Jedro

Tožena stranka je na podlagi mandatne pogodbe in določb ZASP zavezana zbrana sredstva od uporabnikov razdeliti med avtorje po vnaprej določenem delitvenem ključu, avtor pa mora svoja dela prijaviti toženi stranki. KO je zavezana plačati avtorju že, če je seznanjena o uporabi avtorskega dela in prejme od uporabnika nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Če tožena stranka kot prevzemnik naročila (mandatar) ne izplača denarja od avtorskih honorarjev naročniku (avtorju) po naprej določenem ključu, je naročnik upravičen zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, hkrati pa lahko zahteva tudi plačilo obresti za denar, ki mu ga mandatar ni pravočasno izročil. Za avtorske honorarje, ki jih uporabniki niso plačali KO, je KO odškodninsko odgovorna, če je nepravilno opravila dogovorjeno delo, ker ni zaščitila interesov avtorja (prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se deloma ugodi in se sodba v I. točki spremeni tako, da se znesek 99.921,20 EUR nadomesti z zneskom 99.968,92 EUR, II. in IV. točka pa se razveljavita in se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem, nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov zoper sodbo se pridrži za končno odločbo.

IV. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh plačati tožniku avtorski honorar v višini 99.921,20 EUR (točka I) in zakonite zamudne obresti v višini 92.975,06 EUR ter zakonite zamudne obresti od zneska 1.156.929,20 SIT od 1. 9. 2002 do 31. 12. 2006, od zneska 170.168,36 SIT od 1. 9. 2003 do 31. 12. 2006, od zneska 48.364,15 SIT od 1. 9. 2004 do 31. 12. 2006, od zneska 291.735,34 SIT od 1. 9. 2005 do 31. 12. 2006, od zneska 6.957,09 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (točka II). Višji tožbeni zahtevek iz naslova plačila avtorskega honorarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka III) in tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 2.484,71 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (točka IV).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožniku naložilo, da je dolžan v 30 dneh od vročitve sklepa povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 15.445,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

3. Tožnik v pritožbi zoper sodbo navaja, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da pravilniki ne more veljati retroaktivno, hkrati pa je dalo retroaktivno veljavnost spremembam Pravilnika o zaščiti avtorskih pravic in delitev avtorskih honorarjev S (1), ki so bile sprejete 24. 1. 1997. Za leto 1998 prvo sodišče navaja, da je uporabilo Pravilnik iz leta 1993 s spremembami z dne 24. 1. 1997 in spremembami od 18. 6. 1998 dalje, ker spremembe v juniju 1998 niso bile takšne, da bi spreminjale izračun vrednosti avtorskih del po kategorijah. Prepoved retroaktivne veljave je popolna, zato prvo sodišče ne bi smelo uporabiti Pravilnika iz leta 1998. Spremembe pravilnika, sprejete 24. 1. 1997 niso bile objavljene vse do veljavnosti Pravilnika iz leta 1998, ki je bil objavljen 18. 6. 1999. Posebna izdaja Pravilnika, ki bi vključevala le spremembo z dne 24. 1. 1997, ne obstaja, zato bi se sprememba Pravilnika iz leta 1997 lahko uporabljala šele v letu 1999. Tožnik je glede dokazovanja vsebine pogodbe o naročilu avtorskega dela z dne 30. 11. 1997 št. A/47/97-AP pogodbeno voljo strank dokazoval z mnenjem pravne službe R. Slovenija (2) z dne 18. 9. 2012 in predlagal zaslišanje V. M. iz pravne službe R. Slovenija. Sodišče prve stopnje mnenja ni upoštevalo, iz sodbe tudi ni razvidno, ali je mnenje interpretiralo drugače. Pojasnjeni tudi niso razlogi, zaradi katerih prvo sodišče ni za i razlagi pogodbe je treba upoštevati drugi odstavek 75. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (3), da v primeru, če ni določeno katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe. Tudi tožena stranka je štela, da niso bile prenesene te pravice na RTVS, saj tožena stranka ni plačevala nadomestila RTVS, 6. 8. 1999 pa je sprejela sklep, da bo tožniku obračunan honorar za izvajanje skladb v okviru videostrani. RTVS je morala tožniku na podlagi pogodbe mesečno pošiljati podatke o predvajanju, sodišče pa ne pojasni razlogov, zaradi katerih bi RTVS takšno obveznost do tožnika imela, če tožnik iz naslova predvajanj ne bi bil upravičen do nadomestila. Iz 4. člena pogodbe izhaja, da so bile pravice odstopljene brez materialnega nadomestila, kar pomeni, da je tožnik dobil plačilo le za izdelavo dela, ne pa tudi za odstop materialnih avtorskih pravic. Iz pogodbe izhaja, da si je tožnik zadržal pravico objavljanja s pomočjo fonogramov in videogramov, zato je iz namena pogodbe objavljanje razumeti kot javno priobčitev po ZASP. Tožnik ni izrecno prerekal točk, ki jih je tožena stranka sporočila s pripravljalno vlogo 16. 8. 2013. Tožnik je A. K. pred koncem glavne obravnave večkrat pozival, da sporoči vrednost točk, vendar je vrednost točk sporočil šele 5. 11. 2013, po zaključku glavne obravnave, kar izhaja iz elektronskega sporočila, ki potrjuje, da je tožena stranka dne 16. 8. 2013 sporočila napačne podatke o vrednosti točk, ki so v škodo tožnika. Vrednosti so zapisane že v izračunskih tabelah tožene stranke, le da so narobe razvrščene in sicer tako, da je npr. pod reparticijskim razredom 200 navedena vrednost točke, ki je dejansko navedena vrednost točke za reparticijski razred 300. Tožena stranka ni nikjer objavila vrednosti točk, zato so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Pri ugotavljanju števila predvajanih del se je sodišče oprlo le na listinske dokaze RTVS in tožene stranke, ni pa upoštevalo listin tožnika. Tožena stranka je dolžna zbirati podatke o predvajanju posameznih del, te svoje dolžnosti pa ni izpolnila, zato se je neutemeljeno sklicevala na uporabnika, ki ji teh podatkov ni posredoval. Prvo sodišče bi moralo upoštevati vse navedbe tožnika, ki so se nanašale na predvajanje, zato bi moralo ugotoviti še naslednja predvajanja del v tabeli: za uporabo glasbe v oddaji M. za leta 1996, 2001, 2002, 2003 in 2004 ter za glasbeni deli T. in Mi. v letu 1999. Napačen je tudi izračun za M. za leto 1999 in 2000, ker je treba upoštevati število predvajanj posameznih avizov in ločil, prvo sodišče pa je pri izračunu zmotno upoštevalo skupno minutažo. 4. Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (4) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pravilnike uporabljala v nasprotju s 155. členom Ustave RS in zakonom, ker je pri delitvi honorarjev avtorjem upoštevala pravilnik, ki je bil sprejet po koncu obračunskega leta. Pravilniki niso podzakonski ali splošni akti, ker sprejem, rok in postopek sprejetja ni predpisan z zakonom. Pravilniki so bili sprejeti v skladu s 146. členom ZASP. Tožena stranka je bila ustanovljena s strani avtorjev in ima statusno pravno obliko društva, ki je kot taka pravna oseba zasebnega prava. Pravila, ki jih sprejme, so avtonomno pravo, ki velja med kolektivno organizacijo in njenimi člani. Pravilniki zato niso podvrženi pravilu exceptio illegalis in prepovedi retroaktivne veljavnosti, temveč zgolj volji pogodbenih strank kolektivne organizacije in njenih članov. Prvo sodišče je uporabilo določbo 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP, ki v spornem obdobju še ni veljala. Iz navedene določbe izhaja, da morajo biti pravila delitve znana pred delitvijo, ničesar pa ne določa glede časa predvajanja in ustvaritve avtorskih del. Pravila delitve morajo biti znana pred delitvijo, ne glede na to, kdaj je avtorsko delo nastalo ali bilo uporabljeno. Tožena stranka je spremembe pravil sprejela pred delitvijo, v času, ko še ni bilo znano, kakšen je znesek delitve in kateri imetniki pravic so upravičeni do delitve, ker v času pobiranja in izterjave avtorskih honorarjev tožena stranka to nalogo opravlja še za neznane avtorje. Posamezni avtor dobi pravico do participacije šele ob razdelitvi. Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da je tožena stranka dolžna izplačati avtorski honorar tudi v primeru, če uporabnik ni sporočil podatkov. Tožnik lahko uveljavlja zoper toženo stranko le zahtevke, ki so vezani na kolektivno upravljanje, da tožena stranka ni izterjala plačil nadomestil in avtorskih honorarjev, ali da ni razdelila zbranih sredstev imetnikom pravic, oziroma da ni pravilno izterjala nadomestil in avtorskih honorarjev, ali da ni upoštevala pravil delitve. V teh primerih gre za zahtevke iz naslova odškodninske odgovornosti, zaradi kršitve pravil kolektivnega upravljanja avtorskih pravic in ne za zahtevke dajatvene narave iz naslova plačila avtorskega nadomestila, ker uporabnik v konkretnem primeru RTVS ni sporočil podatkov o predvajanju tožnikovih avtorskih del. Tožena stranka ima le dolžnost določanja participacije oziroma delitve, dolžnost plačila pa je pri uporabniku. Zoper toženo stranko lahko tožeča stranka uveljavlja zgolj zahtevke iz naslova odškodninske odgovornosti, zato velja pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (5). Med pravdnima strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka izračun avtorskega honorarja, ki pripada imetniku avtorskih pravic za dela, uporabljena v tekočem koledarskem letu, naredila v sredini naslednjega leta. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, kdaj v sredini naslednjega leta je bil izdelan obračun, saj tožnik tega dejstva ni opredeljeno zatrjeval, oprlo se je le na dejstva glede datuma izplačila. Zastaranje prične teči prvi dan, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev, kot to določa 361. člen ZOR. Tožnik je vložil napačen pravovarstveni zahtevek, ker ni izčrpal vseh pravnih sredstev, ki jih ima kot član društva. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo statusno obliko društva in pravilnikom pravno naravo avtonomnega prava, v obrazložitvi pa pojasnjuje, da tožnik uživa pravno varstvo pred sodiščem na podlagi zakona. Pravo društev je veljalo že pred Zakonom o društvih, ki je pričel veljati leta 2006, kar potrjuje sodna praksa v sklepu Višjega sodišča v Kopru I Cp 635/2001 z dne 16. 1. 2003. Nesporno je bilo med pravdnima strankama ugotovljeno, da je tožnik prijavil vsa dela toženi stranki, za katera zahteva plačilo avtorskega honorarja, ni pa bilo ugotovljeno, ali so njegova dela res avtorska dela. Ugovore tožene stranke, da ne gre za avtorska dela, je prvo sodišče zavrnilo in se sklicevalo na izvedenca. Ali je neko delo avtorsko, je pravno vprašanje, na katerega izvedenec ni pristojen dati odgovora. Prvo sodišče je zmotno zavrnilo ugovor tožene stranke, da ni dolžna izplačati avtorskega honorarja za dela, ki so avdiovizuelna. Tožena stranka je ta ugovor postavila šele v vlogi 24. 5. 2013, vendar je že v tožbi zatrjevala, da so določena dela glasbena dela za televizijske oddaje, kar pomeni, da gre za pravno vprašanje, ali taka dela sodijo med dela, za katera je predvideno kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Izterjave avtorskih nadomestil za avdiovizuelna dela in delitev zbranih sredstev za ta dela ne opravlja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zmotno učinek 80. člena ZASP, ki se nanaša na obličnost avtorske pogodbe o naročilu avtorskih del, preneslo na toženo stranko, ki sploh ni bila pogodbena stranka. 75. člen ZASP določa domnevo glede obsega pogodbenega prenosa pravic. V kolikor s pogodbo drugače ni določeno, se šteje, da je bil dogovorjen neizključni prenos oziroma če ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe. Gre za zakonsko domnevo, da je bil prenos pravic neizključen oziroma da zajema prenos vseh pravic v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena, kar pomeni, da mora to domnevo izpodbiti tista stranka, ki ji je taka domneva v škodo, to pa je tožnik kot avtor. Dokazno breme, da je šlo za neizključni prenos avtorskih pravic po pogodbah o naročilu oziroma da ni obsegal vseh avtorskih pravic, je bilo na tožniku in ne na toženi stranki. Avtor mora dokazati in izpodbiti zakonsko domnevo, da s pogodbo o naročilu avtorske pravice niso bile prenesene neizključno, v celoti in v obsegu, kot je bistven za dosego pogodbenega namena. Tožnik zatrjuje, da iz pogodb o naročilu izhaja, da v njih ni bilo določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg posamične pravice se prenaša, zato so podani elementi zakonske domneve po drugem odstavku 75. člena ZASP. Vse pogodbe o naročilu je tožnik sklenil z RTVS in namen vseh pogodb je bil, da bo dela naročnik uporabil v svojih programih na način, da jih bo javno radiofuzno oddajal. V skladu z opisano zakonsko domnevo se šteje, da je tožnik na RTVS prenesel vse pravice v zvezi z radiofuznim oddajanjem naročenih del, saj je bil namen pogodb v tem, da jih bo RTVS uporabljala v svojih oddajah. Če je bil namen pogodbe uporaba avtorskega dela v radijskih in televizijskih programih, so na naročnika prenesene vse pravice, da lahko avtorsko delo javno radiofuzno oddaja. Tako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 513/2006, da morebitna opustitev pisne oblike na zakonsko domnevo o prenosu materialnih avtorskih pravic nima vpliva. Sodišče prve stopnje je toženi stranki zmotno naložilo dolžnost, da preverja podatke pri uporabniku. ZASP v tretjem odstavku 159. člena določa, da so RTV organizacije dolžne enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji sporede oddajanja varovanih del. Na podlagi te določbe ZASP so bili sprejeti pravilniki tožene stranke, da se pri delitvi avtorskih honorarjev upoštevajo le tista zaščitena dela, ki so bila prijavljena v programih in poslana toženi stranki v določenem roku. Pravilniki tožene stranke so v skladu z zakonom ter predstavlja avtonomno in pogodbeno voljo pravdnih strank kot društva in člana društva. Tožena stranka se je ves čas zavzemala pridobiti čim več podatkov o predvajanjih avtorskih del tožnika s strani RTVS, kar so potrdili tudi pozivi tožene stranke RTVS in postopki, ki jih vodi tožena stranka zoper RTVS. Iz pravilnikov izhaja, da se za prijavljena dela, za katera je RTV organizacija sporočila podatke o uporabi naknadno, upoštevajo pri delitvi v letu, v katerem so bili podatki sporočeni. Toženi stranki zato ni mogoče očitati opustitve skrbnosti glede obveznosti pridobivanja podatkov, saj take obveznosti ni imela. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da ima sama poseben postopek za uvrstitev del posameznih avtorjev po kategorijah pravilnikov tožene stranke. O uvrstitvi del v posamezno kategorijo pravilnika odloča poseben odbor, v katerem so strokovnjaki na področju vseh zvrsti glasbe. Ko navedeni odbor opravi uvrstitev to pregleda strokovna služba tožene stranke, ki v primeru, da se z uvrstitvijo ne strinja, delo vrne v ponovno obravnavo odboru. Sodišče prve stopnje takšnega avtonomnega prava tožene stranke ni uporabilo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo vsebine avtonomnih pravil tožene stranke za klasifikacijo avtorskih del. Opustilo je tudi izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, ki bi izpovedale o poteku in vsebini postopkov klasifikacije avtorskih del, s tem pa je bila toženi stranki onemogočena možnost obravnavanja pred sodiščem. Naloga izvedenca v zvezi s klasifikacijo del je lahko le ugotavljanje vsebine pravilnikov tožene stranke. Kakšna je bila volja pogodbenih strank je dejansko vprašanje, ki ga lahko presoja izvedenec, uporaba in razlaga tega prava, kot pogodbene volje strank, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in naloga sodišča. Sodišče bi moralo na podlagi ugotovitev izvedenca in na podlagi izpovedb predlaganih prič samo razvrstiti dela tožeče stranke v kategorije pravilnikov tožene stranke. Glede izračunov avtorskih honorarjev sta pravdni stranki soglašali z izračuni po standardni formuli tožene stranke, nista pa priznali druga drugi izračunov, ki jih je vsaka stranka naredila na podlagi te formule. Prvo sodišče te formule pri izračunih avtorskih honorarjev ni upoštevalo. Pravdni stranki sta oporekali le izračunom druge stranke, ne pa sami formuli, zato je bilo prvo sodišče dolžno upoštevati formulo, ki sta jo sprejeli pravdni stranki. Če sodišče prve stopnje formule tožene stranke ni moglo uporabiti, ker tožnik ni predložil zadostne trditvene podlage, ki bi sodišču uporabo te formule omogočila, bi bilo treba tožbo zavrniti. Napačni so izračuni tudi glede vrednosti točke, ki jo prvo sodišče pri izračunih upošteva, saj ne upošteva vrednosti točke, ki je bila med pravdnima strankama nesporna. Vrednost točke v posameznem letu je odvisna od zneska zbranih sredstev v posameznem letu in vsoti predvajanj vseh prijavljenih del v obračunskem obdobju. Sodišče prve stopnje je v svojih izračunih upoštevalo vrednost točke, kot je bila določena glede na podatke, posredovane s strani RTVS po posameznih letih v spornem obdobju, in glede na nadomestila, ki so bila plačana s strani RTVS. Če bi bili toženi stranki pravočasno posredovani podatki, da so bila avtorska dela tožnika predvajana, bi to znižalo vrednost točke, ker bi bilo treba k obstoječim podatkom dodati dodatne, to pa bi povečalo skupno število točk. Povečano skupno število točk pa bi ob istem znesku nadomestila znižalo vrednost posamezne točke. Pravilnik posebej dopušča naknadne delitve zbranih sredstev za primere, ko so podatki o predvajanjih sporočeni naknadno. Za podatke o predvajanjih, ki so bili pridobljeni tekom pravdnega postopka, bi se lahko opravila naknadna delitev v okviru tekoče delitve v letu, v katerem so bili podatki o predvajanjih naknadno posredovani. Prvo sodišče je pravilno priznalo zamudne obresti le za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe, napačen pa je izračun obresti v predmetni zadevi. Ker je bila tožba vložena 15. 7. 2002 se lahko priznajo le zamudne obresti, ki so zapadle po 15. 7. 1999, prvo sodišče pa je tožniku priznalo zamudne obresti za avtorski honorar za leto 1997, ker je prvo sodišče štelo, da je tožnik upravičen zahtevati obresti od 1. 9. sledečega leta za avtorski honorar za preteklo leto. V takšnem primeru bi tožniku za avtorski honorar za leto 1997 pripadale zamudne obresti od 1. 9. 1998 dalje in ne od 1. 7. 1999, kot to napačno navaja sodišče. Prvo sodišče v izpodbijani sodbi v zvezi z izračunom zamudnih obresti ni predložilo izračunov, navedlo je le, da pravdni stranki te izračune lahko preverita s programom za obračun zamudnih obresti pri Vrhovnem sodišču RS, zato se v tem delu sodbe ne da preizkusiti.

5. Pravdni stranki sta vložili odgovora na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, da se pritožba nasprotne stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno, pregledno in skrbno pojasnilo razloge, na podlagi katerih je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku. V sodbi ni nasprotij in nejasnosti, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, razen v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Prvo sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo (6) ter popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Glede na vsebino pritožbenih razlogov, tudi ni izkazano, da bi prvo sodišče kršilo pravila postopka, ker ni zaslišalo vseh prič, ki sta jih v dokazne namene predlagali pravdni stranki, pri čemer tožena stranka na navedeno kršitev tudi ni opozorila na zadnjem naroku, kot to določa prvi odstavek 286.b člen ZPP.

8. Tožena stranka je edina kolektivna organizacija (7), ki na podlagi določb ZASP upravlja pravice vseh avtorjev na avtorskih delih s področja glasbe. ZASP določa obvezen prenos avtorskih pravic na kolektivno organizacijo v primerih iz 147. člena ZASP. Tožena stranka je na podlagi zakona, kot neprofitna organizacija, zavezana za pobiranje in delitev avtorskih honorarjev ter za izplačila avtorskih honorarjev in nadomestil avtorjem. Tožena stranka je dolžna s skrbnostjo strokovnjaka izvajati ukrepe, s katerimi zagotavlja, da jo uporabniki avtorskih del obveščajo o uporabi avtorskih del in ji plačujejo nadomestila za uporabo avtorskih del. To je njena temeljna dejavnost, da kot profesionalna oseba opravlja zakonske in pogodbene obveznosti na način, ki je potreben za zaščito avtorskih pravic avtorja, saj je namen kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic prav v tem, da lahko na ta način avtorji bolj učinkovito uveljavijo svoje pravice. Šele v nadaljevanju sledi njena obveznost delitve zbranih avtorskih honorarjev in nadomestil med avtorje po vnaprej določenih pravilih (ključih), ki morajo biti v skladu z ZASP in statutom (154. člen ZASP) ter morajo izključiti vsako arbitrarnost. 9. Pravdni stranki sta v mandatnem razmerju (749. člen ZOR (8) oziroma 766. člen OZ), njune pogodbene pravice in obveznosti pa so določene tudi v specialnih določbah ZASP. Tožena stranka je na podlagi mandatne pogodbe in določb ZASP zavezana zbrana sredstva od uporabnikov razdeliti med avtorje po vnaprej določenem delitvenem ključu (primerjaj tudi s 754. členom ZOR oziroma 771. členom OZ), avtor pa mora svoja dela prijaviti toženi stranki. KO je zavezana plačati avtorju že, če je seznanjena o uporabi avtorskega dela in prejme od uporabnika nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Če tožena stranka kot prevzemnik naročila (mandatar) ne izplača denarja od avtorskih honorarjev naročniku (avtorju) po vnaprej določenem ključu, je naročnik upravičen zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, hkrati pa lahko zahteva tudi plačilo obresti za denar, ki mu ga mandatar ni pravočasno izročil (756. člen ZOR oziroma 773. člen OZ). Tožnik je iz naslova izpolnitve pogodbenih obveznosti upravičen do plačila za uporabo avtorskih del, ki so bila toženi stranki plačana s strani uporabnikov, po pravilih delitve, kot so bila določena ob sklenitvi pogodbe. Za avtorske honorarje, ki jih uporabniki niso plačali toženi stranki, je tožena stranka odškodninsko odgovorna, če je nepravilno opravila dogovorjeno delo, ker ni zaščitila interesov avtorja (prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ). Gre za premoženjsko škodo, ki je nastala naročniku, ker bi se pri uspešno opravljenem poslu premoženje naročnika povečalo. Pri mandatnem razmerju se mandatar s sklenitvijo mandatne pogodbe ne zaveže, da bo opravil (končal) določen posel in s tem uresničil interes, zaradi uresničitve katerega je naročnik sklenil pogodbo. Zaveže se samo, da si bo ta končni interes prizadeval doseči in bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno skrbnostjo (9). V obravnavanem razmerju je treba upoštevati tudi specialne določbe ZASP, ki podrobneje (strožje) kot ZOR ali OZ določajo odgovornost tožene stranke v razmerju do avtorjev, posebej zaradi njenega monopolnega položaja in namena njenega delovanja, zaradi katerega je bila ustanovljena. Pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako treba razlikovati med upravičenjem tožnika do plačila iz naslova izpolnitve pogodbene obveznosti, ko je tožena stranka posel opravila in prejela denar od uporabnikov avtorskih del, vendar tožniku ni izplačala honorarja v skladu s pogodbenim dogovorom in zakonom ter odškodninskim zahtevkom, v katerem se toženi stranki očita nepravilna izpolnitev obveznosti, ki je nastala z opustitvijo njene dolžne skrbnosti, zaradi katere je tožniku nastala pravno priznana škoda. Tožnik sicer zatrjuje, da ne uveljavlja odškodninskega zahtevka (10), iz trditvene podlage pa izhaja, da poleg pogodbenega temelja zahteva tudi plačilo iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti, zato je treba utemeljenost tožbenega zahtevka presojati tudi na navedeni materialnopravni podlagi, saj sodišča presojajo utemeljenost tožbenega zahtevka glede na trditveno podlago pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP) in ne glede na pravno kvalifikacijo kot jo opredeli pravdna stranka v svojih navedbah. Glede odškodninskega zahtevka je bilo zato na tožniku dokazno breme, da dokaže, da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost pri pridobivanju podatkov o uporabi avtorskih del in izterjavi avtorskih honorarjev in da je iz navedenega razloga tožniku nastala škoda, na toženi stranki pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Že iz navedenih razlogov je podana pasivna legitimacija tožene stranke.

10. KO je dolžna skrbno, varčno, pregledno in učinkovito opravljati dejavnost, zaradi katere je bila ustanovljena. Delovati mora s profesionalno skrbnostjo, kar pomeni, da mora skrbeti, da ji uporabniki redno plačujejo nadomestila za uporabo avtorskih del. Tožnik je v trditveni podlagi opredeljeno navedel, da je toženo stranko seznanjal, da je RTVS uporabila v svojih programih njegova avtorska dela in da je toženo stranko pozival, da zahteva od RTVS plačilo nadomestila za uporabo teh avtorskih del, tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ni opredeljeno zatrjevala, na kakšen način je glede konkretno uporabljenih avtorskih del tožnika poskušala od RTVS izterjati nadomestilo za njihovo uporabo. Tožena stranka ni izkazala konkretnih prizadevanj, pavšalno se je le sklicevala na sodne postopke, ki jih vodi zoper RTVS in na pozive, ki jih je naslavljala na RTVS. Takšne pavšalne navedbe so bile očitno posledica okoliščine, ker je tožena stranka svojo odškodninsko odgovornost izključevala iz razloga, ker je materialnopravno zmotno štela, da preverjanje podatkov pri uporabniku ni njena dolžnost, še posebej ne v primeru RTVS, ki mora po zakonu (tretji odstavek 160. člena ZASP) dostavljati toženi stranki sporede o oddajanih avtorskih delih. Navedena zakonska določba ne izključuje odgovornosti tožene stranke, prav nasprotno, od tožene stranke se pričakuje, da bo z mrežo zaupnikov in nadzornikov pridobila podatke o uporabi avtorskih del, kar še posebej velja za RTV, kjer je zaradi objavljenih sporedov pregled uporabe lahko učinkovitejši, kot pri drugih uporabnikih. Odločilna pa je okoliščina, da tožena stranka kljub opozorilu tožnika, da RTVS za uporabo avtorskih del tožnika ni plačala nadomestila, ni izkazala, da bi s potrebno profesionalno skrbnostjo poskušala pridobiti od RTVS nadomestilo za uporabo teh avtorskih del. Tožena stranka je skrbnik avtorskih pravic tožnika, zato je odgovorna za škodo, ki je posledica nedopustne opustitve, pri čemer je pritožbeno sodišče ob tehtanju odgovornosti tožene stranke upoštevalo okoliščino, da učinkovit nadzor ni vedno izvedljiv. Dolžnost aktivnega delovanja tožene stranke je še posebej poudarjena iz razloga, ker avtor ne more (sme) uveljavljati sam teh pravic, saj ima nad uveljavljanjem teh pravic tožena stranka monopol. Tožena stranka mora zato imeti učinkovit aparat za pobiranje in delitev nadomestil, zato mora prevzeti polno odgovornost za svojo dejavnost (11), kar še posebej velja v primerih, ko je na kršitve s strani uporabnikov avtorskih del opozorjena. Tožnik je zatrjeval, da bi tožena stranka lahko pridobila podatke in izterjala nadomestilo za uporabo avtorskih del še v času, ko so se opravljali obračuni za preteklo obračunsko leto, tožena stranka pa tem navedbam ni opredeljeno ugovarjala, zato je tudi zapadlost odškodninske terjatve enaka zapadlosti terjatve iz pogodbenega razmerja.

11. Zastaranje terjatve za avtorske honorarje, ki jih je tožena stranka prejela od uporabnikov in niso bili izplačani tožniku, zastara v splošnem zastaralnem roku petih let (371. člen ZOR oziroma 346. člen OZ), v enakem roku pa zastara tudi odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbenih obveznosti (tretji odstavek 376. člena ZOR oziroma tretji odstavek 352. člena OZ). Zapadlost iz pogodbenega razmerja določa tudi trenutek pričetka teka zastaralnega roka, če pogodbena obveznost ni bila izpolnjena, pri odškodninski odgovornosti pa je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko izvedel za obseg škode ob potrebni skrbnosti. Dan zapadlosti iz pogodbenega razmerja je nastopil, ko je tožena stranka naredila obračun in ker je šlo za obračun izplačila vsem avtorjem, je treba tudi upoštevati razumni rok za izplačilo, saj bi bilo v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, da bi morala tožena stranka plačati avtorjem na podlagi 756. člena ZOR oziroma 773. člena OZ zakonske zamudne obresti od dneva obračuna do dneva razdelitve, če je bilo izplačilo opravljeno v razumnem roku in v skladu s poslovnimi običaji. Prvo sodišče je zato kot datum zapadlosti obveznosti pravilno štelo čas, ko je oziroma bi tožena stranka ob skrbnem postopanju v pravnem prometu lahko oziroma morala prenesti na tožnika denarne koristi, ki jih je prejela od uporabnikov avtorskih del tožnika za preteklo obračunsko leto, potem ko je opravila obračun in delitev zbranih sredstev med avtorje in nato vsakemu avtorju nakazala pripadajoči avtorski honorar. Tožena stranka ne trdi, da je avtorjem plačevala zakonske zamudne obresti za neupravičeno uporabo denarja za čas od obračuna do izplačila (kot to določa 756. člen ZOR oziroma 773. člen OZ in kar bi se pričakovalo od KO kot neprofitne organizacije, če bi bila v zamudi s plačilom), zato za začetek teka zastaralnega roka ni odločilen dan obračuna, ampak dan izplačila, tudi ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank in nespornih ugotovitev prvega sodišča ter glede na okoliščino, da je tožena stranka izplačevala avtorske honorarje avtorjem vsako leto v istem časovnem obdobju, tožena stranka pa ni dokazala, da bi tožnik prejel plačilo pred navedenim obdobjem. Obveznost prevzemnika naročila, da izroči denar naročniku nastopi takrat, ko po normalnem teku stvari lahko naredi obračun in po normalnem teku stvari lahko nakaže denar. Terjatve tožnika zato niso zastarale, ker so bile vložene znotraj 5 letnega zastaralnega roka, kar velja tudi za odškodninske terjatve, saj se je tožnik šele tedaj, ko je prejel plačilo za preteklo obračunsko obdobje, lahko seznanil z obsegom škode.

12. ZASP je že pred spremembo 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP določal, da so kolektivne organizacije dolžne deliti zbrana sredstva po vnaprej določenih pravilih, kar pomeni, da je izključena arbitrarnost pri takšnih delitvah. Tožena stranka je bila dolžna vnaprej določiti pravila, na podlagi katerih se bodo delila zbrana sredstva. Pravila delitve morajo biti znana že v obdobju, na katerega se delitev nanaša, to je dolžnost tožene stranke kot KO, takšne ugotovitve pa je mogoče narediti ob upoštevanju razlogov in ciljev, zaradi katerih je bila tožena stranka ustanovljena (12). Dopustna je le prilagoditev vrednosti točke, glede na obseg pridobljenih sredstev, ki se razdelijo med avtorje po vnaprej določenih pravilih delitve. Za ustanovitev in delovanje tožene stranke veljajo posebna pravila, ki so določena v ZASP. Zaradi zapletenih načinov delitve, ker se za vsako obračunsko obdobje tudi ne ve natančen znesek nadomestil, ki jih bo tožena stranka prejela od uporabnikov, navedenega področja ni mogoče urediti z matematično natančnostjo, še posebej iz razloga različnega vrednotenja avtorskih del, zato je treba zaradi zagotovitve transparentnosti in nediskriminatornega obravnavanja avtorjev, vnaprej določiti temeljne kriterije delitve. S pravilniki KO udejanja zaščito kolektivnih avtorskih pravic na podlagi ZASP (13), pravilniki KO so zato splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil, zato je prvo sodišče pravilno presojalo njihovo ustavnost in zakonitost. Nadomestila, ki jih prejme KO, niso njeno premoženje, so premoženje avtorjev oziroma vsakega avtorja, glede na vnaprej določena pravila delitve. Spreminjanje pravilnika, ki določa temeljna izhodišča (ključe) delitve, z retroaktivno veljavnostjo, krši temeljno načelo transparentnosti, na podlagi katerega mora delovati tožena stranka. Tožena stranka je trdila (14), da je določitev vrednosti točke njena stvar, ki je odvisna od števila prijavljenih del in celotnega nadomestila, ki ga prejme tožena stranka v posameznem (obračunskem) obdobju in da je odločilna okoliščina, da je vrednost točke enaka za vse avtorje. Od tožene stranke že zaradi specifičnosti vrednotenja avtorskih del ni mogoče pričakovati „absolutne enakosti“ pri določitvi ključa delitve avtorskih honorarjev, kar pa ne pomeni, da KO ni dolžna zagotoviti enake obravnave za vse avtorje na način, da vnaprej določi pravila, ki zagotavljajo transparentnost in primerljivost vrednotenja avtorskih del in izplačil avtorskih honorarjev. Na ta način se zagotavlja preglednost delovanja tožene stranke in zagotavlja vsakemu avtorju možnost pravočasnega izpodbijanja aktov tožene stranke po pravilih avtonomnega prava. Iz Priporočila Komisije o spletnih glasbenih storitvah (15) izhaja, da se v praksi zbrana nadomestila delijo vsem imetnikom ali kategorijam imetnikov pravic predvsem glede na dejanski obseg uporabe, podrejeno pa na pravičen način, na podlagi solidarnosti ter primernega in pravičnega ravnotežja. Iz navedenih razlogov imajo pravila delitve ustrezno težo, predvsem pa so eden ključnih meril, če KO deluje v skladu z zakonom, z vsemi posledicami: na splošni ravni to nadzira Urad za intelektualno lastnino, glede individualnih zahtevkov posameznih članov pa so pristojna redna sodišča (16) Takšna standarizacija pravil delitve zato nalaga toženi stranki, da vnaprej določi ključ delitve, saj je le na ta način izključena arbitrarnost in zagotovljena transparentnost delovanja tožene stranke pri delitvi zbranih sredstev. Tožena stranka opredeljeno ni zatrjevala, še manj pa dokazala izjemnih okoliščin, zaradi katerih je bilo treba spremeniti poleg vrednosti točke tudi pravilnike z retroaktivnim učinkom. Pravilniki se tudi niso spreminjali pred vsakoletno delitvijo sredstev, kar še dodatno potrjuje, da njihova veljavnost ni mogla imeti retroaktivnih učinkov. Tožnik je toženi stranki podelil mandat, vezan na kolektivno upravljanje z zahtevki, kot je izterjava nadomestil za uporabo avtorskih del in razdelitev zbranih sredstev imetnikom pravic, zato je bila tožena stranka na podlagi pogodbene zaveze dolžna tožniku izplačati honorarje v skladu s pravilniki, ki so veljali v času sklenitve pogodbe oziroma v obračunskem obdobju, na katerega se plačilo nanaša. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi tožniku lahko izplačala nadomestila za uporabo njegovih avtorskih del šele v naslednjem obračunskem letu, ker bi se s plačilom za nazaj porušil sistem vrednotenja točke za obračunsko leto, na katerega se plačilo nanaša, saj če bi se upoštevala avtorska dela tožnika za pretekla obdobja, bi bila vrednost točke nižja. Tožena stranka ni izpolnila pogodbene obveznosti oziroma je tožniku odgovorna za škodo, zato mu mora plačati po vrednosti točke, ki je veljala v času, ko bi morala tožniku izplačati avtorske honorarje, saj je po navedeni vrednosti točke plačevala tudi druge avtorje. Tožena stranka tudi ni dala potrebne trditvene podlage in dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti novo vrednost točke za posamezna obračunska obdobja, na katera se nanašajo priznana izplačila avtorskih honorarjev tožniku (17).

13. Tožena stranka je statusno oblikovana kot pravna oseba z neprofitnim značajem. Izpolnjevati je morala visoke strokovne standarde, ki jih določa ZASP, da je pridobila ekskluzivno pravico za delovanje, kateri edini in osnovni namen je zavarovati pravice in koristi avtorjev. Kakšna je njena oblika pravne osebe glede njene odgovornosti do avtorjev ni odločilno, ker je njena obveznost do avtorjev opredeljena v ZASP in pogodbi, pogodbene določbe pa ne smejo biti v nasprotju z ZASP.

14. ZASP ne določa, da bi tožnik moral izkoristiti vsa pravna sredstva znotraj postopka tožene stranke, kot jih je v svojih internih pravilih določila tožena stranka, za izterjavo avtorskih honorarjev, ki jih tožena stranka v nasprotju z zakonom in internimi pravili ni izplačala avtorju. Tožnik ne izpodbija pravnih aktov tožene stranke, uveljavlja le civilnopravno upravičenje zaradi kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke oziroma njene odškodninske odgovornosti. Le zakon lahko izjemoma določi, da je sodno varstvo za plačilo denarne terjatve izključeno, če stranka ne uveljavi vseh predhodnih pravnih sredstev, takšnega predpisa pa ni bilo v obdobju, na katerega se nanašajo zahtevki tožnika. Tožnik ne izpodbija sklepov tožene stranke, na podlagi katerih so bili sprejeti pravilniki, ki so bili podlaga za delitev avtorskih honorarjev, oziroma drugi akti, s katerimi se ureja delovanje tožene stranke, ker bi bili sklepi sprejeti v nasprotju z avtonomnim pravom tožene stranke (18), zato opustitve tožnika, ker ni vložil pravnih sredstev v postopku, kot ga določajo interni akti tožene stranke, ne izključujejo tožnikove pravice do sodnega varstva. Vprašanje časovne veljavnosti pravilnikov je zato materialnopravno vprašanje, o katerem odloča sodišče v pravdnem postopku, ko odloča o utemeljenosti zahtevka avtorja zoper KO iz naslova plačila avtorskega honorarja.

15. Sodišče prve stopnje je z izvedencem ugotovilo, da gre za avtorska dela. Strokovna ocena izvedenca je bila podlaga za presojo prvega sodišča, ali gre za avtorska dela ob upoštevanju predpostavk, ki jih določa ZASP. Pritožba ne pojasni opredeljeno razlogov, zaradi katerih bi bila odločitev prvega sodišča v tem delu zmotna in tudi ne navede razlogov, zaradi katerih dela, ki jih sodišče prve stopnje šteje kot avtorska, ne bi ustrezala navedenim zakonskim kriterijem. V postopku tudi ni bilo dokazano, da je tožnik navedena glasbena dela naredil v okviru delovnega razmerja.

16. Sodišče prve stopnje je klasificiralo avtorska dela tožnika po pravilnikih, kot jih je kvalificiral izvedenec ob upoštevanju avtonomnih pravil tožene stranke in ZASP, ki določa obveznost tožene stranke, da skrbi za kolektivno upravljanje glasbenih avtorskih pravic. Pritožba opredeljeno ne pojasni, katera konkretna avtorska dela je sodišče prve stopnje v nasprotju s pravilniki zmotno klasificiralo in na kakšen način bi izvedba dokazov z zaslišanjem prič lahko vplivala na drugačne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Okoliščina, da je tožena stranka na zadnjem naroku opozorila prvo sodišče na procesne kršitve, ker ni zaslišalo predlaganih prič tožene stranke, ne spreminja zgoraj navedenih ugotovitev, saj iz zapisnika naroka ne izhaja, da bi tožena stranka opredeljeno pojasnila razloge, zaradi katerih bi bilo treba priče zaslišati. Tudi v pritožbi tožena stranka opredeljeno ne pojasni, katera dela tožnika niso avtorska dela in kakšen bi bil pravilen način klasifikacije tožnikovih avtorskih del po pravilnikih (19) Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno preizkusiti sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, razlogi, ki jih daje pritožba tožene stranke, pa ne dajejo opore za sklepanje, da bi izvedba dokazov lahko vplivala na spremembo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvo sodišče. 17. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo njen ugovor, da tožena stranka ni dolžna izplačati avtorskega honorarja za za dela, ki so avdiovizuelna. Pritožba pa ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča, da iz prijave avtorskih del ne izhaja, da bi šlo za medsebojno pogodbo soavtorjev za avtorska dela M. in Za TV k.. Pritožba v razlogih ne navede, zakaj posamezna dela tožnika predstavljajo avdiovizuelna dela, opredeljeno pa tudi ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča v sodbi, da v postopku ni dokazala, da gre za avdiovizuelna dela. Prvo sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je tožena stranka navedeni ugovor dala prepozno. Pritožba zatrjuje, da je tožena stranka pravočasno zatrjevala, da so določena glasbena dela ustvarjena za televizijske oddaje, kar pa ne predstavlja ustrezne substancirane trditvene podlage, iz katere bi izhajalo, da sporna glasbena dela predstavljajo avdiovizuelna dela, posebej glede na opredeljene navedbe tožnika, s katerimi je v tem delu prerekal trditveno podlago tožene stranke.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo, da je tožnik za terjatve, ki so mu bile priznane, dokazal, da s pogodbami ni prenesel svoje materialne avtorske pravice na naročnika, kar je dokazal s priloženimi pogodbami in na podlagi izpovedbe, da so bili posamezni dogovori sklenjeni ustno, predvsem pa na podlagi obvestil RTVS o predvajanih delih. Ker tožena stranka ni dokazala nasprotnega, je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, ob upoštevanju 80. člena ZASP na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, in 75. člena ZASP, na katerega opozarja tožena stranka v pritožbi. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da so bile v konkretnem primeru prenesene na RTVS vse pravice, že iz razloga, če je namen pogodbe uporaba avtorskega dela v radijskih ali televizijskih programih (20). Prvo sodišče je pravilno ocenilo dejanske dogovore med pogodbenima strankama in prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih tožnik ni prenesel svojih materialnih avtorskih pravic na naročnika (21).

19. Pravdni stranki sta soglašali, da se izračunajo avtorski honorarji tožnika po formuli tožene stranke, vendar po primerjavi izračunov nobena pravdna stranka ni sprejela izračuna nasprotne stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da obstaja med pravdnima strankama spor glede višine (izračuna) avtorskih honorarjev, in pravilno naredilo izračun na podlagi pravilnikov in podatkov, s katerimi je prvo sodišče razpolagalo. Tožena stranka v pritožbi opredeljeno ne navaja, v katerem delu so izračuni napačni in kakšna je vrednost avtorskega honorarja za posamezno delo, ki tožniku pripada na podlagi pravilnika. Tožena stranka graja izračun prvega sodišča, ker ni uporabilo formule tožene stranke, v pritožbi pa ne predstavi svojega obračuna na podlagi te formule, hkrati pa tudi ne pojasni, zaradi katerih razlogov so zmotni izračuni prvega sodišča, ki so bili narejeni na podlagi pravilnikov. Formula tožene stranke za izračun avtorskega honorarja mora biti pregledna, način obračuna mora biti razviden iz pravilnika, da omogoča vsakemu članu, da lahko preveri, ali je obračun tožene stranke pravilen. Tožnik utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni postopala na takšen način. Tožena stranka tudi pavšalno zatrjuje, da sodišče prve stopnje pri izračunu ni upoštevalo pravilne tarife, čeprav med pravdnima strankama vrednost tarife ni bila sporna.

20. Ker glavne terjatve niso zastarale, je zastaralni rok za zamudne obresti tri leta. Zamudne obresti so stranske in občasne terjatve, zastaralni rok pa začne teči ob zapadlosti glavne terjatve (primerjaj 369. in 372. člen ZOR oziroma 344. in 347. člen OZ). Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe sklicevalo na navedene določbe, tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da pri določitvi začetka teka zastaralnih rokov za zakonite zamudne obresti, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe, sodišče prve stopnje navedenih določb ni upoštevalo, v obrazložitvi sodbe pa tudi niso opredeljeno navedeni podatki, ki bi omogočali preizkus, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugovor zastaranja pri izračunu zakonskih zamudnih obresti. Prvo sodišče sodbi ni priložilo obračuna zakonskih zamudnih obresti, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Prvo sodišče je tožniku priznalo kapitalizirano glavnico iz naslova zakonskih zamudnih obresti, pritožba tožene stranke pa utemeljeno opozarja, da tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, ker niso priloženi izračuni obresti. Pravilne pa so materialnopravne ugotovitve prvega sodišča glede uporabe načela ne ultra alterum tantum, ki ga je uvedel OZ in je ostal v veljavi do zakonske spremembe 22. 5. 2007, s tem, da je upnik upravičen do vseh obresti do 1. 1. 2002, tudi če so že presegle glavnico. Če pa do navedenega datuma niso presegle glavnice, tečejo zakonske zamudne obresti do višine glavnice, če so se do te višine natekle do 22. 5. 2007, če pa se do te višine niso natekle do 22. 5. 2007, tečejo naprej do plačila. Sodišče prve stopnje mora zato v novem postopku sodbi priložiti izračun obresti, v sodbi znova pojasniti temeljna izhodišča za obračun obresti in predstaviti izračun priznane kapitalizirane glavnice ter posebej datume, od katerih tečejo zakonite zamudne obresti od posameznih glavnic ob upoštevanju ugovora zastaranja. Na ta način bo omogočeno pravdnima strankama, da bosta lahko preverili, ali je prvo sodišče pravilno priznalo zakonske zamudne obresti ob upoštevanju ugovora zastaranja in ali je pri izračunu zakonskih zamudnih obresti prvo sodišče pravilno upoštevalo zakonske spremembe, ki so se nanašale na (ne)uporabo načela ne ultra alterum tantum.

21. Pritožba tožnika nasprotuje razlogom prvega sodišča, ki je za leto 1997 uporabilo pravilnik iz leta 1993 s spremembami, ki so bile sprejete 24. 1. 1997 zgolj iz razloga, ker so bile spremembe sprejete na začetku leta in so veljale za naprej za celo leto. Tožnik nasprotuje uporabi navedenega pravilnika za obdobje 24 dni, v pritožbi pa opredeljeno ne pojasni razlogov, v čem je takšna materialnopravna odločitev prvega sodišča vplivala na pravilnost odločitve glede višine priznanega tožbenega zahtevka. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Dejstva in predloženi dokazi tožnika tudi niso omogočali drugačne odločitve glede obračuna honorarja do 24. 1. 1997, saj je po navedenem obdobju bilo prvo sodišče dolžno upoštevati pri obračunu avtorskega honorarja tožnika pravilnik, ki je veljal v obračunskem obdobju. Tožnik ne zatrjuje, da je bil Pravilnik iz leta 1997 razveljavljen oziroma da bi se vodil postopek za njegovo razveljavitev, kar pomeni, da pravdni stranki zavezuje. Upravni odbor je sprejel 24. 1. 1997 Pravilnik iz leta 1997, kar potrjuje zapis seje Upravnega odbora z dne 18. 6. 1998, pa tudi iz trditvene podlage tožnika izhaja, da je bil seznanjen z navedenim pravilnikom, saj ga je upošteval pri obračunih avtorskih honorarjev, ki so podlaga tožbenega zahtevka.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo 4. člen pogodbe, da je tožnik odstopil RTVS materialne pravice za avtorsko glasbo za T.t oziroma V, ker tako izhaja iz navedene pogodbene določbe. Tožnik bi moral s stopnjo prepričanja dokazati, da med pogodbenikoma ni obstajal takšen dogovor, kot je bil zapisan v pogodbi, tega pa tožnik ni uspel dokazati. Tudi ob upoštevanju pravnega mnenja RTVS, tožnik ne more izpodbiti prepričljivih ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik odstopil RTVS materialne pravice. Določba 9. člena pogodbe, da mora RTVS mesečno poročati toženi stranki število uporabljenih glasbenih del, ne pomeni, da gre za obveznost v zvezi z izplačevanjem nadomestila, glede na določila pogodbe pa avtorsko delo ni bilo dostopno pod enakimi pogoji tudi drugim uporabnikom. Pritožba tožnika opredeljeno ne pojasni, katera odločilna dejstva v tem delu bi bila drugače ugotovljena z zaslišanjem V. M. iz pravne službe RTVS, tožnik pa tudi ni pravočasno opozoril prvega sodišča na navedeno kršitev, kot to določa 286. b člen ZPP, zato se na navedeno kršitev ne more več sklicevati v pritožbi, še posebej ne iz razloga, ker je na zadnjem naroku tožena stranka v skladu z 286. b členom ZPP pravočasno opozorila prvo sodišče, da ni izvedlo zaslišanja prič, ki jih je sama predlagala, kar pomeni, da tožnik očitno ni imel interesa, da bi vztrajal pri zaslišanju navedene priče, saj bi v nasprotnem opozoril prvo sodišče na navedeno kršitev na enak način, kot je to storila tožena stranka. Tudi ostale pritožbene trditve, da tožena stranka ni izplačevala nadomestila za predvajanja RTVS, da je tožena stranka sprejela dne 6. 8. 1999 sklep, da bo tožena stranka obračunala honorar za izvajanje skladb v okviru V., ne prepričajo pritožbenega sodišča, da je bila pogodbena volja tožnika in RTVS drugačna, kot izhaja iz 4. člena pogodbe.

23. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v tem postopku ne more več uveljavljati višje vrednosti točke, tudi če je pravilne podatke o vrednosti točke prejel šele potem, ko je bil postopek pred sodiščem prve stopnje končan. Prvo sodišče je upoštevalo vrednost točke, kot jo je zatrjeval tožnik v postopku in na podlagi katere je opredelil višino tožbenega zahtevka. Tožnik z zatrjevanim novim dejstvom želi dejansko spremeniti tožbo na način, da bi zvišal tožbeni zahtevek, kar pa v pritožbeni fazi postopka ni več dopustno, na ta način zvišan tožbeni zahtevek pa bi bil zavrnjena tudi iz razloga, ker je terjatev v tem delu zastarala.

24. Na tožniku je bilo dokazno breme o številu predvajanj njegovih avtorskih del. Prvo sodišče je naredilo pravilno dokazno oceno, ko je število predvajanj avtorskih del določilo na podlagi podatkov, ki jih je pridobilo od uporabnika RTVS in listin, ki jih je predložila tožena stranka, ki je na ta način v navedenem obsegu priznala tožniku, da so bila njegova avtorska dela predvajana v obsegu, kot je to izhajalo iz listin tožene stranke. Če tožena stranka na poziv prvega sodišča teh listin iz računalniške baze predvajanih del ne bi dostavila, bi bilo na tožniku še težje dokazno breme, da dokaže, da so bila njegova dela predvajana na RTVS. Tožnik je imel številne možnosti, da poleg lastnih seznamov in lastnega zaslišanja v postopku predloži bolj verodostojne dokaze, posebej glede na opredeljene ugovore tožene stranke, da tožnik z dokazi, ki jih je predlagal, ni dokazal, da so bila njegova avtorska dela uporabljena v obsegu kot zatrjuje. Iz navedenih razlogov prvo sodišče utemeljeno ni obračunalo avtorskih honorarjev za avtorska dela, za katera tožnik ni dokazal s stopnjo prepričanja, da so bila predvajana s strani RTVS.

25. Tožniku pripada avtorski honorar za M. za leto 1999 v višini 42,18 EUR (kategorija 102 - št. tč. 1, vrednost točke 0,3295359705 in reparacijski razred 300, št. uporab 1 in št. minut 1, pomnoženo s številom predvajanj 32 in številom aviz in ločil 4; glej prilogo A 94), za leto 2000 pa 5,54 EUR (kategorija 102 - št. tč. 0,1, vrednost točke 0,4335307127 in reparacijski razred 300, št. uporab 1 in št. minut 1, pomnoženo s številom predvajanj 32 in številom aviz in ločil 4; glej prilogo A 94). V navedenem delu je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa upoštevalo mnenje izvedenca (22), da bi ločila znotraj oddaj uvrstil na enak način kot avize na začetku in koncu oddaje v točko 102 Pravilnika za obdobje 1999 in 2000. Avtorska dela tožnika, ki so bila predvajana na R v letu 1998, je prvo sodišče štelo kot avize, ker jih je tako ocenil izvedenec, pa tudi izračuni avtorskega honorarja tožnika so enaki izračunom sodišča prve stopnje (23).

26. Pritožbeni razlogi tožnika so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeni razlogi tožene stranke so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

27. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tožeče in tožene stranke zoper sodbo se pridrži za končno odločbo.

28. Sodišče prve stopnje je s sklepom sklenilo, da je tožnik dolžan v 30 dneh od vročitve sklepa povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 15.445,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvo sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka zaradi delnega umika tožbe, na podlagi določbe iz prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka, zato mora tožnik povrniti toženi stranki pravdne stroške. Ostali razlogi, ki jih pritožba navaja, da je tožnik postavil po višini deloma neutemeljen zahtevek, ker tožena stranka ni sporočila tožniku vrednosti točke, ki tudi nikjer ni bila objavljena, niso relevantni glede na razloge, ki jih mora upoštevati sodišče v pravdnem postopku, pri odločitvi o povrnitvi stroškov na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Ker je tožnik umaknil del tožbe je moralo prvo sodišče odločiti o stroških na podlagi šestega odstavka 163. člena ZPP. Zaradi umika tožbe tudi ni bilo mogoče upoštevati določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, ko se pri delnem uspehu upoštevajo vse okoliščine primera, kot to smiselno uveljavlja tožnik v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2012 (24). Tudi sodna praksa takšnih izjem ne dopušča, celo v primeru, ko je umik tožbe za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo posledica oškodovančeve smrti (25) Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožnika zoper sklep zavrnjena, krije tožnik v tem delu sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zoper sklep zavrnjena, je bil zavrnjen tudi predlog tožnika za povrnitev pritožbenih stroškov zoper sklep, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. (1) V nadaljevanju pravilnik.

(2) V nadaljevanju RTVS.

(3) V nadaljevanju ZASP.

(4) V nadaljevanju ZPP.

(5) V nadaljevanju ZOR.

(6) Razen v delu, ki se nanaša na plačilo avtorskega honorarja za glasbo iz oddaje M. v letih 1999 in 2000, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo.

(7) V nadaljevanju KO.

(8) Ki se na podlagi 1060. in 1062. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred 1. 1. 2002. Ker je predmet tožbenega zahtevka plačilo avtorskega honorarja tudi obdobje pred in po 1. 1. 2002 pritožbeno sodišče v nadaljevanju navaja določbe po ZOR in OZ.

(9) Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del) 4. knjiga, 2.3.1. stran 221

(10) Očitno v zmotnem prepričanju, da je odškodninska terjatev zastarala, ker ne upošteva tretjega odstavka 376. člena ZOR oziroma tretjega odstavka 352. člena OZ.

(11) Miha Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, letnik 2007, stran 36. (12) Ki so bili že podrobneje predstavljeni v dosedanji obrazložitvi, posebej pa v 8. in 9. točki.

(13) In ne na podlagi predpisov, ki so urejali oz. urejajo delovanje društev.

(14) Glej navedbe na naroku 3. 10. 2013 prvi odstavek na strani 811 sodnega spisa.

(15) Miha Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, letnik 2007, stran 71, op. 146. (16) Miha Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, letnik 2007, stran 71 tč. a. (17) Tožena stranka npr. ni pojasnila, na kakšen način bi plačilo nadomestila avtorskih honorarjev tožniku, zaradi odškodninske odgovornosti tožene stranke, vplivalo na znižanje vrednosti točke.

(18) V tem je tudi razlika s pravdno zadevo, ki jo je obravnavalo VSK I Cp 635/2001 in na katero se sklicuje pritožba tožene stranke.

(19) Pritožbeno sodišče se v tem delu tudi sklicuje na ugotovitve prvega sodišča v sodbi, kjer so tudi povzete ugotovitve izvedenca.

(20) V sodbi VS RS II Ips 513/2006 so se obravnavala drugačna pravna razmerja, ki jih ni mogoče enostransko povzemati brez upoštevanja konkretnih okoliščin posameznega primera.

(21) Glej 28. tč na str. 21-23 sodbe sodišča prve stopnje.

(22) Glej str. 743 in 744 sodnega spisa.

(23) Glej obračun tožnika na strani 65 in sodišča prve stopnje na strani 118 ter dodatno obrazložitev na strani 124 sodbe sodišča prve stopnje.

(24) Tč. LVII na strani str. 560 sodnega spisa.

(25) Glej Nina Betetto: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, op. 115 stran 46.