Jedro

Ker je od takrat, ko je tožnik zvedel za škodo, pa do vložitve tožbe, poteklo več kot tri leta, je tožbeni zahtevek po določbi 1. odstavka 376. člena ZOR zastaran.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bili prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 4,200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva izdaje sodbe do plačila, kot tudi nadaljnji zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki pa je naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške, in sicer prvi toženi stranki znesek 193.200,00 SIT, drugi toženi stranki pa znesek 127.305,00 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1998 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V obrazložitvi svoje pritožbe tožeča stranka med drugim navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku že ob izvidu izvedencev 13.10.1992 in 24.2.1993 znano, za kakšno poškodbo kolen gre in da naj bi zato tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe dne 16.5.1996 zastaral, saj naj bi potekel triletni zastaralni rok.

Dejansko pa tožnik 13.10.1992 še ni vedel, za kaj dejansko gre.

Takrat je dr. T. z RTG ugotovil stanje levega kolena b.p., ponovni obisk pri ortopedu, ker ima težave, na kar dr. T. izdela izvedensko mnenje z dne 17.5.1993 in tožnik zve, za kaj gre. V izvedenskem mnenju dr. T. strokovno in prepričljivo pojasni, da je bolečina zlomov kosti prikrivala bolečine v kolenih. Šlo je za distenzijo in delno poškodovanje križnih vezi, ki, kot je znano, s časom dodatno popustijo in povzročijo nestabilnost kolen. Dr. T. v izvedenskem mnenju z dne 17.5.1993 zaključi, da je nestabilnost obeh kolen pozna posledica poškodbe z dne 27.6.1983, ker poškodbe kolen niso bile manifestirane in simptomatske v času akutnega poškodovanja in navede tudi razlog za to. Glede na navedeno absolutni petletni zastaralni rok ni potekel in zahtevek ni zastaran, ker so posledice poškodbe nastale naknadno, kar velja zlasti za nestabilnost obeh kolen zaradi popuščanja križnih vezi. In ko tožnik sedaj izpoveduje, mu je vse jasno, izpoveduje o težavah in sedaj ve, da jih je pripisati poškodbi križnih vezi; leta 1992, ko se pojavijo prve navedbe o tej poškodbi, pa mu to ni bilo znano in mu tudi ni moglo biti, ker še medicinskim strokovnjakom ni bilo. Analiza njegove izpovedi potrjuje navedeno. Ni res, da je odškodnina po sodbi P 156/86 upoštevala to poškodbo in njene posledice, saj je v obrazložitvi sodbe natančno navedeno, za kakšne poškodbe gre in med temi se poškodbe križnih vezi obeh kolen ne omenjajo, navedene so le rane, vsekanine na desnem kolenu. Tožnik je šele po izvedenskem mnenju z dne 17.5.1993 zvedel za obseg škode in se seznanil s stanjem po poškodbi, zato njegova terjatev ob vložitvi tožbe ni bila zastarana. Na to trditev se navezuje že navedena ugotovitev dr. T. in dr. K., da so druge zelo hude poškodbe in močna atletska konstitucija tožnika prikrivale poškodbo križnih vezi kolen, pri tem pa je posebej poudariti del izvedenskega mnenja dr. T., kjer navaja, da je znano, da s časom križne vezi dodatno popustijo in povzročijo nestabilnost kolen in to je škoda, ki je predmet te pravde. Namreč zelo hude poškodbe so se zacelile in ko bi morale težave prenehati, so postajale izrazitejše in to je bil razlog nadaljnjega zdravljenja pri ortopedu in kot izhaja iz medicinske dokumentacije, zdravljenje še ni zaključeno. Bistvena kršitev določb 13. tč. 354. čl. ZPP pa je podana, ker je podano odločilno nasprotje med razlogi sodbe in listinskimi dokazi, to je navedbami v izvedenskemu mnenju dr. T. in dr. K..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno trditev, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč.

drugega odst. 354. čl. ZPP, ker naj bi bilo podano odločilno nasprotje med razlogi sodbe in listinskimi dokazi, to je navedbami v izvedenskem mnenju dr. T. in dr. K.. Nikakršnih nasprotij med vsebino navedenih izvedeniških mnenj in med razlogi v izpodbijani sodbi dejansko ni. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi pritožbenega sodišča zelo natančno in dosledno povzemalo vse bistvene navedbe obeh izvedencev.

Pri nadaljnjem preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče vsa za odločitev v tej pravdni zadevi bistvena in odločilna dejstva popolno in pravilno ugotovilo, izvedene dokaze pa je skrbno ocenilo v skladu z določbo 8. čl. ZPP. Tudi materialno pravo, to je določbo 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo.

Izvedenec dr. T. je svoje mnenje izdelal dne 17.5.1993, tožnik pa je tožbo vložil dne 16.5.1996. Tožnik pa je poškodbe in to hude poškodbe utrpel v prometni nesreči dne 27.6.1983, ko je bil star komaj 21 let in to kot sopotnik na službeni vožnji v policijskem avtomobilu.

Pritožbeno sodišče povsem soglaša s pritožbeno trditvijo, da v odškodnini, ki mu je bila prisojena s sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, opr. št. P 156/86 zdne 10.2.1987, nedvomno ni bila vsebovana tudi škoda zaradi poškodb križnih vezi obeh kolen. To škodo namreč vtožuje v sedanji pravdi. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistveno vprašanje za presojo, ali je tožnik vložil tožbo prepozno, torej po izteku triletnega subjektivnega roka iz prvega odst. 376. čl. ZOR, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Na to odločilno vprašanje, kdaj je oškodovanec, to je sedanji tožnik, zvedel za škodo v posledici poškodb križnih vezi obeh kolen, do katerih je prišlo v že navedeni prometni nesreči, te posledice pa so se pri tožniku začele kazati mnogo kasneje, je sodišče prve stopnje povsem pravilno odgovorilo, da tožnik za to škodo ni zvedel šele ob prejemu izvedeniškega mnenja dr. T. dne 17.5.1993, temveč že prej, najmanj 13.10.1992, ko je prejel mnenje specialista ortopeda dr.

K..

Prav iz izvedeniškega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje postavilo v tem postopku, to je mag. T., dr. med. specialista ortopeda, stalnega sodnega izvedenca, z dne 17.5.1993, na katerega se sklicuje tožeča stranka v svoji pritožbi, je povsem jasno razvidno, v povezavi s tožnikovo izpovedbo, ko je bil zaslišan kot stranka, da je že pred prejemom tega mnenja natančno vedel, za kakšne poškodbe na njegovih kolenih gre in kakšne so posledice oziroma bodo posledice v bodoče teh poškodb. Izvedenec dr. T. je namreč pregledal vso medicinsko dokumentacijo od začetka zdravljenja tožnika zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči dne 27.6.1983 dalje. Ponovni pregled pri kirurgu dne 8.4.1992, ko je tožnik navajal, da čuti bolečine v levem kolenu pri daljši hoji ali fizičnih obremenitvah, niti niso odločilne. Odločilen pa je pregled pri specialistu ortopedu dne 13.10.1992, ko je tožnik navajal težave z levim kolenom, ortoped pa ugotovil, da klinično obstaja izrazita lezija križnih vezi obeh kolen, predalčni fenomen izrazito pozitivno levo in podal mnenje, da bo potrebna operativna stabilizacija najprej levega kolena s plastiko sprednje križne vezi. Ponovno je bil tožnik na pregledu pri ortopedu dne 24.2.1993 zaradi težav, ki jih ima po poškodbi v prometni nesreči dne 27.6.1983. Ortoped je takrat ugotovil pri levem kolenu: prazno, mirno, gibljivost je popolna, malenkost ohlapno medialno. Močno ohlapno v smislu popuščanja križnih vezi. Gre za poškodbo zadnje križne vezi in distenzijo sprednje križne vezi. Obstaja ohlapnost sprednje križne vezi in desnega kolena.

Tudi iz mnenja izvedenca dr. K., specialista ortopeda, z dne 15.4.1998 izhaja, da iz medicinske dokumentacije in že prej podanega izvedenskega mnenja dr. T., ki je v tem postopku postavljenem izvedencu dr. K. služilo za osnovo, da je bil tožnik seznanjem s poškodbami obeh kolen že po pregledih pri ortopedu dne 13.10.1992 in 24.3.1993. To pa pomeni, da je od takrat, ko je tožnik zvedel za povzročeno škodo, pa do vložitve tožbe, poteklo več kot tri leta, torej je tožbeni zahtevek po določbi prvega odst. 376. čl. ZOR zastaran, saj sta tako prva kot tudi druga toženka vložili ugovor zastaranja, ki ga je zato sodišče prve stopnje ob navedenih dejstvih moralo upoštevati in tožbeni zahtevek kot prepozen zavrniti.

Tožeča stranka je v svoji pritožbi zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov, vendar do tega glede na načelo uspeha v postopku (prvi odst. 154. čl. ZPP), ki velja tudi v pritožbenem postopku, nima pravice, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za povrnitev teh stroškov pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.