Jedro

Nepravilno je stališče, da daje beseda "moj" znaku razlikovalnost ter da zaradi tega v zadevi ni podan dejanski stan iz b) točke 1. odstavka 43. člena ZIL-1 in iz c) točke 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Neutemeljeno je tudi sklicevanje, da v zadevi ne obstajajo zavrnilni razlogi iz h) točke 1. odstavka 43. člena ZIL-1, saj je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da bi zaradi vsebine oziroma pomena prijavljenega znaka povprečni potrošnik predvsem pričakoval storitve s področja turizma, gostinstva, prevozov, hotelirstva, ker ve, da obstajajo ponudniki storitev, ki se lahko realizira tudi v zadnjem hipu. Prav tako ni utemeljeno stališče, da bi bilo v zadevi potrebno upoštevati ZVK, saj se v postopku registracije znamke, v delu, ki se nanaša na presojo prijavljenega znaka, izključno uporablja ZIL-1.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prijavo znamke "MOJ LAST MINUTE CENTER" št.... z dne 29. 12. 2004. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je dne 29. 1. 2004 prejela zahtevo za registracijo znamke za znak "MOJ LAST MINUTE CENTER" za storitve, po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (NK) razvrščene v razrede 39, 41 in 43 (razred 39: storitve turističnih agencij (razen hotelskih rezervacij), organizacija potovanj in izletov; prevozništvo; avtobusni izleti; organizacija interdisciplinarnih ekskurzij; spremljanje potnikov; transport s čolni za zabavo, prevozništvo, ladijsko posredništvo, prirejanje križarjenj, prirejanje turističnih ogledov, transport, prirejanje izletov, potniški transport, rezervacije potovanj, rezervacije sedežev za potovanja, transportne rezervacije, potovalne rezervacije; razred 41: izobraževanje; storitve avto šol; pouk in razvedrilo; založništvo; objavljanje in izdajanje tiskanih publikacij v nereklamne namene; pripravljanje, vodenje, organiziranje posvetovanj, predavanj, tečajev, simpozijev v nekomercialne namene; pripravljanje in izvedba športnih in kulturnih prireditev; objavljanje in izdajanje nereklamnih tekstov; produkcija filmov in video trakov; storitve snemalnih studijev; storitve v zvezi z izdajanjem knjig, revij, nereklamnih tiskanih materialov in strokovnih revij; storitve objavljanja in izdajanja nereklamnih tekstov po računalniških mrežah; razred 43: gostinske storitve; storitve restavracij in kmečkih turizmov; nudenje začasnega prenočišča; hotelske usluge; storitve turističnih agencij (razen organizacije potovanj); hotelske rezervacije; storitve nastanitvenih agencij, storitve penzionov, storitve turističnih domov, hotelov, penzionske rezervacije). Tožena stranka ugotavlja, da je znak "Moj Last Minute Center" prijavljen v obliki besed z običajnimi črkami, kar pomeni, da razen svoje vsebine ne vsebuje nobenega drugega razlikovalnega elementa. Prijavljeni znak, razen splošne besedne kombinacije nima dodatnih razlikovalnih elementov. Besedna zveza znaka označuje le vrsto centra, in sicer središča, prostora, kjer je osredotočena določena dejavnost oziroma ponudba določenih storitev. Center pomeni prostor, ki vodi določeno dejavnost. Veliko storitev se lahko izvaja v določenem centru, torej tudi prijavljene storitve. Del prijavljenega znaka (Last Minute) je sestavljen iz dveh angleških besed - v prevodu zadnja minuta, zadnji trenutek - ki se na mnogih področjih ali na trgu storitev pogosto pojavlja in pomeni ponudbo v zadnjem trenutku. Zato prijavljeni znak nima razlikovalne sposobnosti, s pomočjo katere bi povprečni potrošnik prijavljenih storitev znak dojel kot znamko, s katero bi lahko identificiral določenega ponudnika med različnimi ponudniki t. i. last minute storitev. Prijavljeni znak "Moj Last Minute Center" v povezavi s prijavljenimi storitvami pomeni, da gre za center, kjer se opravlja, organizira, prodaja najrazličnejša turistična, gostinska, hotelirska, prevozniška ponudba. Povprečni potrošnik znaka s tovrstnim pomenom ne bo doživljal kot znamko, pač pa kot informacijo o načinu in kraju izvajanja storitev. Znak pove le, da gre za center, ki se ukvarja s storitvami, ki se izvajajo oziroma prodajajo v zadnjem hipu. Tožena stranka zaključuje, da so s tem podani razlogi iz točke b) 1. odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka. To velja za vse prijavljene storitve iz razredov 39 in 43, saj gre za storitve, ki se lahko izvajajo ali prodajajo v zadnjem hipu. Nekatere preostale storitve (razred 41) so lahko tesno povezane s storitvami iz razredov 39 in 43. Ponudnik storitve ponuja ali izvaja "v zadnjem hipu" in zato imajo določene značilnosti. Poleg tega prijavljeni znak tako v svojem dominantnem delu (LAST MINUTE), kot tudi v celoti gledano, torej ob upoštevanju vseh delov besedne kombinacije (MOJ, CENTER) lahko v gospodarskem prometu označuje izključno značilnosti storitev (točka c) 42. člena ZIL-1 - pravilno točka c) 43. člena ZIL-1). Prijavljeni znak vsebuje zgolj besedno kombinacijo, ki pomeni kraj prodaje (moj center) in določeno značilnost storitve (v zadnjem hipu). Gre torej za znak, ki je glede vseh prijavljenih storitev opisovalen. S tem so podani razlogi iz c) točke 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Podani pa so tudi zavrnilni razlogi po h) točki 1. odstavka 43. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev. Zaradi vsebine oziroma pomena prijavljenega znaka bi na primer povprečni potrošnik predvsem pričakoval storitve s področja turizma, gostinstva, prevozov, hotelirstva, ker ve, da obstajajo ponudniki storitev, ki se lahko realizirajo tudi v zadnjem hipu. Ker bi prijavljeni znak z uporabo za označevanje drugih storitev (predvsem storitve iz razreda 41), ki niso nujno povezane s področji, kjer so storitve v zadnjem hipu možne, povzročal zmedo v javnosti, tudi za te storitve ne sme biti registriran. Prijavitelj namreč zavajajoče ponuja npr. založništvo, produkcijo filmov, izdajanje knjig in revij, kar običajno ne sodi med t. i. last minute ali v zadnjem hipu ponudbo. Tožena stranka ugotavlja, da se je tožeča stranka izrekla o razlogih za zavrnitev znamke. Navajala je, da do zmede ne more priti, ker je MOJ LAST MINUTE CENTER ime družbe tožeče stranke. Če bi prijavljeni znak uporabil kdo drug, bi to pomenilo, da je uporabil tujo firmo, kar je v nasprotju s 3. odstavkom 13. člena Zakona o varstvu konkurence. Nadalje meni, da dodatek MOJ spremeni lastnost izraza tako, da mu doda igrivost in predvsem nedoločenost. Tožeča stranka se sklicuje še na registrirane znamke MOJ PES, MOJ MALI AVTO, MOJ VRT, MOJA VODA. Tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka verjetnost zmede povezuje z določbami Zakona o varstvu konkurence. V postopku registracije znamke, in sicer v delu, ki se nanaša na presojo, ali je prijavljeni znak "registrabilen", se izključno uporablja ZIL-1 oziroma določbe 42. in 43. člena zakona. Tako je verjetnost zmede opredeljena v h) točki 43. člena, in sicer zaradi vsebine znaka, ki kot taka vpliva na dojemanje povprečnega potrošnika. Posamezne vsebine Zakona o varstvu konkurence ne morejo nadomestiti vsebine h) točke 43. člena ZIL-1, oziroma ne morejo ovreči zavrnilnih razlogov iz 2. odstavka 43. člena ZIL-1. Gre za povsem različne situacije, h) točka 43. člena ZIL-1 govori o vsebini prijavljenega znaka, medtem ko določba Zakona o varstvu konkurence, na katero se sklicuje tožeča stranka, obravnava uporabo imena firme. Firma in znamka sta dve različni kategoriji. Varstvo firme z zavrnitvijo znamke ni prizadeto, saj gre pri znamki in firmi za dve upravičenji z različnim področjem varstva. Tožena stranka zavrača tudi sklicevanje tožeče stranke na domnevno podobne znamke, ki jih je registrirala tožena stranka. Vsaka prijava za registracijo znamke ima svoje specifičnosti. Omenjeni primeri vsebujejo besede "pes", "voda", "sladoled" in so pomensko neprimerljivi z besedama "last minute", prav tako gre za popolnoma drugačno blago oziroma storitve. Dodatek MOJ, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ima le omejeno razlikovalno vrednost, kar pomeni, da v določeni besedni kombinaciji lahko učinkuje dokaj razlikovalno, medtem, ko v kakšni drugi kombinaciji nima večje razlikovalne vrednosti. Glede na navedeno zaključuje, da se prijava znamke zavrne, ker je prijavljeni znak brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b) 43. člena ZIL-1), ker opisuje zgolj določene značilnosti storitev (točka c) 43. člena ZIL-1) in ker lahko zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti in geografskega izvora blaga, s čimer je podan še razlog iz h) točke 43. člena ZIL-1. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja kršitve materialnega prava, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bistveno kršitev postopkovnih pravil. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa nepravilno uporabljen materialni predpis zato, ker naj bi po mnenju tožene stranke izraz "LAST MINUTE CENTER" označeval le vrsto centra, kjer naj bi se vršila ponudba v zadnjem hipu. Tudi če bi temu bilo tako, bi morala tožena stranka ocenjevati znak kot celoto, torej znak "MOJ LAST MINUTE CENTER". Ta znak prav gotovo ne more biti ponudba turističnih agencij, ki se dogaja na prostoru, kjer je osredotočena določena dejavnost. Zaimek "MOJ" namreč povsem spremeni značilnost besedne zveze "LAST MINUTE CENTER". Z dodano pripono "MOJ" postane znak unikaten, edinstven, skratka ... moj. Določba 43. člena ZIL-1, točka b) prepoveduje registracijo znamk brez slehernega razlikovalnega učinka. Že sled razlikovalnosti torej pomeni, da je znamko moč registrirati. Če je nekaj označeno kot "MOJ LAST MINUTE CENTER", potem se taka oznaka nujno loči od storitev vseh drugih centrov in določba 43. člena b) točke ZIL-1 ni več upoštevna. Določba c) točke 43. člena ZIL-1 prepoveduje registracijo znakov, ki v gospodarskem prometu označujejo izključno značilnosti storitev. Kaj naj bi bila izključna značilnost storitev "MOJ LAST MINUTE CENTER"? Po stališču tožene stranke naj bi to bil tako kraj prodaje in določena značilnost storitve (v zadnjem hipu). Ampak tožeča stranka ni vložila znamke "MOJ CENTER V ZADNJEM HIPU" temveč znamko "MOJ LAST MINUTE CENTER". Tožeča stranka se sklicuje na svoj dokazni predlog iskalnika "Google", ki ga je tožena stranka povsem prezrla in s katerim je tožeča stranka dokazala, da prijavljeni znak sploh ni bil uporabljen oziroma ga uporablja zgolj in samo tožeča stranka, iz česar jasno sledi, da ne označuje izključno značilnosti storitev, saj bi ga sicer uporabil še kdo drug. Glede zavrnilnega razloga po 43. členu h) točki ZIL-1 tožeča stranka navaja, da je ugotovitev tožene stranke nedoločna in nejasna, saj ne pojasni zakaj bi bila nenavadna npr. produkcija filmov s prijavljenim znakom, saj zveza med angleško besedno zvezo MY LAST MINUTE CENTER in zvezo FILM PRODUCTION (filmska produkcija) vrne več kot osem milijonov zadetkov. Materialno pravo je bilo kršeno, ko je tožena stranka zatrdila, da so pravna pravila, ki se jih uporablja v Zakonu o varstvu konkurence, ločena od tistih, ki so uporabljena v Zakonu o industrijski lastnini. Sklicuje se na sodno prakso, iz katere je jasno razvidno, da sodišče ne dovoljuje izključevanja enega materialnega upravičenja na račun drugega. To pomeni, da ima nosilec firme pravni interes zase zahtevati tudi enako znamko (teorija imenuje take znamke homonimne). Da se tega zaveda tudi zakonodajalec, je razvidno iz določb samega ZIL-1, ki nudi pod točko f) 44. čl. varstvo v imenu družbe, torej firmi. Materialno pravo je bilo kršeno tudi, ko je tožena stranka zatrdila, da je dejstvo, da je tožena stranka dovolila registracijo številnih znamk, ki bi bile sicer zavrnjene kot nerazlikovalne samo zato, ker jim je bila dodana beseda "MOJ", v konkretnem primeru nepomembno. S takim stališčem je bilo materialno pravo kršeno dvakrat. Prvič, tožena stranka bi se morala opredeliti do izraza "LAST MINUTE CENTER" in ne "LAST MINUTE" in drugič, tožena stranka bi morala skrbeti za enovitost pravnega varstva. S svojim stališčem je tožena stranka pojasnila, da sme biti v okviru svoje diskrecijske pravice povsem arbitrarna. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj je spremenila lastno prakso, v čem torej je znamka "MOJ LAST MINUTE CENTER" različna od znamke "MOJ PES"... Tožena stranka je kršila tudi postopkovna pravila, ko ni upoštevala vseh dokazov, ki jih je ponudila tožeča stranka. Ta je med drugim predlagala, naj se tožena stranka opredeli do dokazov, pridobljenih s spletnim iskalnikom "Google", iz rezultatov katerega je razvidno, da je pod nazivom "MOJ LAST MINUTE CENTER" moč najti le en sam zadetek in še ta spada k prijavitelju oziroma njegovi matični družbi. Že samo to bi moralo biti dovolj, da bi tožena stranka ugotovila, da so zmotne njene navedbe, da naj bi znak ne imel razlikovalnega učinka. Hkrati se je tožena stranka sklicevala pri odločanju na dokaz, ki ga ni predlagala tožeča stranka, namreč na znamko "MOJ SLADOLED" oziroma, kot je zapisala tožena stranka, naj bi primeri, ki jih je predložila tožeča stranka, vsebovali med drugim besedo "sladoled", kar pa ne drži. Nadalje je pri odločanju tožena stranka omenila le nekatere od prijavljenih storitev, opredeliti pa bi se morala do vseh in za vsako navesti v nasprotju s katero določbo ZIL-1 naj bi bila znamka prijavljena, česar ni storila. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne toženi stranki v ponovno presojo ter da ji sodišče prisodi stroške, ki jih je imela z vložitvijo tožbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti izpodbija tožbene navedbe in meni, da je odločila pravilno in zakonito. Tožena stranka ne zanika obstoja nekaterih elementov v znaku, ki predstavljajo glede na prijavljene storitve določena odstopanja v smislu generičnosti, kot sta na primer dodatka MOJ in CENTER, vendar so ta odstopanja tako nebistvena in zanemarljiva, da jim ne more pripisovati razlikovalne sposobnosti. Glede argumenta tožeče stranke, da znak "MOJ LAST MINUTE CENTER" sploh ni uporabljan oziroma ga uporablja samo tožeča stranka, pa tožena stranka odgovarja, da je bistvo določbe iz c) točke 43. člena ZIL-1, da opisni znaki ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak registrirati kot znamko. Po mnenju tožene stranke je sklicevanje tožeče stranke na vsebino f) točke 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (varstvo firme napram kasnejši enaki ali podobni znamki) napačno. Gre za določbo, ki se nanaša na relativne zavrnilne razloge, in se nanjo lahko sklicuje le vložnik ugovora zoper registracijo znamke. V tem primeru pa gre za preizkus t. i. absolutnih zavrnilnih razlogov, ki ga tožena stranka izvede po uradni dolžnosti, zaradi česar je sklicevanje na f) točko 1. odstavka 44. člena ZIL-1 irelevantno. V preizkusu primernosti znaka za registracijo pa zgolj dejstvo, da je prijavljeni znak istoimenski z družbo prijavitelja, ne more vplivati na oceno "registrabilnosti" znaka. Zavrača tudi tožbene ugovore, da se ni opredelila do izraza MOJ LAST MINUTE CENTER. Res je, da je večkrat omenila le del znaka, to je izraz LAST MINUTE, vendar vedno v določenem kontekstu. V zvezi s primeri že registriranih znamk, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa tožena stranka odgovarja, da gre za neprimerljiva dejanska stanja. Zavrača tudi očitek, da ni upoštevala vseh dokazov, ki jih je ponudila tožeča stranka. Na spletu se namreč pod nazivom prijavljenega znaka pojavljajo informacije o družbi, ki pa same po sebi ne pomenijo, da je lahko ime družbe avtomatično primerno za registracijo z znamko. Zavrača tudi tožbeni ugovor, da se je opredelila le do nekaterih od prijavljenih storitev, opredeliti pa bi se morala do vseh in za vsako navesti v nasprotju s katero določbo zakona naj bi bila znamka zavrnjena. Tožena stranka uporablja izraz "prijavljene storitve", kar pomeni vse prijavljene storitve, ko pa gre le za nekatere storitve, potem jih tudi konkretno navede, kot je to razvidno v izpodbijani odločbi in sicer "založništvo, produkcija filmov, izdajanje knjig in revij", ki so navedene za zavrnitev po h) točki 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Ostale storitve, ki jih tožena stranka zapiše z izrazom "prijavljene storitve" pa so bile zavrnjene na podlagi b) in c) točke 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Tožeča stranka v pripravljalnem spisu odgovarja na navedbe tožene stranke. Sklicuje se na navedbe tožene stranke, da le-ta priznava, da elementi znaka odstopajo od standarda generičnosti in specifično navaja dodatek "MOJ" in dodatek "CENTER" nato pa dodaja, da sta ta odstopanja nebistvena in zanemarljiva ter da jim ne more pripisovati razlikovalne sposobnosti. Tožena stranka je spregledala določbo b) točke 43. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka. V konkretnem primeru pa ima znak z dodatkom MOJ in CENTER odstopanja. Ponovno se sklicuje na že prijavljene znamke, ki imajo edini razlikovalni element "MOJ", saj s tem, ko je tožena stranka priznala prvo znamko, ki ji je edini razlikovalni element MOJ, je odprla možnost za prav vse prijavitelje. Po mnenju tožeče stranke mora tožena stranka v podobnih primerih ravnati podobno, sicer gre za kršitev temeljnih pravic. V zvezi z navedbo tožene stranke, da je bistvo določbe iz c) točke 43. člena ZIL-1, da opisni znaki ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak registrirati kot znamko, pa tožeča stranka ponavlja stališče, da je dejstvo, da znaka razen tožeče stranke ne uporablja nihče drug. Meni, da je bistvo v pravilni uporabi pravnega standarda ter da je v 43. členu ZIL-1 točki c) in b) uporabljan restriktivni pravni standard. Glede trditve tožene stranke, da izraz prijavljene storitve pomeni vse prijavljene storitve, tožeča stranka navaja, da bi tožena stranka morala to zapisati v odločbi. V zvezi z očitkom tožeče stranke, da tožena stranka ni pretehtala vseh ponujenih dokazov in odgovorom tožene stranke, da se na spletu pojavljajo "informacije o družbi, ki pa same po sebi ne pomenijo, da je lahko ime družbe avtomatično primerno za registracijo za znamko", tožeča stranka poudarja, da gre za absolutno bistveno procesno napako, če tožena stranka ne zavrne dokazov oziroma se o njih ne opredeli. Glede na navedeno tožeča stranka vztraja pri tožbi.

Zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke, da prijavljenega znaka Moj Last Minute Center ne zavaruje kot znamko, temelji na zavrnilnih razlogih iz točk b), c) in h) 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Po točki b) se kot znamka ne sme zavarovati znak, ki je brez sleharnega razlikovalnega učinka; po točki c) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev; po točki h) se kot znamka ne sme zavarovati znak, ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev. Za zavrnitev znamke iz absolutnih razlogov zadostuje podanost enega razloga.

Absolutni zavrnilni razlogi za registracijo, nerazlikovalnost in opisnost pomenijo, da je kot znamko mogoče zavarovati le znak, ki izpolnjuje temeljno funkcijo znamke, tj. razlikovanje blaga ali storitev enega gospodarskega subjekta od drugega in mora zato tudi presegati opis blaga ali storitev. Ocena, ali znak omogoča razlikovalnost in ali presega opisnost, je mogoča po celoviti presoji znaka, torej vtisu, ki ga znak naredi, upoštevajoč naravo blaga oziroma storitev, stopnjo pazljivosti relevantnega potrošnika tega blaga oziroma storitev in druge okoliščine.

Znak "Moj Last Minute Center" je tožeča stranka prijavila v besedi, z običajnimi črkami. Vizualno temu znaku, ki je brez posebne grafične oblike, barve ali drugih distinktivnih elementov, ni mogoče priznati razlikovalnosti. Ker gre za prijavo besedne znamke, pri katerih se zahteva varstvo besed kot takih in njihovega morebitnega pomena, je tožena stranka ocenjevala njeno primernost za razlikovanje v prijavi navedenega blaga oziroma storitev, po pomenu besede. Tožena stranka je ugotovila, da besedna zveza Moj Last Minute Center označuje vrsto centra, center pomeni prostor, ki vodi določeno dejavnost; del prijavljenega znaka (Last Minute) je sestavljen iz dveh angleških besed - v prevodu zadnja minuta, zadnji trenutek - ki se na mnogih področjih ali na trgu storitev pogosto pojavlja in pomeni ponudbo v zadnjem trenutku. Zato povprečni potrošnik znaka s tovrstnim pomenom ne bo doživljal kot znamko, pač pa kot informacijo o načinu in kraju izvajanja storitev, s čimer so podani razlogi iz točke b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1; ker prijavljeni znak v svojem dominantnem delu (last minute), kot tudi v celoti gledano, upoštevajoč vse dele besedne kombinacije (moj, center), lahko v gospodarskem prometu označuje izključno značilnosti storitev (kraj prodaje - moj center, značilnost storitve - v zadnjem hipu), je glede prijavljenih storitev opisovalen, s čimer so podani razlogi iz c) točke prvega odstavka 43. člena ZIL-1; za določene storitve iz razreda 41: založništvo, produkcija filmov, izdajanje knjig in revij, kar običajno ne sodi med t. i. ponudbo v zadnjem hipu, bi prijavljeni znak povzročal zmedo v javnosti, s čimer je podan razlog iz točke h) 43. člena ZIL-1. Sodišče se strinja s celovito presojo znaka, kot jo je opravila tožena stranka in z njenim zaključkom, da so za prijavljeni znak podani zavrnilni razlogi iz točke b), c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, v zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa dodaja: Sodišče zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, da je bilo v zadevi dejansko stanje zmotno ugotovljeno ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabljen materialni predpis. Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da tožena stranka ni ocenjevala prijavljenega znaka kot celote, pač pa le izraz "last minute center" ter da naj bi zaimek "moj" dal znaku unikatnost. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka opravila celovito presojo znaka in da je presojala znak kot celoto, pri čemer besede "moj" ni štela kot distinktivni del. Razlikovalni učinek znaka je tožena stranka ocenjevala v povezavi z blagom oziroma storitvami, za katere se registracija zahteva, in dojemanjem relevantnih potrošnikov. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da beseda "moj" daje znaku razlikovalnost ter da zaradi tega v zadevi ni podan dejanski stan iz b) točke 43. člena ZIL-1, ki prepoveduje registracijo znamk brez sleharnega razlikovalnega učinka in iz c) točke 43. člena ZIL-1, ki prepoveduje registracijo znakov, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo izključno značilnosti storitev. Na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na iskalnik "Google", iz katerega izhaja, da prijavljeni znak uporablja le tožeča stranka. Prav tako sodišče zavrača tožbene ugovore, da tožena stranka ni jasno opredelila svojega zaključka glede obstoja zavrnilnega razloga iz h) točke prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Tožena stranka je namreč pojasnila, da bi zaradi vsebine oz. pomena prijavljenega znaka povprečni potrošnik predvsem pričakoval storitve s področja turizma, gostinstva, prevozov, hotelirstva, ker ve, da obstojajo ponudniki storitev, ki se lahko realizira tudi v zadnjem hipu ter da bi prijavljeni znak z uporabo za označevanje drugih storitev (založništvo, produkcijo filmov, izdajanje knjig in revij), ki niso nujno povezane s področji, kjer so storitve v zadnjem hipu možne, povzročal zmedo v javnosti. Pri svojem zaključku je torej tožena stranka izhajala iz vtisa prijavljenega znak, ob upoštevanju narave storitev ter pazljivosti povprečnega potrošnika, zaradi česar na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na zvezo med angleško besedno zvezo My Last Minute Center in zvezo Film Production.

Utemeljeni tudi niso tožbeni ugovori, da je bilo v zadevi kršeno materialno pravo in da bi tožena stranka v zadevi morala upoštevati tudi Zakon o varstvu konkurence, sklicevanje na točko f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, kot tudi na registracijo firme tožeče stranke Moj Last Minute Center, zaradi česar tožeča stranka napačno zaključuje, da bi zaradi navedene registracije morala biti dovoljena tudi registracija znamke s takšnim imenom. Sodišče pritrjuje zaključku tožene stranke, da se v postopku registracije znamke, v delu, ki se nanaša na presojo prijavljenega znaka, izključno uporablja Zakon o industrijski lastnini, oziroma določbe 42. in 43. člena tega zakona ter da gre pri znamki in firmi za dve upravičenji z različnim področjem varstva. Glede ugovora, da je bilo materialno pravo kršeno s tem, ko je tožena stranka dovolila registracijo številnih znamk, ki bi bile sicer zavrnjene kot nerazlikovalne, samo zato, ker jim je bila dodana beseda "moj" ter da naj bi bila odločitev tožene stranke v navedeni zadevi v nasprotju z njeno dosedanjo prakso, sodišče meni, da je tožena stranka dolžna presojati vsak prijavljeni znak posebej in upoštevati vse relevantne okoliščine konkretne zadeve, kot jih ugotovi v postopku prijave znamke. V vsakem posameznem primeru gre namreč za določene posebnosti in okoliščine, ki odločilno vplivajo na končno presojo o primernosti znaka za registracijo.

Sodišče prav tako ni ugotovilo, da bi v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, ki bi vplivale na zakonitost odločbe. Tožeča stranka zatrjuje, da so bila v postopku kršena postopkovna pravila, ker se tožena stranka ni opredelila do dokaza, ki ga je predlagala tožeča stranka, to je do izvlečka iz spletnega brskalnika "Google" za izraz "Moj Last Minute Center", iz katerega izhaja, da je pod tem nazivom moč najti le en sam zadetek in še ta spada k tožeči stranki oziroma njeni matični družbi. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer ni posebej opredeljevala prav do navedenega dokaza tožeče stranke, vendar pa, ker se navedeni dokaz nanaša na informacije o družbi, sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka v svoji obrazložitvi, ko se je opredeljevala o odnosu znamke nasproti imenu družbe, o navedenem argumentu oz. dokazu opredelila, vsaj posredno, zaradi česar ji ni mogoče očitati, da bi bistveno kršila pravila postopka. Tožena stranka prav tako ni bistveno kršila pravil postopka, ko je v izpodbijani odločbi, ko je povzemala primere, na katere se je sklicevala tožeča stranka (moj pes ....), navedla tudi "sladoled", čeprav slednjega tožeča stranka ni predlagala. Iz obrazložitve tožene stranke izhaja pojasnitev, da sklicevanje tožeče stranke na druge primere - domnevno podobnih znamk, ne vpliva na odločitev v navedeni zadevi. Pri tem za navedeno odločitev ni bistveno, da je tožena stranka navedla tudi primer, na katerega se tožeča stranka ni sklicevala.

Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da se tožena stranka ni opredelila do vseh prijavljenih storitev ter da ni za vsako navedla, v nasprotju s katero določbo ZIL-1 naj bi bila znamka prijavljena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka zaključila, da obstoja izključitveni razlog po točki b) in točki c) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 za vse prijavljene storitve, razen za storitve, za katere je ugotovila, da obstoja izključitveni razlog iz h) točke 1. odstavka 43. člena ZIL-1. V obrazložitvi je izrecno navedla, da so razlogi iz b) točke prvega odstavka 43. člena ZIL-1 podani za vse storitve iz razredov 39 in 43 ter da so nekatere preostale storitve (razred 41) lahko tesno povezane s storitvami iz razredov 39 in 43 (so lahko v zadnjem hipu). Za izključitveni razlog iz c) točke je tožena stranka izrecno navedla, da je znak glede vseh prijavljenih storitev opisovalen, za izključitveni razlog po h) točki prvega odstavka 43. člena ZIL-1 pa navedla storitve, ki običajno ne sodijo med ponudbo v zadnjem hipu: založništvo, produkcijo filmov, izdajanje knjig in revij. Tudi če se tožena stranka ni dovolj jasno izrazila glede storitev, za katere obstojajo zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 43. člena ZIL-1, saj se izrecna navedba nanaša na razreda 39 in 43, pa se navedba tožene stranke glede zavrnilnih razlogov iz točke c) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 izrecno nanaša na vse prijavljene storitve. Glede na to, da za zavrnitev znamke iz absolutnih razlogov zadostuje podanost enega razloga, pa po oceni sodišča tudi navedena pomanjkljivost tožene stranke na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1, ki se v navedeni zadevi uporablja v zvezi z 2. odstavkom 105. člena tega zakona.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke pa je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 UPB) - v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 70/00) - po katerem ima pravico do povrnitve stroškov postopka le stranka, ki je s tožbo uspela.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 1. odstavka 107. člena tega zakona.