Jedro

Lastninska pravica se vzpostavi pri tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec oz. bivši lastnik pravico uporabe, ne pa pri tistih stavbnih zemljiščih, pri katerih je oseba pridobila pravico uporabe s pravnim poslom (v konkretnem primeru s kupoprodajno pogodbo). Slednje bo uredil drug zakon (zakon o lastninjenju stavbnih zemljišč).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Komiteja za urejanje prostora občine ... z dne 2.3.1993, s katerim je bil zavržen njegov zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na nacionaliziranem zazidanem stavbnem zemljišču parc. št. 66. V obrazložitvi navaja, da je bilo navedeno zemljišče podržavljeno po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč V.L. V.L. pa je po podržavljenju objekt s pripadajočim zemljiščem prodal tožniku. Po določbi 2. odstavka 32. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 in 13/93) se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen, če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Po mnenju tožene stranke iz citirane zakonske določbe torej izhaja, da je vzpostavitev lastninske pravice na zazidanem stavbnem zemljišču mogoča le ob izpolnitvi naslednjih pogojev (kumulativno), da vzpostavitev lastninske pravice zahteva "upravičenec", da je zemljišče zazidano ter da je objekt na zemljišču, katerega denacionalizacijo se zahteva, v njegovi lasti. Koga je po zakonu o denacionalizaciji šteti za upravičenca oziroma aktivno legitimirano osebo za uveljavljanje pravic po določbi 32. člena zakona, je določeno v 1. odstavku 9. člena navedenega zakona. Po mnenju tožene stranke bi bila vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem zazidanem stavbnem zemljišču po 32. členu navedenega zakona mogoča le v korist "upravičenca", torej prejšnjega lastnika podržavljenih nepremičnin, če bi nepremičnino še imel. Ni pa mogoče lastninske pravice po citirani določbi vzpostaviti v korist oseb, ki so nepremičnine pridobile na podlagi pravnega posla oziroma s pogodbo. Razlog, da denacionalizacija stavbnega zemljišča v korist osebe, ki je nepremičnino dobila s pravnim poslom, ni mogoča, je v 67. členu navedenega zakona. Ta med drugim določa, da odločba o denacionalizaciji glasi na "upravičenca", torej prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, razen v izjemi iz 12. člena navedenega zakona. Ne glede na navedeno pa tožena stranka pojasnjuje, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč (zazidanih in nezazidanih), torej tistih, ki ne bodo olastninjena po zakonu o denacionalizaciji, oziroma katerih imetniki pravice uporabe niso upravičenci po navedenem zakonu, urejal drug zakon, ki pa še ni sprejet. Tožena stranka ne more slediti tožnikovi navedbi, češ, da mu gre po 15. členu navedenega zakona pravica do denacionalizacije, saj ga je v danem primeru šteti za pravnega naslednika. Po mnenju tožene stranke drži tožnikova trditev, da so upravičeni za uveljavljanje pravic po določbah navedenega zakona, če so upravičenci, torej prejšnji lastniki, iz 3., 4. in 5. člena mrtvi ali razglašeni za mrtve, njihovi pravni nasledniki. Iz citirane določbe navedenega zakona in tudi iz drugih določb tega zakona pa izhaja, da zakon med "pravne naslednike" uvršča dediče po pokojnem upravičencu, kar pa tožnik po podatkih iz upravnih spisov ni. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je prvostopni organ v zadevi odločil na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), čeprav bi moral o zadevi postopati po določbi 3. in 4. odstavka 66. člena ZUP, na kar napotuje tudi 25. člen ZUP. Razlog za postopanje po navedenih določbah 66. člena ZUP je po mnenju tožene stranke v dejstvu, da vzpostavitev lastninske pravice na zemljiščih v korist drugih oseb, torej oseb, ki po določbah zakona o denacionalizaciji niso upravičenci, na stavbnem zemljišču pa imajo pravico uporabe, z zakonom še ni urejena, zlasti pa ne kot upravna stvar, o kateri bi bil stvarno pristojen odločati upravni organ. Ne glede na to pa tožena stranka meni, da je napačna uporaba procesne določbe sicer napaka, ki pa ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj tudi v primeru odločanja po navedenih določbah 66. člena ZUP odločitev za tožnika ne bi bila ugodnejša. Tožnik v tožbi navaja, da je dejstvo, da je kupil od lastnika V.L. njegovo enodružinsko stanovanjsko hišo v ... in da je zemljišče prešlo v družbeno lastnino po določbah zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Prav tako je dejstvo, da je plačal prodajalcu tudi polno vrednost zemljišča, ki jo je obračunal v kupnini sodni izvedenec gradbene stroke. S prodajno pogodbo z dne 24.6.1987 je prodajalec V.L. kot lastnik prenesel nanj tudi pravico uporabe zemljišča parc. št. 66. Zato je pošteno in pravično, da se mu vrne tudi plačano zemljišče, na katerem stoji njegova lastna hiša. Po jasni določbi 1. odstavka 15. člena zakona o denacionalizaciji tudi vsi pravni nasledniki upravičencev (singularni in univerzalni) pridobijo vse pravice, ki bi šle upravičencem, če bi le-ti še živeli. Če temu ne bi bilo tako, bi bila določba 15. člena brez vsakega pomena ter je zakon ne bi vseboval. Zakon o denacionalizaciji je tako izenačil pravice upravičencev iz 31. člena s pravicami njihovih pravnih naslednikov. Restriktivno tolmačenje določb zakona o denacionalizaciji, predvsem 15. in 31. člena, je po njegovem mnenju pravno zgrešeno, nima nobene opore v zakonu, je neutemeljeno in krivično do pravnih naslednikov in "upravičencev" ter nasprotno načelu pravičnosti in poštenja. Smisel zakona o denacionalizaciji je po njegovem mnenju le v tem, da se v celoti odpravijo vse krivice, povzročene v preteklosti, tako upravičencem, kot tudi vsem njihovim pravnim naslednikom. V zvezi s pojasnilom v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč (nezazidanih in zazidanih) urejal drug zakon, je tudi laikom in prava neveščim osebam jasno, da mora en sam zakon urejati vse denacionalizacijske zadeve. Dva zakona zaradi tega nista potrebna, saj gre za eno in isto pravno materijo, ki mora biti vsebovana v enem samem zakonu. Zakonodajalec kaj takega prav gotovo ni imel v mislih. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo zazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 66. Ni sporno, da je navedeno zemljišče bilo podržavljeno prejšnjemu lastniku V.L. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na podlagi pravnega posla (kupoprodajne pogodbe z dne 24.6.1987) je pravico uporabe na tem zemljišču pridobil tožnik - vlagatelj zahteve za denacionalizacijo.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen zakona o denacionalizaciji - ZDEN); podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) se ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena ZDEN). Lastninska pravica se torej vzpostavi pri tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen citiranega zakona, in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način, določen v zakonu. Drugi kriterij pa je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljenja. Citirane zakonske določbe so torej podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, ki se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena ZDen). Tožnik pa to ni, ker je pravico uporabe na navedenem zemljišču pridobil s pravnim poslom (citirano kupoprodajno pogodbo). V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na 15. člen navedenega zakona. Po določbi 1. odstavka citiranega člena je namreč postavljeno le splošno pravilo, da so pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi. To pomeni, da je pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca upravičen za vložitev predloga v postopku denacionalizacije, vendar zaradi tega še ni tudi upravičenec do denacionalizacije po 31. členu in 2. odstavku 32. člena, saj so to samo osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno. Eno so torej upravičenci do denacionalizacije in drugo osebe, ki so v primerih, kot to določa zakon, upravičene za vložitev zahteve.

Ni torej utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral biti uveden denacionalizacijski postopek in vzpostavljena lastninska pravica v korist tožnika kot pravnega naslednika bivšega lastnika. Ker zakon glede vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže pravico uporabe na denacionalizacijskega upravičenca, ni mogoča širša razlaga te določbe v korist njegovih pravnih naslednikov. V preteklosti se je namreč pravica uporabe na stavbnih zemljiščih prenašala tako na univerzalne kot tudi na singularne pravne naslednike. Vprašanja lastninjenja v preteklosti pridobljene pravice uporabe na stavbnih zemljiščih pa ZDEN ni uredil. To navaja tudi tožena stranka, ko pravi, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po ZDen, urejal drug zakon, ki pa še ni sprejet. Tožbenega ugovora, da bi moral to urejati en sam zakon, sodišče ni obravnavalo, ker je to pristojnost zakonodajalca. Tožena stranka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno sklepala, da je napačna uporaba procesne določbe (2. odstavka 125. člena namesto 3. in 4. odstavka 66. člena ZUP) sicer napaka, ki pa ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj tudi v primeru odločanja po določbi 66. člena ZUP odločitev za tožnika ne bi bila ugodnejša. Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Uveljavljani tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava torej ni podan. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.