Jedro

Del parcele je njen nesamostojen del, ki deli pravno usodo preostalega dela parcele. Na njem nihče ne more pridobiti lastninske pravice, ki bi bila drugačna od lastninske pravice na celotni parceli oziroma na preostalem delu parcele. Zato tisti, ki poseduje samo del parcele, ne more s priposestvovanjem pridobiti lastninske pravice zgolj na tem (nesamostojnem) delu stvari (v skladu z načelom speicalnosti je lahko predmet stvarne pravice le samostojen, točno določen, individualiziran objekt).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo zahtevek, da je del zemljišča ležečega na parcelah št. 929 in 930 k.o. v izmeri 110 m2, ki v naravi že sedaj predstavlja pot, last tožnikov ter da se na podlagi opravljene izmere zemljišč opravi zemljiškoknjižni prenos tega dela zemljišča na ime tožnikov. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožencem prepovedujejo vsa dejanja, ki bi ovirala redno in normalno uporabo poti. Tožnikoma je naložilo, da morata tožencem povrniti 188.002,00 SIT stroškov postopka. Zoper to sodbo se pritožujeta toženca in navajata, da so izjave prič zapisane drugače, kot so jih nekatere podale ob soočenju dne 8.9.2000. Pooblaščenec je pred podpisom zapisnika sodnici izjavil, da v njem ni zapisano tako kot bi moralo biti, vendar mu je sodnica zatrdila, da je s tem vse povedano, da je pot obstajala in da sedaj tega ni treba še enkrat ročno tipkati. Z drugo tožnico sta sodnici verjela in zapisnik podpisala. Nepravilno je zapisana tudi izjava priče I.B., v zapisniku pa tudi ni izjave, s katero sta obstoj poti priznala A.R. in M.U.. Sodišče je iz nerazumljivih razlogov verjelo priči J.B., ki je edina tuja priča R.. Vse druge priče so priznale obstoj dvokrilnih vrat, nekatere tudi obstoj poti, ki je razvidna iz dokumentacije, le J.B. je to zanikal. Sodišče ni upoštevalo izjave M.D., da je pot širša, kot je bila leta 1973. Sodišče je njegovo izjavo prikrojilo, neresnična pa je navedba, da so L. zaprli javno pot. M.D. tega nikoli ni izjavil. Tožnika sta večkrat predlagala geodetsko odmero, s katero bi ugotovili, kje je stala stara hiša in kam se je sporna pot razširila. Nelogično je, da sodišče ni verjelo F.L., ki je bila leta 1973 stara 32 let, po drugi strani pa je verjelo tedaj še ne leto dni staremu otroku M.R.. Sodišče tudi ni verjelo S.H., prav tako pa tudi ne I.B.. Vendar sta obe priči verodostojni in sodišče bi njuni izpovedbi moralo upoštevati. Glede na to, da je sodišče zapisalo, da ni natančno navedeno, kateri del zemljišča je bil odkupljen, bi moralo velikost zemljišča določiti z geodetsko odmero. Napačno si je razlagalo tudi spor glede služnosti, saj je treba oba postopka pojmovati ločeno. M.L. je vložil tožbo, ker je menil, da je kot lastnik oz. najemnik upravičen do uporabe sporne poti in do pravice priposestvovanja omenjene poti. Sodišče ni nikoli preverilo izjave M.R. z dne 12.1.2000, da so leta 1985, ko so zaprli sporno pot, to naredili zato, ker naj bi jim tožniki zaprli javno pot. Iz zapisnikov je razvidno, da so tedaj vse ovire odstranili in da iz tega izhaja, da so tožniki sporno pot nemoteno uporabljali vse obdobje od leta 1924 do leta 1998. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da so tožniki leta 1977 ob sporni poti zgradili oporni zid v dolžini 20 metrov, ki do leta 1998 ni bil sporen. Sploh pa sodišče ni upoštevalo teže dokumentov in zato tožnika predlagata, naj te dokumente ponovno prouči. toženci so odgovorili na pritožbo, pri čemer zanikajo pritožbene trditve in predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Tožnika ne moreta uspeti s pritožbenimi očitki, da so izpovedbe določenih prič v zapisnikih nepravilno zapisane. Zapisniki so namreč podpisani brez ugovorov (prim. 2. in 4. odst. 124. čl. ter 4. odst. 126. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), zgolj s trditvami, da zapisnik ni bil pisan v redu, oziroma, da nekatere izjave niso pravilno zapisane, pa ni mogoče omajati domneve o resničnosti tistega, kar je v njem zapisano (224. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno prvostopnega sodišča, na podlagi katere je prišlo do zaključka, da tožnika oz. njuna pravna prednica niso bili posestniki spornega dela nepremičnine. Večina prič je namreč izpovedala, da na severni strani hiše tožnikov, t.j. ob parceli št. 929 in 930 ni bilo poti, vsaj ne v takem obsegu, kot zatrjujeta tožnika. In ker gre za priče, ki so že od mladih let živele doma ter zato izvirno poznajo razmere na spornem delu zemljišča, se je sodišče prve stopnje povsem pravilno oprlo na njihove izpovedbe. Ob tem velja zavrniti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni verjelo M.D.. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno utemeljilo tudi z izpovedbo te priče. Kar pa se tiče priče M.R., je sicer res, da je bil leta 1973 star šele eno leto. Vendar ni edina priča, ki je potrdila, da leta 1973 pot še ni obstajala, oz. ki je vsaj vnesla dvom v to, da bi tožnika in njihova pravna prednica pot uporabljali vsaj od leta 1964 dalje (do prvega nasprotovanja uporabi poti v sedanjem obsegu je namreč prišlo že leta 1984). In ker morata tožnika svoje trditve, da sta sporni del zemljišča posedovala več kot 20 let, dokazati s tako stopnjo verjetnosti, da je izključen vsak razumen dvom, je ob omenjenih pričah, ki so zanikale obstoj poti do leta 1973, brez pomena pritožbeno sklicevanje na tiste, ki naj bi potrdile njen obstoj in njeno uporabo. Priposestvovanje je končno izključeno tudi zato, ker so po sporni poti vozili tudi R. in H., kar pomeni, da tožnika in njuna pravna prednica niso bili izključni posestniki. Pa tudi če bi bili, bi taka uporaba sosednje nepremičnine predstavljala kvečjemu posest služnosti, ki pa ne bi privedla do pridobitve lastninske pravice, marveč kvečjemu služnosti. In ne nazadnje: del stvari, ki ni na posebni pravni podlagi ločen oz. izdvojen v samostojen objekt (npr. s parcelacijo ali z etažiranjem), ne more predstavljati samostojne invidualnosti, kar pomeni, da zato ne more biti samostojen objekt stvarne pravice - na njem obstajajo namreč tiste stvarne pravice, ki obstajajo glede celotne stvari, katere del je. Zato ni mogoče priposestvovati zgolj določenega dela stvari. Poseduje se sicer lahko tudi del parcele (posest je namreč dejanska oblast, ki se razteza do tam, do koder dejansko sega), toda stvarna pravica lahko obstja le na celotni stvari, to pa je celotna parcela (vse nepremičnine tega sveta so fizično povezane v celoto; njihova individualizacija se zato opravi z geometrijsko delitvijo zemeljske površine na posamezne parcele; posamezna parcela je ločena od ostalega zemljišča na zemlji s tem, da so geometrijsko določeni njena oblika, površina in položaj, kar ji daje samostojno individualnost in s tem sposobnost biti objekt stvarnih pravic). Del parcele je torej njen nesamostojen del, ki deli pravno usodo preostalega dela parcele. Na njem nihče ne more pridobiti lastninske pravice, ki bi bila drugačna od lastninske pravice na celotni parceli oz. na preostalem delu parcele. Zato tisti, ki poseduje samo del parcele, ne more s priposestvovanjem pridobiti lastninske pravice zgolj na tem (nesamostojnem) delu stvari (v skladu z načelom specialnosti je lahko predmet stvarne pravice le samostojen, točno določen, individualiziran objekt). Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.