Jedro

Tožeča stranka kot lastnica zemljišča, ki je del z odlokom tožene stranke kategorizirane javne ceste, zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi v pravdnem postopku ne more uspeti z zahtevkom za vrnitev stvari niti za vzpostavitev prejšnjega stanja, ki bi poseglo v obstoječo javno cesto kot javno dobro.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (obsodilni in stroškovni del) spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka M. je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na nepremičnini parc. št. 967 k.o. X in je dolžna po južnem delu parc. št. 967 v obsegu cca 23 m2, ki meji s parc. št. 1195/3 in s parc. št. 968 obe k.o. X, odstraniti z navedenega dela zemljišča obstoječi asfalt in na zemljišču vzpostaviti stanje pred posegom v roku 15 dni, in povrniti tožeči stranki pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.“

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 687,50 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 536,64 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi delnega umika tožbe v točki I. izreka ustavilo postopek v delu, ko je tožeča stranka od tožene zahtevala, da opusti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranka na nepremičnini parc. št. 1229, gozd, 655 m2, vložek št. k.o. X, in da je dolžna izpeljati postopek za ukinitev javne ceste na navedeni parceli, odstraniti obstoječi asfalt in na zemljišču vzpostaviti stanje pred posegom. V točki II. izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 967 k.o. X. ter po južnem delu parc. št. 967 v obsegu cca. 23 m2, ki meji s parc. št. 1195/3 in s parc. št. 968 obe k.o. X, odstraniti obstoječi asfalt in na zemljišču vzpostaviti stanje pred posegom. V presežku (ko je tožeča stranka tudi za del parcele pod točko II. izreka zahtevala izvedbo postopka za ukinitev lokalne ceste) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v odmerjeni višini 371,21 EUR in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v II. in IV. izreka (obsodilni in stroškovni del), in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tudi v izpodbijanem delu ter samo odloči o stroški postopka. Navaja, da nepremičnine v izreku niso pravilno označene. Navedene parcele ne obstajajo. Sodba ni izvršljiva. Nadalje meni, da tožnika svoje pravovarstvene potrebe ne moreta zasledovati z negatornim zahtevkom, ampak kvečjemu z zahtevkom za sklenitev prodajne pogodbe. Priznava, da je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost njenega Odloka o kategorizaciji občinskih cest z Ustavo v delu, ko kategorizira lokalno cesto po parc. št. 967, vložek št. k.o. X. (odločba U-I-42/06 z dne 20. 3. 2008), da ji je naložilo odpravo ugotovljenega neskladja v šestih mesecih od objave v Uradnem listu (s sklenitvijo pravnega posla s tožnikoma ali z uvedbo razlastitvenega postopka ali z izvedbo postopka za ukinitev javne ceste) in da tega še ni storila. Vendar opozarja, da so določila Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC) v razmerju do Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) specialna. Javne ceste so prometne površine splošnega pomena za cestni promet. ZJC izrecno predpisuje postopek, kadar javne ceste potekajo po nepremičninah, ki so last drugih oseb. Ne gre le za civilno pravno razmerje med lastnikom nepremičnine in osebo, ki naj bi jo pri uživanju lastninske pravice vznemirjala s posegi vanjo. Zaradi močnega javnopravnega elementa – potrebe tretjih, da nemoteno uporabljajo cestno infrastrukturo na območjih, kjer bivajo, mora občina cesto kategorizirati, zemljišča, na katerih je cesta zgrajena pa pridobiti od lastnikov s pravnim poslom ali razslastitvenim postopkom. Tudi ustavno sodišče je v odločbi U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004 (Ur. l. RS, št. 62/04) presodilo, da v takih primerih občina ne sme opustiti kategorizacije ceste, ker je dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. Zato tožnika nimata pravnega varstva po SPZ. Opisana ureditev ZJC in odločitev Ustavnega sodišča RS je specialna. Tožnika morata svojo pravovarstveno potrebo uveljaviti s tožbenim zahtevkom za sklenitev pogodbe s toženo stranko in ne z negatornim oziroma odstranitvenim zahtevkom, s katerim bi lahko dosegla uničenje ali odstranitev javne ceste. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje poseglo v javni interes, ki ga varuje ZJC, zlasti zato, ker cesta poteka le po neznatnem delu zemljišča, ki je v lasti tožnika.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške. Glede določenosti zahtevka navaja, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da poteka občinska cesta po delu zemljišča, ki je v solasti obeh tožečih strank. Glede neutemeljenosti zahtevka pa meni, da je stališče pritožnice zmotno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka zaradi posega tožene stranke (izgradnje in kategorizacije lokalne ceste po delu zemljišča tožeče stranke) v tem postopku od tožene stranke zahteva opustitev posegov v njeno lastninsko pravico, in sicer izpeljavo postopka za ukinitev javne ceste, odstranitev obstoječega asfalta na njenem zemljišču in vzpostavitev zemljišča v stanje pred posegom. Zahtevek je v delu o izpeljavi postopka za ukinitev javne ceste pravnomočno zavrnjen, ker se tožeča stranka zoper zavrnilni del ni pritožila. V tem delu sodba torej ni predmet pritožbene presoje.

6. Prvo sodišče je na podlagi nespornih dejstev in po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - da lokalna cesta s parc. št. 1195/3 (last tožene stranke) v delu, ki meji na jugozahodni del parc. št. 976 (last tožeče stranke) teče deloma po tem zemljišču – v površini cca. 23 m2; - da je cesta asfaltirana in v spornem delu kategorizirana kot lokalna cesta z Odlokom tožene stranke o kategorizaciji občinskih cest (Ur. l. RS, št. 70/05); - da je Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-42/06-06 z dne 20. 3. 2008 ugotovilo neskladnost 6. člena navedenega odloka z ustavo v delu, kolikor pod zaporedno št. 1929 kategorizira lokalno cesto s št. odseka 220251 Podgorska cesta, od cesta A. Bitenca do Šentviške ulice, v delu, ki poteka po parc. št. 967, vložek št. 1933 k.o. X in toženi stranki naložilo odpravo neskladja v roku šestih mesecev od objave odloka v Uradnem listu tako, da s tožnikoma bodisi sklene pravni posel za pridobitev tega zemljišča ali začne postopek razlastitve ali izpelje postopek za ukinitev lokalne ceste; - da tožena stranka v postavljenem roka ugotovljenega neskladja ni odpravila in naloženih aktivnosti za ureditev stanja ni izvedla.

7. Glede na taka dejstva je tožbenemu zahtevku za opustitev poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke na parc. št. 967 k.o. X ugodilo (za odstranitev asfalta spornega zemljišča in za vzpostavitev prejšnjega stanja na zemljišču) upoštevaje določila SPZ.

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev glede poteka lokalne ceste 1195/3 (last tožene stranke) po delu parc. št. 967 k.o. X (zdaj last drugotožeče stranke, ob vložitvi tožbe last prvotožeče stranke) in o oznaki spornega zemljišča v izreku sodbe, kar kot zmotno in neizvršljivo graja pritožba. Identifikacijo poteka lokalne ceste po zemljišču tožeče stranke je sodišče opravilo na podlagi mnenja izvedenca geodetske stroke. Pravdni stranki mu nista nasprotovali. O poteku ceste se je prepričalo še z ogledom na kraju samem. Dejstvo, da del lokalne ceste teče po zemljišču tožeče stranke, med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Obe v izreku navedeni parceli sta v nasprotju s pritožbenim prepričanjem še vedno vpisani v zemljiški knjigi z enakim identifikacijskim znakom, kot ga je ugotovilo sodišče, v kar se je pritožbeno sodišče prepričalo z vpogledom v zemljiško knjigo zaradi odgovora na pritožbene navedbe. Pritožbeno grajo o nepravilni oznaki zemljišč in neobstoju obravnavanih parcel je torej kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Pač pa je treba pritožbi pritrditi, da je sodišče pri odločanju po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno izhajalo iz materialnopravnih določb SPZ o varstvu lastninske pravice. Prezrlo pa je specialna določila Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1, Ur. l. RS, št. 109/2010), ki urejajo lastninskopravni režim javnih cest. Ključna je dejanska ugotovitev izpodbijane sodbe, da je ugotovljeni sporni del zemljišča tožeče stranke del ceste, ki je z občinskim odlokom kategorizirana kot lokalna cesta, in da je ustavno sodišče ob presoji spornega odloka izdalo (še)le ugotovitveno odločbo o neskladju odloka z zakonom in naložilo obveznosti toženi stranki pri odpravi ugotovljenega neskladja. Na ta način je odločalo tudi v drugih podobnih primerih vse do začetka leta 2011 (primerjaj: Krisper Kramberger, M: Lastninskopravni režim javnih cest – občinske ceste v praksi, Podjetje in delo, letnik 2011, str. 7). Spornih določb odloka torej še ni razveljavilo niti odpravilo, kot ravna v podobnih primerih v zadnjem času. Sporni odlok tako ostaja v veljavi. Ugotovljeno sporno zemljišče tožeče stranke s tem ostaja javna cesta (24. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1). Javne ceste so prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa (prvi odstavek 3. člena ZCes-1). Gre za javno dobro, ki je izven pravnega prometa (drugi odstavek 3. člena ZCes-1). Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, razen izjem, navedenih v nadaljnjih odstavkih 3. člena ZCes-1, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

10. Enaka ureditev je veljala po prejšnjem ZJC (Ur. l. RS, št. 33/2006 s spremembami), ki je bil z ZCes-1 razveljavljen, razen v 123. členu ZCes-1 izrecno navedenih določb, ki še ostajajo v veljavi. Med drugim je ohranjena veljavnost 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC-B; Ur. l. RS, št. 92/05), ki prehodno ureja lastništvo na zasebnih zemljiščih, po katerih poteka javna cesta, in je tako stanje v času uveljavitve zakona že obstajalo. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Po podatkih spisa je tožena stranka kategorizirala sporno lokalno cesto z obravnavanim odlokom, ki je pričel veljati 10. 8. 2005 (objava v Ur. l. RS, št. 70/2005 z dne 26. 7. 2005), kar je bilo pred uveljavitvijo ZJC-B (pričel veljati 19. 10. 2005).

11. V javne ceste je prepovedano kakorkoli posegati ne glede na lastništvo nepremičnine, po kateri obstoječe javne ceste potekajo. Trajno ali začasno je prepovedano zasesti javno cesto ali njen del ter izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na cesti, ki bi utegnila poškodovati cesto ali ogrožati, ovirati ali zmanjšati varnost prometa na njej (123. člen ZCes-1 v zvezi z 19. členom ZJC-B in 61. členom ZJC). To pomeni, da tožeča stranka kot lastnica zemljišča, ki je del z odlokom tožene stranke kategorizirane javne ceste, zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi v pravdnem postopku ne more uspeti z zahtevkom za vrnitev stvari niti za vzpostavitev prejšnjega stanja, ki bi poseglo v obstoječo javno cesto kot javno dobro. Stvarnopravni zahtevki prizadetih lastnikov zemljišč so izključeni. Taka so tudi stališča v teoriji (primerjaj: mag. Debelak, M.: Neustavno stanje na kategoriziranih občinskih cestah, Pravna praksa 2012/5, str. 9). Dokler odlok ostaja v veljavi, učinkuje erga omnes. Odločitev sodišča mimo njega, v smeri odprave (dela) javne ceste, kot jo v tej pravdi zasleduje tožeča stranka, bi bila protiustavna. Preprečevala bi prosto uporabo dela javne ceste, kar bi utegnilo povzročiti škodo širšemu krogu ljudi – uporabnikom ceste, v katerih korist je bil sporni del nepremičnine tožeče stranke kategoriziran kot javna cesta. Zato sodišče ne more odločiti, kot da spornega odloka ne bi bilo – neposredno na podlagi ustave in zakona (125. člen Ustave - exceptio illegalis). Taka so tudi stališča v teoriji in sodni praksi (primerjaj že omenjena članka M. Krisper Kramberger in M. Debelaka ter sodbo VS RS III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010). Redno sodišče pa spornega odloka ne more samo niti razveljaviti niti odpraviti, ker je za tako odločanje pristojno zgolj ustavno sodišče. Ker gre za podzakonski akt in ne zakon, tudi ne more vložiti zahteve za oceno njegove ustavnosti oziroma zakonitosti (primerjaj 23. člen Zakona o Ustavnem sodišču, ZUstS).

12. Tako se izkaže, da sodišče kljub ugotovljenemu posegu tožene stranke v lastninsko pravico tožeče stranke in nesprejemljivemu ravnanju tožene stranke, ker ne upošteva napotkov Ustavnega sodišča za ureditev stanja, v tem postopku tožeči stranki ne more nuditi zahtevanega sodnega varstva. Do stvarnopravnega varstva ni upravičena, morebitnega odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke pa ni uveljavljala (primerjaj sodbo VS RS III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010). Ker je prvo sodišče presodilo drugače, je bilo treba zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožbi ugoditi in tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v preostalem delu zavrniti. Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu torej spremenilo na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

13. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba odločiti o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora toženi stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti pravdne stroške v višini 687,50 EUR, kot ji je ugotovilo in obrazložilo že prvo sodišče v točki 16 izpodbijane sodbe. Pritožba odmere ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pravilna, zato vanjo ni posegalo. Stroški so odmerjeni po vloženem stroškovniku in upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se uporablja v tem postopku. Nanašajo se na skupno ugotovljene stroške zastopanja na prvi stopnji (glej razloge v točki 16 izpodbijane sodbe).

14. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela. Tožeča stranka ji mora zato upoštevaje načelo uspeha povrniti še pritožbene stroške. Sama pa zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičena do povračila priglašenih stroškov z odgovorom na pritožbo.

15. Pritožbeni stroški tožeče stranke so odmerjeni po stroškovniku na list. št. 115 ob uporabi materialnopravnih določil ZOdvT na 536,64 EUR. Nanašajo se na pritožbeni postopek (tar. št. 3210 v zvezi s 36. členom ZOdvT), materialne stroške (tar. št. 6002) in pripadajoči DDV (tar. št. 6007). V primeru zamude s plačilom bo tožeča stranka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska.