Jedro

V tej zadevi je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovila tožena stranka v izpodbijanem aktu, ter na podlagi vsebine tožbe, povsem očitno, da tožnik ni navedel in v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko bilo relevantno z vidika pogojev za mednarodno zaščito, bodisi za status begunca, bodisi za subsidiarno zaščito.

Ker ima torej tožena stranka možnost, da v primeru domnevnega umika prošnjo zavrne kot neutemeljeno pod pogojem, da je predhodno napravila ustrezno vsebinsko preučitev prošnje, lahko tudi sodišče, kadar gre za očitno neutemeljeno tožbo, le-to zavrne po vsebini, če tožnik med tekom upravnega spora samovoljno zapusti Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj ... 3. 1998, državljan Republike Indije, zavrne kot očitno neutemeljena.

2. Z izpodbijano odločbo je tudi odločeno, da se osebi iz 1. točke izreka določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14 junija 1985. 3. Tožena stranka je tudi odločila, če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo s teh območij odstrani. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14 junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2 točke izreka.

4. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 28. 9. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal. Pri podaji prošnje je povedal, da je zaključil 12 razredov šolanja, da je predhodno podal prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kjer so mu vzeli tudi prstne odtise, da ne pripada nobeni stranki in da nikoli ni bil kaznovan ali prestajal zaporne kazni. Po veroizpovedi je Hindujec. Kot ciljno državo je navedel Italijo. V izvorni državi ima mamo in brata. Kot razlog zapustitve države je navedel ekonomske težave. V Evropo je prišel delat. V Indiji ima malo zemlje, s katero so se preživljali. Ogrožen ni bil nikoli. Drugih razlogov ni navedel. 5. Pristojni organ je v postopku s prosilcem dne 7. 10. 2022, ob prisotnosti tolmača, opravil osebni razgovor. Ker prosilec takrat še ni imel pooblaščenca, le-ta na osebnem razgovoru ni bil prisoten. Na osebnem razgovoru je prosilec povedal, da nima nobenih dokazov, ki bi jih predložil. Po narodnosti je Haryanvi, vse življenje je živel v Indiji, po končanju šolanja pa je opravljal priložnostna dela, katerih zaslužek mu ni zadostoval za življenje.

6. Glede razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je povedal, da je iz Indije odšel zaradi tega, ker ni zaslužil dovolj za preživetje. Mama je bila gospodinja, brat pa je hodil v šolo, zato je bil on edini, ki je delal. V Evropo se je odločil oditi zaradi boljšega življenja in boljše prihodnosti. Poskusil si je najti boljšo zaposlitev, vendar neuspešno. Ogrožen sicer ni bil nikoli. Indije ne bi zapustil, če bi imel tam dobro službo. Denar, ki ga je porabil za pot, je dobil tako, da je vzel kredit in sedaj ima na zemlji hipoteko. Če bi se vrnil v Indijo, bi živel v revščini in vzeli bi mu zemljo. Kot ciljno državo je navedel katerokoli državo, kjer bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Od Slovenije pričakuje, da bo dobil dokumente in delal. Drugih razlogov ni navedel. 7. Tožena stranka v odločbi ugotavlja, da prosilec do izdaje te odločbe ni dostavil nobenega osebnega dokumenta s sliko, zato prosilčeva istovetnost ni izkazana. Pristojni organ na podlagi prosilčevih izjav ugotavlja, da je prosilec kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel ekonomske razloge, saj ni zaslužil dovolj, da bi preživljal svojo družino. Glede na navedeno pristojni organ nadalje ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno. Prosilec navaja, da je državo zapustil, ker je premalo zaslužil, kar pa vsekakor ne predstavlja ogroženosti v izvorni državi. To je potrdil tudi sam prosilec, ko je bil na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je bil v Indiji kdaj ogrožen, odgovoril, da ne. Slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru iz prosilčevih izjav jasno izhaja, da je njegova slaba ekonomska situacija posledica nekih splošnih slabih ekonomskih razmer v državi in ne gre za namerno ekonomsko onemogočanje. Prosilec je namreč sam povedal, da je sistem v Indiji na splošno slab in četudi si dober študent, ne dobiš službe.

8. Prosilec je torej v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je pristojni organ, na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil kot očitno neutemeljeno. V nadaljevanju odločbe se tožena stranka sklicuje na deseti odstavek 49. člena, peto alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1. 9. V tožbi tožnik pravi, da je organ napačno uporabil materialno pravo, saj razlogi na katere se organ sklicuje, niso razlogi, da je prošnja očitno neutemeljena. Sklicevanje na ekonomski razlog je sicer lahko razlog, da se predlog za mednarodno zaščito zavrne kot neutemeljen, ne more pa biti ekonomski razlog podlaga za očitno neutemeljeno prošnjo. Morebitnih drugih pogojev za to, da bi bila predmetna prošnja za mednarodno zaščito očitna neutemeljena, pa ni in jih organ tudi ne navaja. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika. Glede na navedeno predlaga, da se sodišče napadeni sklep odpravi ter ugodi prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite oziroma da zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja oziroma ponavlja razloge, na katere je oprla odločbo in pravi, da je tožnik dne 21. 10. 2002 zapustil prostore azilnega doma in da zato nima več pravnega interesa za tožbo. Iz uradnega zaznamka z dne 25. 10. 2022 pa izhaja, da je tožnik Azilni dom zapustil dne 22. 10. 2022. 11. Sodišče je odgovor tožene stranke vročalo pooblaščencu tožnik z rokom, da do 27. 10. 2022 do 12.00 ure poda morebiten odgovor. Sodišče odgovora tožeče stranke ni prejelo.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Navajanje zgolj ekonomskih razlogov za prihod v Slovenijo pomeni zgolj navajanje tistih dejstev, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu prve alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1. Sodišče lahko zato sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (prvi odstavek 71. člena ZUS-1).

14. V tej zadevi je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovila tožena stranka v izpodbijanem aktu, ter na podlagi vsebine tožbe, povsem očitno, da tožnik ni navedel in v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko bilo relevantno z vidika pogojev za mednarodno zaščito, bodisi za status begunca, bodisi za subsidiarno zaščito. Tožnik je več kot 10 dni za tem, ko je podpisal pooblastilo za zastopanje odvetniku (datum podpisa pooblastila je slabo čitljiv, lahko je 8 ali 5 oktober) in en dan ali dva preden je bila vložena tožba v upravnem sporu zapustil Slovenijo, njegovo zaslišanje v postopku pred sodiščem pa glede na konkretne okoliščine primera ni potrebno.1

15. Slovenski zakonodajalec je izkoristil možnost, ki mu ga daje pravo EU in je določil domnevo, da se šteje, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito ali od nje odstopil tudi v situaciji, kadar se ugotovi, da je pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel, ne da bi to v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, ali da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.2 Za tako situacijo pa je zakonodajalec EU predpisal, da države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali pa, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, sprejme odločbo o zavrnitvi prošnje. Ker ima torej tožena stranka možnost, da v primeru domnevnega umika prošnjo zavrne kot neutemeljeno pod pogojem, da je predhodno napravila ustrezno vsebinsko preučitev prošnje, lahko tudi sodišče, kadar gre za očitno neutemeljeno tožbo, le-to zavrne po vsebini, če tožnik med tekom upravnega spora samovoljno zapusti Slovenijo. Po določbi člena 46(3)Procesne direktive 2013/32/EU namreč države članice zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj - po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU.

16. Ker je tožba tožnika prima facie neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) glavna obravnava pa ne samo, da ni potrebna, kot izhaja iz neposredno uporabljivih virov, omenjenih v opombi št. 1, ampak tudi njena izvedba za namen varstva pravice tožnika do javne obravnave niti ni možna, ker je tožnik samovoljno zapustil Slovenijo.

1 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56; Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191. 2 Drugi pod-odstavek člena 28(1)(b) Procesne direktive 2013/32/EU in druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1.