Jedro

Zoper dedni dogovor ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, saj ima značaj sodne poravnave. Zato ga je dopustno izpodbijati (le) s tožbo za razveljavitev sodne poravnave in ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 392. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapustnikovega premoženja, ki sodi v zapuščino, ter zakonite dediče. Ti so sklenili dedni dogovor, s katerim so soglasno razdelili zapuščino. Dogovorili so se, da nepremičnino, ki je predmet dedovanja v deležu do 1/2, podedujejo vse dedinje, in sicer vsaka v deležu do 1/3. Osebno vozilo in pokojnino pri ZPIZ podeduje zapustnikova vdova, denarna sredstva na osebnem računu pa vse dedinje, vsaka v deležu do 1/3. 2. Zoper sklep se pritožuje dedinja A. A., ki v pritožbi poudarja, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Je prava neuka stranka, ki na zapuščinski obravnavi 5. 5. 2021 ni bila zastopana po pooblaščencu. Na zapuščinsko obravnavo je prišla bolehna. Med zapuščinsko obravnavo je ves čas opozarjala na svoje pravice v zvezi s prispevkom k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, vendar je sodišče ni napotilo na pravdo za uveljavljanje izločitvenega zahtevka. Dedinja B. B. je po uri razprave začela priganjati k podpisu sklepa. Ker so pred sodno dvorano že čakale stranke za naslednjo obravnavo, je bila pod pritiskom in v zmoti, kaj podpisuje. V podpis ji je bila dana le zadnja stran zapisnika; ni vedela, da podpisuje kakršen koli dedni dogovor. To je ugotovila šele, ko ji je bil sklep vročen. Bila je v zmoti, saj je mislila, da podpisuje le svojo prisotnost na naroku, o pravnih posledicah pa ni bila poučena.

V nadaljevanju pritožbe obsežno pojasnjuje svoj zahtevek za izločitev dela zapuščine ter glede vračunanja darila, saj je skupaj s pritožbo vložila tudi tožbo na razveljavitev sodne poravnave.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o dedovanju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Preostali dve dedinji sta na pritožbo odgovorili. Pritožbenim navedbam oporekata in zatrjujeta, da se je pritožnica popolnoma zavedala, kaj podpisuje. Je doktorica znanosti; za usklajevanje dednega dogovora pa so imele dovolj časa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bistveno, da so dedinje sklenile dedni dogovor, ki ga je sodišče vneslo v sklep o dedovanju. Dedni dogovor ima značaj sodne poravnave. Dopustno ga je izpodbijati (le) s tožbo za razveljavitev sodne poravnave in ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 392. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dedni dogovor mora sodišče upoštevati v sklepu o dedovanju na podlagi tretjega odstavka 214. člena Zakona o dedovanju (ZD).

6. Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava. Njegova vsebina ni nujno vezana na delitev zapuščine, saj se lahko dediči sporazumejo tudi glede premoženja, ki ni predmet dedovanja. Tako lahko z dednim dogovorom med seboj (dokončno) uredijo tudi druga pravna razmerja. Kot je bilo že prej poudarjeno, pa zoper dedni dogovor ni moč vložiti rednega pravnega sredstva.

7. Dedni dogovor so na zapuščinskem naroku sklenile vse dedinje in ga tudi podpisale ter s tem potrdile, da se z njim strinjajo. Dedinja ga ne more izpodbijati z razlogi, navedenimi v pritožbi, saj gre za dogovor o delitvi dediščine, ki je v dispoziciji strank; razveljaviti pa ga je mogoče le s tožbo.

8. Glede na pojasnjeno je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), saj tudi niso bile ugotovljene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).