Jedro

Tožnik v pritožbenem postopku ne izpodbija prvostopne ugotovitve in zaključka, da je s pogodbo o prevzemu dolga z dne 25. 1. 2017 (priloga B7) prevzel dolg, ki ga je imela družba B. d. o. o. do toženke po posojilni pogodbi z dne 27. 1. 2015, s katero je toženka navedeni družbi odobrila in izplačala posojilo v znesku 15.000,00 EUR (prilogi B14 in B9). Tožnik je z navedeno pogodbo o prevzemu dolga prevzel celoten dolg družbe B. d. o. o., kot izhaja iz posojilne pogodbe z dne 27. 1. 2015, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Že na tem mestu je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pojasnilo, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ). Navedeni pogoj - privolitev upnika v prevzem dolga, je bil pri tej pogodbi z dne 25. 1. 2017 izpolnjen, saj je toženka kot upnica v navedeni posojilni pogodbi v 4. členu pogodbe o prevzemu dolga izrecno izjavila, da je s prevzemom dolga kot upnik seznanjena in da v prevzem dolga privoli ter bo v poslovnih knjigah evidentirala novega dolžnika, kot to izhaja iz 4. člena pogodbe o prevzemu dolga.1 Tako privolitev je podal tožnik, ki je pogodbo o prevzemu dolga podpisal osebno (kot prevzemnik dolga) in kot zakoniti zastopnik toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil z navedenim prevzemom dolga, s katerim se je toženka strinjala, tožnik zavezan k vračilu posojila, ki ni bilo pravočasno vrnjeno, skupaj z v posojilni pogodbi dogovorjeno obrestno mero v višini 5 % letno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženke v višini 19.596,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka, ki ni pritožbeno izpodbijana). Ugotovilo je tudi obstoj terjatve toženke do tožnika v višini 19.460,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2021 dalje do plačila (II. točka izreka). Terjatev tožnika v višini 19.596,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2021 dalje do plačila je pobotalo z ugotovljeno terjatvijo toženke v višini 19.460,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2021 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 135,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2021 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 19.596,00 EUR za obdobje od 2. 5. 2021 do 3. 5. 2021 (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek v višini 5.553,33 EUR s pripadki je zavrnilo (V. točka izreka, ki ni pritožbeno izpodbijana). Tožniku je priznalo stroške postopka v višini 78 %, toženki pa v višini 22 % in odločilo, da bo sklep o stroških izdan po pravnomočnosti sodbe (VI. točka izreka). Toženko je določilo za zavezanko za plačilo sodne takse v višini 78 % (VII. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper II., III., IV. ter VI. in VII. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pobotni ugovor toženke zavrne in toženki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožnika ter sodne takse. Po prepričanju tožnika je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pogojev za pobot terjatve, ki jo ima toženka do tožnika iz naslova posojilnih pogodb. Zmotna je tudi ugotovitev o obstoju terjatve toženke do tožnika zaradi zmotne opredelitve pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža SV 771/2017 z dne 25. 10. 2017. Iz pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža namreč izhaja, da kupnina za poslovni delež znaša 835.344,44 EUR in je sestavljena iz dela kupnine za dejavnost in nepremičnino v višini 300.000,00 EUR ter iz denarnih sredstev v lasti družbe v znesku 535.344,44 EUR. Kupec kupnino poravna na način, da del kupnine v znesku 730.344,44 EUR nakaže odsvojitelju preko notarskega fiduciarnega računa, del kupnine v znesku 105.000,00 EUR pa poravna na način, da s sklenitvijo te pogodbe kupec prevzame dolg ustanovitelja do Družbe. Ob tem je v notarskem zapisu tudi navedeno, da s sklenitvijo te pogodbe odsvojitelj Družbi ne dolguje ničesar več in celoten dolg odsvojitelja do družbe prevzame kupec, ki bo dolg do Družbe poravnal s kompenzacijo ali denarnim nakazilom. Tožnik izpostavlja, da se sodišče o navedenem pogodbenem določilu sploh ni opredelilo, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža tako tožnik toženki ni ničesar več dolgoval, ker je celoten dolg odsvojitelja do družbe prevzel kupec. Toženka je preostanek plačila domnevnega dolga (razliko med v pobot uveljavljeno terjatvijo in domnevnim dolgom) zoper tožnika uveljavljala v gospodarskem sporu, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tožnik podredno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer izpostavlja novejšo sodno prakso, v skladu s katero pobot terjatev v delovnopravnem sporu ni mogoč. Terjatev tožnika do toženke predstavlja znesek iz delovnega razmerja, ki poleg neto zneskov vsebuje tudi davke in prispevke. Konkretna terjatev sicer ni obdavčljiva, vendar pa se zanjo še vedno uporablja pravo, ki to ureja in opredeljuje. Na drugi strani pa je v pobot uveljavljena terjatev brez davkov in prispevkov, saj predstavlja vrnitev posojila. Terjatvi torej nista istovrstni in zato tudi ne pobotljivi. Tožnik nadalje sicer soglaša, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (prvi odstavek 427. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami). Vendar pa je sodišče ob tem zanemarilo, da je pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža pripravila odvetniška pisarna, ki je za kupca pogodbo tudi podpisala, tožnik pa je kot prava laična stranka kot fizična oseba in hkrati imetnik odsvojenega poslovnega deleža in zakoniti zastopnik upnika štel, da se lahko izreka tudi v imenu upnika. Toženka je bila takrat zastopana po tožniku, zato je tožnik štel, da s prevzemom dolga soglaša. Toženka zavajajoče uveljavlja v pobot denarno obveznost, za katero je vseskozi vedela tudi sama. Privolitev upnika v prevzem dolga mora biti zavestna, svobodna in resna. Zaslišan tožnik je pojasnil, da je sam razumel, da kot edini družbenik družbe A. d. o. o. in njen zakoniti zastopnik izraža tudi privolitev upnika ter da ga kupec po pogodbi ni nikoli pozval k plačilu dolga. Toženka je pobot uveljavljala v vlogi, predloženi na naroku dne 31. 5. 2023, četudi je tožbo na plačilo zneska 91.107,52 EUR v gospodarskem sporu na sodišče vložila že 24. 12. 2021. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Poudarja, da je tožnik Pogodbo o prodaji in odstopu poslovnega deleža sklenil in podpisal izključno v svojstvu odsvojitelja poslovnega deleža. Iz pogodbe ne izhaja, da bi se tožnik izrekal v imenu toženke, tožnik nasprotnega niti ni zatrjeval ne izpovedoval. Pritožbene navedbe, da naj bi tožnik štel, da se izreka tudi v imenu upnika, so nedovoljena pritožbena novota, enako tudi navedbe o poteku dokaznega postopka v gospodarskem sporu. Toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb. Prvostopna sodba je v izpodbijanem delu tudi ustrezno obrazložena, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika o pomanjkljivostih v obrazložitvi izpodbijanega dela prvostopne sodbe, zaradi česar je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V okviru trditev strank in zanje predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je tožnik od toženke zahteval plačilo odpravnine v skupni višini 25.149,33 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od tega naj bi znesek 19.946,70 EUR predstavljal neobdavčen del, znesek 5.202,63 EUR pa obdavčljivi del odpravnine). Toženka je v pobot uveljavljala posojilo v znesku glavnice 15.000,00 EUR, oziroma skupaj s pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 3. 5. 2021 znesek 19.460,07 EUR. Sodišče prve stopnje je obstoj navedene terjatve toženke v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo. Svojo odločitev je v obrazložitvi sodbe dovolj natančno pojasnilo, zato je neutemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb v smislu pomanjkanja razlogov o navedenih odločilnih dejstvih.

7. Tožnik v pritožbenem postopku ne izpodbija prvostopne ugotovitve in zaključka, da je s pogodbo o prevzemu dolga z dne 25. 1. 2017 (priloga B7) prevzel dolg, ki ga je imela družba B. d. o. o. do toženke po posojilni pogodbi z dne 27. 1. 2015, s katero je toženka navedeni družbi odobrila in izplačala posojilo v znesku 15.000,00 EUR (prilogi B14 in B9). Tožnik je z navedeno pogodbo o prevzemu dolga prevzel celoten dolg družbe B. d. o. o., kot izhaja iz posojilne pogodbe z dne 27. 1. 2015, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Že na tem mestu je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pojasnilo, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ). Navedeni pogoj - privolitev upnika v prevzem dolga, je bil pri tej pogodbi z dne 25. 1. 2017 izpolnjen, saj je toženka kot upnica v navedeni posojilni pogodbi v 4. členu pogodbe o prevzemu dolga izrecno izjavila, da je s prevzemom dolga kot upnik seznanjena in da v prevzem dolga privoli ter bo v poslovnih knjigah evidentirala novega dolžnika, kot to izhaja iz 4. člena pogodbe o prevzemu dolga.1 Tako privolitev je podal tožnik, ki je pogodbo o prevzemu dolga podpisal osebno (kot prevzemnik dolga) in kot zakoniti zastopnik toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil z navedenim prevzemom dolga, s katerim se je toženka strinjala, tožnik zavezan k vračilu posojila, ki ni bilo pravočasno vrnjeno, skupaj z v posojilni pogodbi dogovorjeno obrestno mero v višini 5 % letno.

8. Na obstoj navedene terjatve toženke do tožnika iz naslova pogodbe o prevzemu dolga pa nima nobenega vpliva pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža (pravilno Pogodba o prodaji in odstopu poslovnega deleža), zajeta v notarski zapis SV 771/2017 z dne 25. 10. 2017, ki jo v pritožbi v tej smeri neuspešno izpostavlja tožnik. Sicer pravilno povzema določilo navedene pogodbe, konkretno njen 3. člen, v skladu s katerim kupnina za poslovni delež znaša 835.344,44 EUR in je sestavljena iz dela kupnine za dejavnost in nepremičnino v višini 300.000,00 EUR ter iz denarnih sredstev v lasti družbe v znesku 535.344,44 EUR. Kupec kupnino poravna na način, da del kupnine v znesku 730.344,44 EUR nakaže odsvojitelju preko notarskega fiduciarnega računa, del kupnine v znesku 105.000,00 EUR pa poravna na način, da s sklenitvijo te pogodbe kupec prevzame dolg ustanovitelja do Družbe. Čeprav je v tem pogodbenem določilu nadalje navedeno, da s sklenitvijo te pogodbe odsvojitelj (v tej zadevi tožnik) Družbi (v tej zadevi toženki) ne dolguje ničesar več in celoten dolg odsvojitelja do družbe prevzame kupec (družba C. d. o. o.), ki bo dolg do Družbe poravnal s kompenzacijo ali denarnim nakazilom, navedeno še ne pomeni, da je bil že na podlagi takega pogodbenega določila tožnik kot dolžnik na podlagi pogodbe o prevzemu dolga z dne 25. 1. 2017 v celoti prost svoje obveznosti do toženke kot upnice. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pogodba o prodaji in odstopu poslovnega deleža z dne 25. 10. 2017 na navedeno obveznost tožnika ne vpliva. Neutemeljena je pritožbena graja, da se o navedenem pogodbenem določilu sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč tako svoje stališče dovolj podrobno, predvsem pa materialnopravno pravilno pojasnilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je poudarilo, da ni prišlo do zakonitega prevzema dolga (s strani kupca), za katerega se zahteva privolitev upnika.

9. Posledično je neutemeljeno pritožbeno stališče, da "s sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža tožnik toženki ni ničesar več dolgoval, ker je celoten dolg odsvojitelja do družbe prevzel kupec". Kot že izpostavljeno, se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ). Pri pogodbi o prevzemu dolga je namen pogodbenih strank doseči popolno zamenjavo dolžnika. Pravna posledica prevzema dolga je torej sprememba dolžnika, saj prevzemnik ne odgovarja poleg dolžnika, ampak stopa na njegovo mesto tako, da je stari dolžnik prost svoje obveznosti. Ker ima prevzem dolga za posledico spremembo dolžnika v obstoječem obligacijskem razmerju, se s tem posega v upnikove interese. Varstvo upnikovega interesa se zagotavlja z zahtevo, da je pogoj za nastop pravnih posledic prevzema dolga privolitev upnika v spremembo dolžnika. Na ta način o spremembi dolžnika odloča upnik. Privolitev upnika v prevzem dolga in spremembo dolžnika obveznosti je bistven pogoj za nastanek te posledice. Ker je pogodba o prevzemu dolga sklenjena med dolžnikom in prevzemnikom, je treba upnika o tem obvestiti, da lahko izjavi svojo privolitev.2

10. Toženka je v obravnavani zadevi izrecno navedla, da s prevzemom dolga s strani kupca poslovnega deleža družbe C. d. o. o. ni bila seznanjena in z njim ni soglašala, pogodbe ni imela niti zavedene v svojih poslovnih knjigah. Toženka v razmerja med kupcem C. d. o. o. in tožnikom kot prodajalcem poslovnega deleža ni bila vključena. Nadalje je izpostavila, da je tožnik pri sklepanju te pogodbe nastopal kot fizična oseba in kot prodajalec poslovnega deleža, ne pa kot direktor (zakoniti zastopnik toženke). Kupec pa je bila druga pravna oseba, ki ne more beležiti česarkoli v poslovnih knjigah toženke (čeprav bi nastopala kot njen družbenik). Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je potrebno upoštevati, da je pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža pripravila odvetniška pisarna, ki je za kupca pogodbo tudi podpisala, tožnik pa naj bi kot prava laična stranka kot fizična oseba in hkrati imetnik odsvojenega poslovnega deleža in zakoniti zastopnik upnika štel, da se lahko izreka tudi v imenu upnika ter da toženka s prevzemom dolga soglaša. Kot v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja toženka, so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik štel, da se izreka tudi v imenu upnika, nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik tega v postopku na prvi stopnji namreč ni zatrjeval. Še več, kljub zgoraj povzetim navedbam toženke, na katerih je ta utemeljevala svoj pobotni ugovor in obstoj terjatve do tožnika, je tožnik izhajal iz stališča, da je že na podlagi same sklenitve pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža (Pogodbe o prodaji in odstopu poslovnega deleža z dne 25. 10. 2017) terjatev toženke do tožnika prenehala. To naj bi po napačnem prepričanju tožnika izhajalo iz drugega odstavka 3. člena navedene pogodbe, v skladu s katerim je celoten dolg odsvojitelja do družbe prevzel kupec. Da je tako stališče materialnopravno napačno, ker je za prevzem dolga in s tem spremembo dolžnika obveznosti privolitev upnika bistveni pogoj za nastanek te posledice, je bilo že pojasnjeno zgoraj. Tožnik pa v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjeval, da bi bila privolitev upnika (toženke) podana. Slednje sicer poskuša sanirati z v pritožbi na novo zatrjevanimi okoliščinami svojega prepričanja, da kot zakoniti zastopnik toženke izraža tudi njeno privolitev in da se lahko izreka v njenem imenu. Gre za okoliščine vedenja oz. prepričanja tožnika, ki spadajo v njegovo subjektivno sfero, posledično je z njimi moral biti seznanjen že v postopku na prvi stopnji, zato ni videti utemeljenega razloga, da jih tožnik ne bi izpostavil že na prvi stopnji. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato nedopustna in neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), sicer pa jih tožnik niti v okviru svojega zaslišanja kot stranka ni potrdil (nasprotno zmotno in zavajajoče izpostavlja pritožba, ki skopi izpovedbi tožnika poskuša pripisati takšen pomen). Ob tem je le dodati, da tudi iz vsebine Pogodbe o prodaji in odstopu poslovnega deleža, ki jo je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, na nobenem mestu ne izhaja, da bi tožnik nastopal v katerikoli drugi funkciji razen kot odsvojitelj ali prodajalec poslovnega deleža. Tožnikova takratna vloga zakonitega zastopnika toženke v tej pogodbi nikjer ni navedena. Slednje je drugače kot v pogodbi o prevzemu dolga z dne 25. 1. 2017, v kateri je toženka izrecno izjavila, da je s prevzemom dolga kot upnik seznanjena ter da vanj privoli, pogodbo (priloga B7) pa je podpisal tožnik osebno in kot zakoniti zastopnik toženke, kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (17. točka obrazložitve). O nevednosti tožnika, v katerih primerih in na kak način je kot zakoniti zastopnik nastopal tudi v vlogi upnika oziroma za njega, tako tudi iz razloga preteklega ravnanja ni mogoče govoriti, sicer pa taka nevednost niti ne bi bila opravičljiva3 in na obstoj terjatve toženke do njenega dolžnika ne bi mogla vplivati.

11. Po vsem pojasnjenem je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo obstoj terjatve toženke do tožnika v ugotovljeni višini, ki jo je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo (obrazložitev sodbe v točkah 19 in 20), kar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema. Sicer pa višina te terjatve niti ni pritožbeno izpodbijana, zato je v tem obsegu zadoščal uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki ga je prestala.

12. Neutemeljena je tudi (podredna) pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zaključkom o obstoju pogojev za pobot terjatve, ki jo ima toženka do tožnika iz naslova posojilne pogodbe, z njegovo terjatvijo iz naslova odpravnine. Tožnik zavajajoče izpostavlja novejšo sodno prakso, v skladu s katero naj pobot terjatev v delovnopravnem sporu ne bi bil mogoč. Slednje ne velja a priori za vse terjatve iz delovnega razmerja, temveč zaradi neizpolnjenosti pogoja istovrstnosti terjatev (311. člen OZ) le za primere, ko si nasproti stojita terjatvi ena v bruto in druga v neto znesku.4 Sodišče prve stopnje je glede dosojene odpravnine upoštevaje njeno višino pojasnilo, da je ta v celoti neobdavčljiva (obrazložitev sodbe v točki 11), kar nenazadnje v pritožbi izrecno povzema tudi tožnik. Ker je na drugi strani v pobot uveljavljena terjatev toženke do tožnika iz naslova vrnitve posojila prav tako brez davkov in prispevkov, sta terjatvi istovrstni in posledično tudi pobotljivi. Po vsem pojasnjenem je sodišče prve stopnje pobot pravilno izvedlo.

13. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe, kar velja tudi za njen stroškovni del, ki ob odsotnosti posebne pritožbene graje deli usodo odločitve o glavni stvari (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženki pa je dolžan povrniti njene za postopek potrebne stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ti po odmeri sodišča v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT) znašajo: odgovor na pritožbo 625 točk (4. točka tar. št. 16 OT), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) znaša 637,50 točk, upoštevaje vrednost točke po veljavni OT (0,60 EUR) pa 382,50 EUR. Skupaj z 22% DDV (drugi odstavek 12. člena OT), ki znaša 84,15 EUR, je dolžan tožnik toženki povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1 Ta člen v celoti glasi: "Ker je prevzemnik dolga edini ustanovitelj in hkrati direktor posojilodajalca - upnika, se šteje, da je upnik seznanjen s prevzemom dolga in v prevzem dolga privoli ter bo v poslovnih knjigah evidentiral novega dolžnika." 2 Tako M. Juhart v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 610 do 614. 3 Ignorantia iuris nocet. 4 Tako tudi v pritožbi izpostavljena sodna praksa VDSS Pdp 393/2023 z dne 19. 10. 2023: "Terjatve tožnice do toženca predstavljajo bruto zneske plač, ki poleg neto zneskov plač vsebujejo davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive."