Jedro

Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe, ki se nanašajo na višino denarne odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovancem, sklicuje na izvedene listinske dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, toženčeve dokazne predloge pa je kot nepomembne zavrnilo. S tem pa zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke ni ustrezno obrazložilo, poleg tega se ti predlogi očitno nanašajo na pravno relevantna dejstva glede višine likvidirane škode, pri čemer je toženec podal dovolj konkretizirane ugovore v smeri previsokega izplačila odškodnine ter predlagal ustrezne dokaze. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP – kršitev jamstev v dokaznem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi, opr. št. VL 12058/2008, z dne 25.3.2008 v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 3.453,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2008 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 60,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 25.3.2008 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 121,56 EUR, v primeru zamude po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Toženec je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da izvedeni dokazni postopek ni z ničemer pokazal na njegovo odgovornost oziroma soodgovornost za škodni dogodek, prav tako ni bila v ničemer dokazana višina tožbenega zahtevka. Sodišče ni v zvezi z višino zahtevka izvedlo prav nobenega dokaza, samo zaslišanje oškodovanca in prič, ki so z njim v tesni povezavi, ne morejo biti zadostna podlaga za izdajo sodbe. Sodišče je toženca postavilo v neenakopraven položaj. Prepričan je, da bi se s predlaganimi izvedenci lahko ugotovilo, ali mu je moč očitati odgovornost za škodni dogodek oziroma kakšna je njegova morebitna soodgovornost. Sodišče ni izvajalo dokazov v zvezi z višino škode, ki naj bi nastala na vozilu in priči C.. Iz poročila o nezgodi izhaja, da nihče ni bil poškodovan. Potrebno bi bilo ugotavljati, ali so težave, ki naj bi jih imel C., dejansko v povezavi s predmetnim dogodkom, saj je odšel k zdravniku šele naslednji dan, iz medicinske dokumentacije pa je razvidno, da je imel poškodbo dober mesec pred samim škodnim dogodkom in je očitno izkoristil ta škodni dogodek za plačilo odškodnine. Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza v tej smeri, ni zaslišalo C., ni angažiralo izvedenca medicinske stroke. Prav tako je sodišče sledilo cenilcu tožeče stranke glede višine škode na vozilu A., pri čemer pa zgolj računi v spisu ne izkazujejo dejanske višine nastale škode in bi bilo potrebno ugotoviti, ali je bila res potrebna zamenjava delov vozila in ni bilo možno zgolj popravilo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno opredeljuje materialnopravno podlago za odločanje o regresnem zahtevku tožnice in sicer so to določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki so veljale v času sklenitve zavarovalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama ter splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-04 (priloga A 17), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe. Tožeča stranka se je na podlagi omenjenih splošnih pogojev zavezala povrniti škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na podlagi civilnega prava, če je pri uporabi in posesti v zavarovalni polici navedenega vozila prišlo do škode zaradi poškodb oseb in škode zaradi uničenja in poškodovanja stvari. V obravnavani prometni nezgodi, ki se je pripetila dne 29.8.2006 na cesti K. – Č. ob S. iz smeri K. v., je prišlo potrditvah tožeče stranke do poškodb sopotnika udeleženega osebnega vozila ter do poškodovanja avtomobila, zato je tožeča stranka oškodovancem izplačala uveljavljano odškodnino. Splošni pogoji v 2. točki 1. odstavka 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja med ostalim tudi v primeru, če kot voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Toženec ni zanikal obstoja navedenega razloga za izgubo zavarovalnih pravic, trdil pa je enako kot v pritožbi, da sam ni bil odgovoren oziroma soodgovoren za škodni dogodek. V zvezi s tem je res predlagal postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, vendar je sodišče prve stopnje ta dokaz upravičeno zavrnilo kot nepotreben. Tožeča stranka je namreč v prvi pripravljalni vlogi natančno opisala, kako je prišlo do prometne nezgode, ter predlagala dokaze (policijsko poročilo o prometni nezgodi, zaslišanje prič) za trditve, da je bil edini vzrok prometne nezgode neprimerna vožnja toženca. Ker je vozil za vozilom M. A. na prekratki varnostni razdalji, ni mogel pravočasno ustaviti in je s prednjim delom svojega vozila trčil v zadnji del vozila A.. Toženec je sicer odločno zavračal trditve, da je odgovoren za nezgodo, pri čemer pa sploh ni povedal, kako naj bi po njegovem potekala prometna nezgoda in v čem naj bi bila krivda oziroma sokrivda drugega udeleženca prometne nezgode. Zaradi pomanjkanja dejanskih trditev v tej smeri je sodišče prve stopnje pravilno napravilo zaključek o odgovornosti tožene stranke na podlagi izvedenih dokazov, ki nedvomno potrjujejo toženčevo protipravno ravnanje in s tem izključno odgovornost za prometno nezgodo.

Drugače pa velja glede višine tožbenega zahtevka. Toženec je namreč pravočasno navajal in zatrjeval, da tožeča stranka ni pravilno likvidirala škode oz. da je oškodovancem izplačala previsoko odškodnino ter v zvezi s tem predlagal izvedbo dokazov. Glede oškodovanca L. C. je toženec namreč opozoril na njegovo zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja, da se je pred prometno nezgodo že zdravil za drugo poškodbo ter da je šel k zdravniku šele naslednji dan po nezgodi. Zaradi dvoma o obstoju škode oz. vzročne zveze med nezgodo in poškodbami je toženec predlagal zaslišanje L. C. in postavitev izvedenca medicinske stroke. Glede škode na osebnem vozilu lastnice D. A. pa je zatrjeval, da že iz samih fotografij izhaja bagatelnost poškodb, ki ne opravičujejo tako visokega izplačila materialne škode za zamenjavo celotnega odbijača. V zvezi s tem je predlagal med ostalim postavitev izvedenca avtomobilske stroke. Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe, ki se nanašajo na višino denarne odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovancem, sklicuje na izvedene listinske dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, toženčeve dokazne predloge pa je kot nepomembne zavrnilo. S tem pa zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke ni ustrezno obrazložilo, poleg tega se ti predlogi očitno nanašajo na pravno relevantna dejstva glede višine likvidirane škode, pri čemer je toženec podal dovolj konkretizirane ugovore v smeri previsokega izplačila odškodnine ter predlagal ustrezne dokaze. Ker je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (kršitev jamstev v dokaznem postopku), na katero je toženec v pritožbi ustrezno opozoril, je moralo pritožbeno sodišče, ker samo kršitve postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti, ugoditi pritožbi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo torej potrebno odpraviti procesne kršitve, ki izhajajo iz gornje obrazložitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).