Jedro

Uveljavljanje novot v revizijskem postopku ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožnicama 243.783,00 SIT s pp. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ocenilo, da si je toženec denar sposodil od drugotožnice in njenega sedaj že pokojnega moža, na čigar mesto je kot dedinja v pravdo vstopila njuna hčerka. Višina nevrnjenega dela posojila ni bila sporna. Toženec se je v postopku neuspešno branil s trditvami, da mu je denar za nakup osebnega avtomobila posodila sedanja prvotožnica v času, ko sta še živela v izvenzakonski skupnosti, ob razpadu te skupnosti pa naj bi odnesla stvari večje v rednosti od še nevrnjenega dela posojila.

Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženec sprejel denar, ki ga je delno povrnil izvenzakonski partnerici. S ključnim vprašanjem v tej pravdi se sodišči nista ukvarjali. Ker je šlo za izvenzakonsko skupnost, je možno zaključiti, da sta starša denar dejansko posodila obema izvenzakonskima partnerjema. Zato sta posojilo dolžna vrniti oba partnerja, toženec pa je že vrnil več kot polovico dolgovanega zneska.

Revizija je bila vročena toženicama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. Toženec v reviziji uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 ni z ničimer obrazložil. Zato jih revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je ugotovilo, da v postopku pred obema sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Revizija je izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča druge stopnje. Obseg in razlogi izpodbijanja so zato ožji od tistih, ki veljajo za pritožbo kot redno pravno sredstvo proti sodbi sodišča prve stopnje. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavljanje novot v revizijskem postopku zato ni dovoljeno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženec ves čas postopka trdil, da mu je denar posodila sedanja prvotožnica, ki je bila v času sklepanja posojilne pogodbe njegova izvenzakonska partnerka. Denar je porabil za nakup svojega osebnega avtomobila. Pri enakih trditvah je vztrajal še v pritožbi. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno drugače. Denar sta mu posodila starša njegove takratne izvenzakonske partnerke. Toženčeva sedanja revizijska trditev, da naj bi si denar od staršev sposodila oba izvenzakonska partnerja, je ne samo nova, temveč tudi v nasprotju z njegovimi trditvami v postopku na prvi in na pritožbeni stopnji. Če bi toženec tako trditev uveljavljal že prej, bi se obravnavalo tudi vprašanje, ali je osebni avtomobil skupno premoženje bivših izvenzakonskih partnerjev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta ves čas postopka obe pravdni stranki šteli, da gre za toženčev osebni avtomobil. Kdo je bil v konkretnem pogodbenem razmerju posojilojemalec, je vprašanje dejanske narave. Zaradi že omenjene prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 te okoliščine toženec v reviziji ne more več izpodbijati.

Ob odločilnih dejanskih ugotovitvah, da si je le toženec denar za nakup svojega osebnega avtomobila sposodil od staršev svoje takratne izvenzakonske partnerke in ob nesporni višini nevrnjenega dela posojila sta bili odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženčeve pritožbe materialnopravno skladni z določbo prvega odstavka 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo.