Jedro

Poleg enostranskega in pogodbenega pobota, ki ju ureja ZOR, obstaja tudi "zakonski" (obvezni) pobot, ki ga ureja Odlok o obveznem pobotanju obveznosti in terjatev pravnih oseb v Republiki Sloveniji. Ker sodišče prve stopnje tega odloka ni uporabilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik ima pravico do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, nastalih do trenutka izpolnitve toženčeve obveznosti, pri čemer se v primeru pobotanja (med pravdo) šteje, da je upnik (tožeča stranka) v tistem delu, v katerem je bilo izvršeno pobotanje, izgubil pravdo. Toženec pa ima pravico do povrnitve tistih stroškov, ki jih je imel po izpolnitvi obveznosti, če tožnik ni umaknil tožbe takoj po tem, ko je toženec izpolnil zahtevek.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo izdani sklep o izvršbi zaradi umika tožbe v 1. točki izreka razveljavilo za glavnico 39.105,00 SIT (pravilno bi bilo za 39.105,20 SIT) - prvi odstavek izreka. V preostalem delu 1. točke izreka (za obresti) in v 3. točki izreka (za izvršilne stroške) pa je izdani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 5.400,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke, v 8 dneh (tretji odstavek izreka).

Zoper sodbo (ne tudi zoper sklep v zvezi z umikom tožbe) se je zaradi kršitve Zakona o pravdnem postopku in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi skrčenemu tožbenemu zahtevku, oz. (podrejeno) da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka ima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč skrčeni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da je bil pobot izveden prav dne 27.6.1992. Pri tem je prilogo A1 štelo kot obvestilo SDK pravnim osebam o izvedenem pobotanju (v skladu z njihovim predhodnim dogovorom). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker se je postavilo na stališče, da je v konkretnem primeru šlo za pogodbeno pobotanje, v posledici takšnega svojega stališča pa ni uporabilo Odloka o obveznem pobotanju obveznosti in terjatev pravnih oseb v Republiki Sloveniji (Uradni list RS št. 17/91-I). Slednji ureja pobotanje medsebojnih obveznosti in terjatev na ta način, da je kompenzacija za pravne osebe iz dejavnosti 1 - 13 Odloka o enotni klasifikaciji dejavnosti obvezna (1. člen odloka), enkrat mesečno pa jo na podlagi prijav navedenih pravnih oseb opravi Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji (2. člen odloka). Le-ta pobotane zneske knjiži in o tem pisno obvesti pravne osebe, udeleženke večstranskega pobota (6. člen odloka). Pri tem pa morajo tudi pravne osebe, ki nimajo dospelih obveznosti, ki so predmet večstranskega pobota, o tem obvestiti pristojno službo (5. člen odloka). V konkretnem primeru torej ni šlo za enostransko pobotanje, ki ga urejajo določbe 336. - 343. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, niti za pogodbeno pobotanje, ki ga dopušča določba 20. člena ZOR, ampak je šlo za "zakonsko" pobotanje oz. po navedenem odloku.

V posledici opisane zmotne uporabe materialnega prava (oz. neuporabe odloka) sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih (tj. o tem, kdaj je SDK v RS knjižila pobotane zneske in kdaj je o tem pisno obvestila pravne osebe, ki so bile udeležene v večstranskem pobotu). Zato je ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku, zaradi katere je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (na podlagi 1. odst. 369. člena ZPP). Pri tem namreč priloga A5 ni noben dokaz, čeprav je na njej odtisnjen datum 27.6.1992. Prvič ni razvidno, čigav datum je to (ali od SDK ali od tožeče ali morda od tožene stranke). Drugič pa ni razvidno, ali ta datum predstavlja datum, ko je SDK v RS knjižila pobotane zneske (kot to v pripravljalnem spisu z dne 13.7.1992 zatrjuje tožeča stranka), ali datum, ko je SDK v RS o izvedenem pobotanju obvestila udeleženke večstranskega pobota (kot to v pritožbi z dne 31.8.1993 zatrjuje tožeča stranka).

Sicer pa je sodišče prve stopnje dokazno breme nepravilno prevalilo na tožečo stranko. Tožena stranka je bila namreč tista, ki je (v ugovoru z dne 24.6.1992) zatrjevala, da je vtoževana terjatev tožeče stranke bila poravnana z multilateralno kompenzacijo. Tožena stranka je bila torej tista, ki je uveljavljala ugovor ugasle pravice. Zato je bila ona (ne pa tožeča stranka) tista, ki bi morala dokazati, da je terjatev tožeče stranke zaradi pobota (ki ga je izpeljala SDK v RS) ugasnila. V posledici pa bi tudi morala dokazati, kdaj je terjatev ugasnila. Navedeno naj prvostopno sodišče upošteva ob ponovnem sojenju (glej 3. odst. 375. čl. ZPP).

Ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo, kdaj je SDK v RS knjižilo pobotane zneske (kar bo, kot povedano, morala dokazati tožena stranka) in kdaj je tožeča stranka prijavila svoje terjatve ter kdaj je bila s strani SDK v RS obveščena o izvršenem pobotu (kar pa bo morala dokazati tožeča stranka), bo tudi lahko pravilno odmerilo tako izvršilne kot tudi nadaljnje pravdne stroške. Tožnik ima namreč pravico do povrnitve (potrebnih) pravdnih stroškov, nastalih do trenutka izpolnitve toženčeve obveznosti, pri čemer se v primeru pobotanja (med pravdo) šteje, da je upnik (tožeča stranka) v tistem delu, v katerem je bilo izvršeno pobotanje, izgubil pravdo; toženec pa je upravičen samo do povrnitve tistih stroškov, ki jih je imel po izpolnitvi obveznosti, in sicer samo, če tožnik ni umaknil tožbe takoj po tem, ko je izpolnil njegov zahtevek. Seveda pa tožena stranka tudi na podlagi 1. odst. 158. člena ZPP ne more biti upravičena do povrnitve stroškov, če teh ni opredeljeno navedla (glej 2. odst. 164. člena ZPP). V konkretnem primeru je namreč tožena stranka v ugovoru zgolj zahtevala povračilo stroškov postopka, ni pa le-teh opredeljeno navedla.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo, je na podlagi 3. odst. 166. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridržala za končno odločbo.