Jedro

Sodišče prve stopnje je kot datum začetka teka zamudnih obresti za plačilo uporabnine določilo dan, ko je bila tožencu tožba vročena - torej dan, ko ni bil več v dobri veri glede uporabe nepremičnine. Znesek uporabnine iz zadnje dopolnitve izvedenskega mnenja je določen ob upoštevanju tržnih sprememb. Zakonske zamudne obresti nimajo (več) valorizacijske funkcije. Sodišče je pravilno uporabilo določbo 193. člena OZ, po kateri mora nepošteni pridobitelj vrniti plodove in plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, pošteni pa od dneva vložitve zahtevka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II., III., IV., VI. in VII. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem odločanju delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine v višini 14.085,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska uporabnine. Tožnikovo terjatev je pobotalo s terjatvijo toženca na vračilo kupnine v višini 11.432,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2023. Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku plačati razliko v višini 2.635,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikov višji tožbeni zahtevek iz naslova uporabnine je zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 15 %, toženec pa tožniku 84 % pravdnih stroškov. O višini stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženec pritožbeno ost usmerja predvsem na ugotovitve iz dopolnjenega izvedenskega mnenja, na katerega se je sodišče prve stopnje v celoti oprlo. Nasprotuje ocenjeni vrednosti nepremičnine na dan 4. 1. 2013. Izvedenec je v prvotnem mnenju njeno vrednost ocenil na 13.740 EUR, višino uporabnine pa na 78,44 EUR mesečno. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je vrednost nepremičnine zvišal na 17.450 EUR, uporabnino pa na znesek 103,45 EUR. Sodišče prve stopnje je mnenju izvedenca nekritično sledilo.

Nepremičnina je bila na dan nakupa nevseljiva in neprimerna za bivanje. Po nakupu je na njej izvedel številna sanacijska in investicijska dela v vrednosti najmanj 8.000 EUR, da jo je napravil primerno za bivanje. Izvedenec pri oceni vrednosti nepremičnine in zneska uporabnine ni upošteval dejanskega stanja nepremičnine ob nakupu in vlaganj, niti ni podal jasne ocene, kolikšna bi bila vrednost nepremičnine brez teh vlaganj. Izvedenec bi moral oceniti vrednost nepremičnine brez investicijskih in sanacijskih del. Prav tako ni ovrednotil povečanja vrednosti zaradi stroškov rednega vzdrževanja. Vrednost nepremičnine na dan 4. 1. 2013 je znašala največ 8.000 EUR, uporabnina pa je bila zaradi neprimernosti za bivanje enaka 0 EUR. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo njegovemu stališču o neprimernosti nepremičnine za bivanje (2. odst. 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Vse to predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče je ob prvem odločanju ugotovilo, da je toženec objekt adaptiral do te mere, da je bil primeren za bivanje, ter ocenilo, da z uporabo objekta, upoštevajoč stanje nepremičnine ob nakupu v letu 2013, ni bil obogaten na tožnikov račun. Ob praktično nespremenjenem dejanskem stanju pa je v ponovljenem postopku napravilo drugačen zaključek. Zato uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo.

Pritožnik graja odločitev glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od uporabnine. Te je sodišče dosodilo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov uporabnine do datuma zadnje glavne obravnave. Navaja, da je sodišče novo določen znesek uporabnine, v katerem je že upoštevana revalorizacija in uskladitev s tržnimi cenami, dosodilo za nazaj - od 2. 6. 2015. Tožnik bo v primeru plačila tako določenih obresti neupravičeno obogaten.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb je moč ugotoviti, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo. Izvedlo je vse potrebne dokaze; ustrezno jih je ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo natančne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo.

6.Pritožbena navedba o napačno ugotovljenem dejanskem stanju je zmotna. V izvedenskem mnenju je opisano in ocenjeno stanje nepremičnine iz časa sklenitve kupoprodajne pogodbe med strankama (4. 1. 2013). Izvedenec je v dopolnitvi mnenja s 23. 10. 2020 pojasnil, da je bila njegova naloga oceniti vrednost nepremičnine na dan 4. 1. 2013. Vzdrževalna in obnovitvena dela pa vplivajo na "današnjo vrednost" nepremičnine. Izvedenec pri oceni pravilno ni upošteval investicijskih del, ki jih zatrjuje toženec. Toženec ni postavil verzijskega zahtevka zaradi vlaganj v tujo nepremičnino, zato se sodišču z zatrjevanimi investicijami ni bilo treba ukvarjati.

7.Sodišča prve stopnje je, opirajoč se na izvedensko mnenje, pojasnilo, da je bila nepremičnina v ocenjevanem obdobju sicer v zelo slabem stanju, pa vendar še primerna za bivanje. V njej je pred sklenitvijo sporne pogodbe bival tožnik. Ravno zaradi slabega stanja je ocenjeni znesek nizek. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvega sodišča o stanju nepremičnine in jih ocenjuje kot zadostne.

8.Izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja upošteval potek časa od izdelave prvotnega mnenja. Ta se je izrazil v višje ocenjeni vrednosti nepremičnine in posledično višji uporabnini.

9.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Upoštevajoč stališče iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s 26. 6. 2002 se tudi (nečiste) denarne terjatve obrestujejo od zapadlosti naprej, ne glede na to, da se odmerjajo po cenah v času izdaje sodne odločbe.

10.Sodišče prve stopnje je kot datum začetka teka zamudnih obresti za plačilo uporabnine določilo dan, ko je bila tožencu tožba vročena - torej dan, ko ni bil več v dobri veri glede uporabe nepremičnine. Znesek uporabnine iz zadnje dopolnitve izvedenskega mnenja je določen ob upoštevanju tržnih sprememb. Zakonske zamudne obresti nimajo (več) valorizacijske funkcije.1 Sodišče je pravilno uporabilo določbo 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri mora nepošteni pridobitelj vrniti plodove in plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, pošteni pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je ugotovilo, da je toženec postal nedobroveren šele ob vročitvi tožbe, ga je pravilno zavezalo k plačilu zakonskih zamudnih obresti od 2. 6. 2015 dalje, ko mu je bila tožba vročena.

11.Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in glede na te ugotovitve pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do plačila uporabnine. Ker niso podani drugi pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnikov odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj II Cp 1499/2011.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.