožbene očitke. Dodati je še, da je revizijsko sodišče(5) tako kot Ustavno sodišče, že večkrat pojasnilo, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, kot to velja za toženko. Prednost pred nevknjiženim lastnikom bo torej imel le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje.

12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej odločbo VS RS II Ips 220/2006 z dne 10.7.2008. Op. št. (2): Primerjaj M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 250-251. Tratnik, M., Vrenčur, R., Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2008, str. 52-53. Plavšak, N., Izbrisna tožba, zbornik, drugi dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Kranjska Gora, 7. in 8. junij 2010, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 44. Op. št. (3): Primerjaj 10. člen SPZ in prvi odstavek 8. člena ZZK-1. Op. št. (4): Glej odločbo VS RS II Ips 475/2008 z dne 5.4.2012. Op. št. (5): Glej VS RS II Ips 972/2006 z dne 28.5.2009.