Jedro

V primerih dejanske razlastitve (ko odvzem lastninske pravice zaradi javnega interesa še ni bil opravljen na enega od zakonsko predpisanih načinov – sporazum ali razlastitveni postopek) ima zemljiškoknjižni lastnik primarno stvarnopravno varstvo po 99. členu SPZ, če so zanj podani vsi zakonski pogoji, odškodninsko varstvo zaradi zmanjšanja vrednosti svoje nepremičnine, ali povračilni zahtevek po 198. in 190. členu OZ ne glede na pravico do odškodnine v kasneje izvedenem razlastitvenem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I in III) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo 16.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2012 (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za dodatno plačilo v višini 18.756,17 EUR s pripadki – točka II izreka). V točki III je odločilo o pravdnih stroških tako, da pravdni stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v točki I in III. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih ter pritožbenih stroškov. Navaja, da je odločitev o ugovoru zastaranja obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 2. in 7. členom ZPP) in materialnopravno napačna. Sodišče je napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme. Tožena stranka, ki se je branila, da do protipravnega ravnanja sploh ni prišlo, ne more nositi bremena za navajanje datuma pričetka teka zastaralnega roka za dogodek, ki ga zanika in ji ni znan. Z ugotovitvijo o stvarnopravni naravi vtoževanega zahtevka je preseglo trditveno podlago tožeče stranke in njen zahtevek. Ugotovitve o obstoju vseh treh elementov civilne odškodninske odgovornosti so nepopolne. Tožba je bila nesklepčna (tožeča stranka krivde ni zatrjevala). Sodišče v sodbi ni ugotovilo vseh dejstev, ki so potrebna za vzpostavitev odškodninske odgovornosti tožene stranke. S tem je kršilo materialno pravo. Graja ugotovljeno višino škode. Sodišče se je nepravilno oprlo na arbitrarno mnenje izvedenca gradbene stroke (brez pojasnil in pravne podlage je zaokrožil zneske vrednosti spornih zemljišč), zato je pomanjkljiva in nepreverljiva tudi sodba (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP). Ugovor tožene stranke o bistveni razliki med ugotovljeno vrednostjo zemljišča (238,00 EUR/m2) in dejansko tržno vrednostjo (60,00 EUR/m2) po podatkih GURS je zavrnjen ob kršitvi 7. člena ZPP. Sodišče se je oprlo na dejstva kot splošno znana, ki jih ni zatrjevala nobena pravdna stranka. Dejansko in pravno zmotni so zaključki o tržni vrednosti obravnavanih nepremičnin. Relevantno tržno vrednost v obravnavanem primeru oblikujejo oziroma odražajo predložene pogodbe o odkupu zemljišč, ki jih je tožena stranka sklepala z drugimi posamezniki. Sodišče ni odgovorilo na pripombe tožene stranke na izvedeniško mnenje glede namenske rabe zemljišč. Pojasnilo izvedenca, da je bila v pogodbah, ki jih je predložila tožena stranka, namenska raba drugačna od namenske rabe spornih zemljišče, ne drži. Predložene pogodbe izkazujejo identično namensko rabo zemljišč, ko so sporna zemljišča. Ker je sodišče nekritično sledilo napačnemu in nasprotujočemu si izvedeniškemu mnenju, je posledično napačno ugotovilo dejansko stanje in vrednost obravnavanih nepremičnin tožeče stranke.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Navaja, da zahteva plačilo za odvzeto zemljišče svojih parcel, ki jih je odvzela tožena stranka za razširitev svojih parcel javnih cest. Tožena stranka ne zanika temelja tožbenega zahtevka, ampak se samo spreneveda. Če ugovarja zastaranje, ga mora dokazati. Ugovorov ne more prevaliti na tožečo stranko. Opozarja na dopis, ki ji je bil poslan 26. 5. 2011, in dopis tožene stranke pooblaščencu tožeče stranke, kar vse je treba šteti kot priznanje obveznosti, pripoznanje dolga in pretrganje zastaranja. Višina tožbenega zahtevka je pravilno ugotovljena z obema izvedencema. Predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine (po tržni vrednosti) za del njenih zemljišč, za katere trdi, da jih tožena stranka brez podlage (pravnega posla ali odločbe o razlastitvi) uporablja kot javni cesti (del parc. št. 1 v k. o. X za cesto ... in parc. št. 2 v k. o. Y za cesto ...). Tožena stranka se je branila z ugovorom o nesklepčnosti tožbe (češ da ni pravne podlage in ustreznih trditev za utemeljenost tožbenega zahtevka), o neutemeljenosti tožbenega zahtevka (češ da ni bilo dejanske razlastitve – odvzema in uporabe zemljišča za cesto – niti razširitve javne ceste v zemljišče tožeče stranke, ker javna cesta poteka le po zemljišču tožene stranke) ter z ugovorom zastaranja. Nasprotovala je tudi zatrjevani višini odškodnine, češ da je močno pretirana (neprimerljiva z vrednostjo zemljišč po podatkih GURS in z vrednostmi, kot jih na trgu sama plačuje kot kupec prodajalcu primerljivih zemljišč po pogodbah, sklenjenih namesto razlastitve).

6. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je prišlo do protipravnega in protiustavnega posega v lastninsko pravico tožeče stranke (tako imenovana dejanska razlastitev brez razlastitvenega postopka, ki bi tožeči stranki omogočil, da bi ji bila odmerjena odškodnina zaradi razlastitve) v okviru postavljenega zahtevka tožbenemu zahtevku delno ugodilo na podlagi določb o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ(2)). Ugovor zastaranja je zavrnilo po ugotovitvi, da ga tožena stranka ni substancirala. Dodalo je, da je narava zahtevka tudi stvarnopravna, ki ne zastara.

7. Pritožbi je treba pritrditi, da je ugotovitev sodišča o stvarnopravni podlagi tožbenega zahtevka nejasna in sama s seboj v nasprotju (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Sodna praksa je zavzela stališče, da ima zemljiškoknjižni lastnik zemljišča v primerih dejanske razlastitve (ko odvzem lastninske pravice zaradi javnega interesa še ni bil opravljen na enega od zakonsko predpisanih načinov – sporazum ali razlastitveni postopek) primarno stvarnopravno varstvo po 99. členu SPZ(3), če so zanj podani vsi zakonski pogoji(4), pa tudi odškodninsko varstvo zaradi zmanjšanja vrednosti svoje nepremičnine(5), ali povračilni zahtevek po 198. in 190. členu OZ ne glede na pravico do odškodnine v kasneje izvedenem razlastitvenem postopku(6). Pritožba pravilno opozarja, da tožeča stranka ni uveljavljala stvarnopravnega varstva po 99. členu SPZ. Tudi za zahtevek za plačilo odškodnine po zakonito izvedenem odvzemu lastninske pravice v javno korist po določbah ZUreP-1(7) ne gre. Tak zahtevek s stvarnopravno podlago temelji na dopustni podlagi in res ni predmet zastaranja. Vendar ga tožeča stranka ni uveljavljala. Sodišče je nasprotno ugotovilo, da dopustne podlage za odvzem lastninske pravice v obravnavanem primeru ni bilo. Zato je sklicevanje na to podlago pri zavrnitvi ugovora zastaranja nerazumljivo in neutemeljeno.

9. Odškodninski in obogatitveni zahtevki, ki izvirajo iz nedopustnosti škodnega ravnanja oziroma uporabe brez pravne podlage, zastarajo v zakonsko predpisanih rokih (triletni rok za odškodninske zahtevke – 352. člen OZ; splošni petletni rok za obogatitvene zahtevke – 346. člen OZ).

10. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče pri presoji ugovora zastaranja nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Ugovor je zavrnilo po ugotovitvi, da ga tožena stranka ni substancirala, čeprav bi lahko navedla dejstva o uporabi dela nepremičnine za potrebe javne ceste, natančen potek javne ceste in morebitno časovno spreminjanje poteka javne ceste v naravi. Tako naziranje je zmotno. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Na tožniku je trditveno in dokazno breme za minimum dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljene pravne posledice. Za uspeh odškodninskega tožbenega zahtevka mora tožnik zatrjevati in dokazati protipravnost toženčevega ravnanja oziroma obstoj škodljivega dejstva, škodo in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem oziroma škodljivim dejstvom, ki izvira iz sfere odgovorne osebe in nastalo škodo. Ob zanikanju škodnega dogodka oziroma protipravnega ravnanja, kot se je branila tožena stranka(8), pa mora tožnik (in ne toženec) ponuditi tudi dejstva in dokaze o tem, kdaj naj bi mu zatrjevana škoda zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke kot odgovorne osebe nastala. Zaradi zmotne uporabe pravil o dokaznem bremenu je ostalo dejansko stanje o pravočasnosti odškodninskega tožbenega zahtevka neraziskano, odločitev o njegovi utemeljenosti pa preuranjena. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

11. V njem bo moralo natančneje raziskati in ugotoviti tudi dejansko stanje o obstoju zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke in ponovno ugotavljati, ali so za plačilo odškodnine res izpolnjeni vsi potrebni elementi civilnega delikta po prvem odstavku 131. člena OZ.

12. Lastninskopravni režim cest ureja ZCes-1(9), ki je v pretežnem delu razveljavil prejšnji ZJC(10). Pojem in status javnih cest je urejen v 3. členu ZCes-1. Javne ceste so prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. Javne ceste so državne in občinske (prvi odstavek 39. člena ZCes-1). Občinske ceste so v lasti občin (drugi odstavek 39. člena ZCes-1). Občina jih razglasi za javno cesto določene kategorije, če je za kategorizacijo podana javna korist in če ustreza merilom za kategorizacijo, ki jih določi vlada (24. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1; peti odstavek 39. člena ZCes-1). Sicer pa mora občina občinske ceste načrtovati, projektirati, graditi in vzdrževati na način in pod pogoji, kot jih določajo predpisi, ki urejajo projektiranje javnih cest (96. člen ZCes-1). Akt o kategorizaciji javne ceste ima konstitutivni učinek. Enake določbe v zvezi s kategorizacijo cest je imel tudi ZJC. Slednji je v 85. členu določil, da se zemljišče, ki je bilo do uveljavitve ZJC uporabljeno za gradnjo ali rekonstrukcijo javne ceste, a ni bilo vpisano v zemljiško knjigo kot družbena lastnina, vpiše v zemljiško knjigo kot javno dobro po skrajšanem postopku brez pridobitve zemljiškoknjižne listine, ne glede na svojo vrednost. Ustavno sodišče RS je to določbo razveljavilo in poudarilo, da glede na določbo 69. člena Ustave zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov(11). Sledila je sprememba ZJC-B(12). Za obstoječe javne ceste, ki so potekale po zasebnih zemljiščih, za katera ni bila plačana odškodnina, je predpisal poseben razlastitveni postopek (19. člen ZJC-B). V primerjavi s splošno ureditvijo po ZUreP-1 (92. člen do 114. člen) je poenostavil ugotovitev javne koristi in določil, da razlastitveni upravičene pridobi lastninsko pravico na razlaščenem zemljišču z dokončnostjo odločbe o razlastitvi. Ta ureditev še vedno velja (drugi odstavek 123. člena ZCes-1), kar pomeni, da je treba za obstoječe javne ceste, ki potekajo po zasebnih zemljiščih in za katera lastninskopravna razmerja še niso pravilno urejena, izpeljati postopek z odvzemom ali omejitvijo lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, kot ga je določil 19. člen ZJC-B. Na podlagi 126. člena ZCes-1 so morale občine svoje predpise uskladiti z določbami novega ZCes-1 najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve (do 1. 4. 2012).

13. Iz dosedanje dokazne in trditvene podlage obeh strank ni jasno kakšen nedopusten poseg v svojo lastninsko pravico uveljavlja tožeča stranka: ali zatrjuje, da tožena stranka ni odpravila oziroma da noče odpraviti nezakonitega stanja pri ureditvi lastninskopravnih razmerij na obstoječi nepravilno kategorizirani javni cesti (postopek po 19. členu ZJC-B, kar je bil primer v zadevi VSRS III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010, na katerega se je oprlo sodišče); ali gre za razširitev ceste, ki je sicer po ugotovitvah sodišča prve stopnje katarsko omejena s samostojno parcelno številko 3 k. o. X in ni združena s tožnikovo sosednjo (vtoževano) parc. št. 1, zaradi morebitne izgradnje oziroma razširitve ceste po 96. členu ZCes-1. Tožeča stranka je namreč trdila zgolj to, da po delu njenih zemljišč potekata cesti v upravljanju tožene stranke, da sta se pravdni stranki pogajali o odkupu, a nista dosegli soglasja o ceni in da o odvzemu ni bila izdana nobena odločba. Tožena stranka pa je na drugi strani zanikala dejansko razlastitev ali razširitev ceste na nepremičnino tožeče stranke, češ da cesta poteka le po njenem zemljišču (na kar nakazuje upravna odločba o evidentiranju meje med parc. št. 3 – cesta – in parc. št. 1 k. o. X, in fotografija stanja v naravi v prilogi A 13, ki je ostala neocenjena). Tožena stranka je zanikala tudi posest zemljišča, češ da je bilo na njem v dogovoru s tožečo stranko vzpostavljeno prvotno stanje (položen asfalt po obnovi vodovoda), medtem ko pogajanj o odkupu zemljišča ni prerekala in podrejeno ugovarjala zastaranje. Tak ugovor pa sam po sebi tožbenih trditev o obstoju pravice ne zanika. Zgolj ugotovljeno dejstvo, da je sporni del zemljišča asfaltiran, kot je ugotovilo sodišče na podlagi mnenja izvedenca geodetske stroke, za presojo o dejanski razlastitvi in uporabi (posesti) tožene stranke za javno cesto ne zadošča. Navedb o kategorizaciji spornih zemljišč z odlokom tožene stranke ni bilo. Trditev o uporabi zemljišča za javno cesto oziroma o posesti s strani tožene stranka prav tako ni bilo. Fotografija dejanskega stanja v naravi, ki jo je predložila tožeča stranka, pa nakazuje tudi možnost, da se promet odvija le po za cesto odmerjenem zemljišču tožene stranke in da tožeča stranka lahko kot svoje zemljišče uporablja vtoževani sporni pas zemljišča ob cesti, tako kot na primer njegov sosed v nadaljevanju poteka javne ceste. Morebitnih navedb o omejitvah lastninske pravice v smislu 98. člena ZCes-1 prav tako ni bilo. Tako se izkaže, da je bila trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke o obstoju in vrsti protipravnega ravnanja tožene stranke preskopa. Zato se nakazuje, da je dejansko stanje o obstoju potrebnih elementov civilnega delikta ostalo premalo raziskano, odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa vsaj prezgodnja.

14. Zato bo moralo sodišče v nadaljnjem postopku v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati obe pravdni stranki k dopolnitvi navedb o pravnorelevantnih dejstvih, kot so nakaza zgoraj. Nato bo moralo o zadevi ponovno odločiti. Od ugotovitev, ali je bilo protipravno ravnanje storjeno, kakšno ter kdaj, bo odvisno tudi nadaljnje odločanje o škodi. Če nedopustnega posega v lastninsko pravico tožeče stranke sodišče ne bo ugotovilo, tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine po splošnih civilnih predpisih ne bo moglo ugoditi. Če pa bo ponovno ugotovilo, da je do dejanske razlastitve prišlo, bo za odločanje relevantna valorizirana tržna vrednost zemljišča. Izhodišče o tržni vrednosti in ne vrednosti, po katerih sicer tožena stranka sklepa pogodbe o odstopu zemljišč za ceste namesto razlastitve, je bilo pravilno. Vendar pa je treba za pravilno ugotovitev višine odškodnine ugotoviti tudi, kdaj je zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico. Relevantna je namreč valorizirana tržna vrednost zemljišča v času, ko je zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico(13). Ta dejstva doslej niso bila zatrjevana za nobeno od vtoževanih zemljišč. Zaradi napačno materialnopravnih izhodišč jih sodišče prve stopnje tudi še ni ugotavljalo.

15. Ker je po navedenem ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo razveljavilo v obsodilnem delu na podlagi 355. člena ZPP. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje. Glede na že izvedene dokaze bo v novem sojenju lažje in hitreje odpravilo omenjene pomanjkljivosti in dopolnilo dokazni postopek, da bo mogoče odgovoriti na nakazana vprašanja. Glede ugotovljenih novih dejstev bo strankam na ta način omogočena tudi možnost pritožbe.

16. Delna razveljavitev sodbe o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških, ki so odvisni od končnega uspeha strank v pravdi. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe VSRS II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014, II Ips 333/2013 z dne 27. 8. 2015, II Ips 188/2013 z dne 16. 7. 2015, II Ips 136/2013 z dne 30. 7. 2015. Op. št. (5): Primerjaj odločbe VSRS III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010, II Ips 188/2013 z dne 16. 7. 2015. Op. št. (6): Primerjaj odločbe VSRS II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010, II Ips 15/2011 z dne 15. 9. 2011, III Ips 46/2014 z dne 2. 9. 2014, II Ips 213/2013 z dne 18. 9. 2014. Op. št. (7): Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002 s spremembami).

Op. št. (8): Ves čas postopka je opozarjala na nesklepčnost tožbe in trdila, da njenega protipravnega ravnanja oziroma škodljivega dejstva ni bilo, ker cesta poteka po njenem zemljišču, pri čemer je podrejeno ugovarjala zastaranje in pozvala tožnika k dopolnitvi tožbenih navedb o času nastanka škode.

Op. št. (9): Zakon o cestah, Uradni list RS, št. 109/2010 s spremembami.

Op. št. (10): Zakon o javnih cestah, Uradni list RS, št. 33/2006. Op. št. (11): Odločba U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002. Op. št. (12): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah, Uradni list RS, št. 84/2005. Op. št. (13): VSRS II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010.