Jedro

Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da bi jo moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je bilo mnenja, da pobotne izjave ni podala, v sklopu materialnega procesnega vodstva pozvati k pojasnitvi njenih trditev. V konkretnem primeru je namreč tožečo stranko na nesklepčnost njene trditvene podlage izrecno opozorila že tožena stranka. V takem primeru pa materialno procesno vodstvo ni potrebno.

Tožeča stranka ni podala nobenih trditev v zvezi z zapadlostjo svoje domnevne terjatve, kar je sicer pogoj za pobotanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o prodaji nepremičnin z vsebino, kot izhaja iz 1. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka pogodbo iz 1. točke izreka sodbe skleniti s tožečo stranko v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, sicer bo pogodbo nadomestila sodba tako, da tožeča stranka postane lastnik nepremičnin, ki so navedene v 2. točki izreka sodbe. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti 6.935,55 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se je iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. člen OZ). Pri tem pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti (prvi odstavek 312. člen OZ).

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da tožeča stranka ni podala izjave o pobotu. Pritožnica se tej odločitvi upira in navaja, da je pobotno izjavo podala v trenutku, v katerem je uveljavila predkupno pravico oziroma nedvomno vsaj z vlogo z dne 22. 4. 2016. Vendar pritožnica ne pojasni, katere naj bi bile tiste navedbe v dopisu, v katerem je uveljavljala predkupno pravico, oziroma vlogi z dne 22. 4. 2016, ki bi jih bilo po njenem mnenju mogoče subsumirati pod pravni pojem pobotne izjave. S tako neobrazloženimi pritožbenimi navedbami pa po presoji višjega sodišča pritožnica ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni podala pobotne izjave, ne more izpodbiti.

7. Pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami, da bi jo moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je bilo mnenja, da pobotne izjave ni podala, v sklopu materialnega procesnega vodstva pozvati k pojasnitvi njenih trditev. V konkretnem primeru je namreč tožečo stranko na nesklepčnost njene trditvene podlage izrecno opozorila že tožena stranka (prim. 5. točko druge pripravljalne vloge tožene stranke z dne 11. 5. 2016, l. št. 53, 54 spisa). V takem primeru pa materialno procesno vodstvo ni potrebno (tako tudi VS RS III Ips 46/2010).

8. Poleg tega višje sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da tožeča stranka (kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke) ni podala nobenih trditev v zvezi z zapadlostjo svoje domnevne terjatve, kar je sicer pogoj za pobotanje (prim. 311 člen OZ). Ob upoštevanju, da tožeča stranka tudi ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni podala pobotne izjave, do prenehanja terjatve tožene stranke s pobotom ni moglo priti. Da bi terjatev tožene stranke na plačilo kupnine prenehala na kakšen drug način, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno zavrnilo tožničin zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe, saj tožeča stranka ni izkazala, da bi izpolnila obveznost plačila kupnine.

9. Ostale pritožbene navedbe se glede na pojasnjeno v predhodnem odstavku izkažejo za pravno nerelevantne, zato višje sodišče nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

10. Glede na navedeno in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.