Jedro

Tudi če so izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZMZ-1, prosilec nima iztožljive pravice, da je nastanjen na zasebnem naslovu, ne glede na morebitne druge pravno relevantne okoliščine. Za prosilca za mednarodno zaščito namreč ne velja pravica do svobodne izbire prebivališča, kajti ta pravica pripada „državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju ene od držav članic“. Tožnik pa nima dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, ampak mu kot prosilcu za mednarodno zaščito pripada zgolj „pravica ostati“ v Sloveniji do zaključka obravnave. Poleg tega je zakonodajalec predpisal, da pristojni organ „lahko“ odobri nastanitev na zasebnem naslovu.

Tožena stranka ne more zgolj na podlagi dejstva, da prosilec ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu, ampak bi morala za takšno odločitev utemeljiti dvom, da se tožnik v postopku predstavlja s pravim imenom, priimkom, ali da obstaja precejšen dvom, da prihaja iz države, ki naj bi bila njegova izvorna država.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba št. 021-1/2018/1 (URSOIM1-04) z dne 9. 3. 2018 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov je na podlagi prvega odstavka 83. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) na prošnjo prosilca A.A., roj. ... 1995, državljana Alžirije, odločil, da se njegova prošnja za nastanitev na zasebni naslov zavrne. Prosilec za mednarodno zaščito se v času trajanja postopka nastani na naslovu Azilni dom, Ljubljana.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je A.A. ponovno vložil prošnjo za nastanitev na zasebnem naslovu, in sicer na naslovu ... V ponovni prošnji je navedel, da prosi za razselitev v lastno prebivališče, ki si ga končno lahko privošči, saj že dva meseca dela v obratu hitre prehrane na ... v Ljubljani. Zaradi napornega urnika potrebuje lastno bivališče, saj si lahko v miru spočije in pripravi na naporne dneve. Ob delu obiskuje četrti razred v programu opismenjevanja pri Javnem zavodu Cene Štupar. Zaradi hrupnih sostanovalcev in fiksnega prehranjevalnega urnika mu je samostojnost v azilnem domu na Kotnikovi precej omejena. Prav tako mu je onemogočen obisk pri njegovemu dekletu. Prošnji je priložil napotnico študentskega servisa z dne 9. 11. 2017 in najemno pogodbo za sobo z dne 1. 12. 2017. Za ugotavljanje identitete prilaga po sodnem tolmaču prevedeno fotokopijo spričevala o srednješolskem izobraževanju.

3. Organ se sklicuje na prvi odstavek 83. člena ZMZ-1. Ugotavlja, da je bil s prosilcem za mednarodno zaščito v postopku priznanja mednarodne zaščite opravljen osebni razgovor dne 19. 9. 2017. Pristojni organ nadalje tudi ugotavlja, da identiteta prosilca ni bila ugotovljena, saj prosilec ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi jo skladno s 97. členom ZTuj-2 dokazal. Prosilec je v ponovni prošnji za nastanitev na zasebnem naslovu priložil kot dokaz za izkazovanje identitete spričevalo o srednješolskem izobraževanju, prevedeno pri uradnem sodnem tolmaču Republike Slovenije. Sklicuje se na 97. člen ZTuj-2. 4. Uradna oseba pristojnega organa je že ob vložitvi prve prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu (...) dne 17. 1. 2018 v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 83. člena ZMZ-1 in v povezavi z drugim odstavkom 11. člena Uredbe o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic prosilcem za mednarodno zašito (Ur. l. RS, št. 27/17) opravila ogled prostorov za bivanje. Pri ogledu je bilo ugotovljeno, da stanovanje ustreza zahtevanim kriterijem za bivanje na zasebnem naslovu.

5. Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov na podlagi zgoraj navedenega ugotavlja, da v primeru prosilca za mednarodno zaščito A.A., skladno s prvim odstavkom 83. člena ZMZ-1, niso izpolnjeni pogoji za razselitev na zgoraj navedeni zasebni naslov, saj tekom postopka ni predložil nobenega osebnega dokumenta, zato njegova istovetnost ni ugotovljena.

6. V tožbi pravi, da je dne 14. 2. 2018 ponovno podal prošnjo za nastanitev na zasebnem naslovu. Z odločbo, datirano z dne 9. 3. 2018, je organ prošnjo zavrnil ter določil, da se prosilca za mednarodno zaščito v času trajanja postopka nastani na naslovu Azilni dom, Ljubljana. Pravi, da tožena stranka sama ugotavlja, da sta bila dva pogoja izpolnjena in sicer, ko je bil s prosilcem opravljen osebni razgovor dne 19. 9. 2017 ter da je dne 18. 1. 2018 organ opravil ogled prostora za bivanje ter ob tem ugotovil, da stanovanje ustreza zahtevanim kriterijem za bivanje na zasebnem naslovu.

7. Tožnik se s to odločitvijo ne strinja, ker ima po 32. členu Ustave RS vsakdo pravico, do proste izbire prebivališča. V drugem odstavku je ta pravica sicer omejena, vendar v njegovem primeru ni bila ugotovljena nobena od predpisanih omejitev. Tožnik meni, da je v neskladju s pravico do proste izbire prebivališča ureditev, ki določa, da mora prosilec za razselitev na zasebni naslov izpolnjevati tudi pogoj, da je njegova istovetnost ugotovljena na podlagi predloženega dokumenta; kakšen je lahko dokument, je določeno v 97. členu ZTUj-2. 8. Upoštevati je tudi potrebno dejstvo, da prosilec ves čas aktivno sodeluje v postopku ter je prizadeven in je za namen prošnje za razselitev na zasebni naslov pridobil spričevalo o srednješolski izobrazbi, ki je bilo prevedeno pri sodnem tolmaču. Potrdilo sicer ne izkazuje istovetnosti v skladu z 97. člena ZTuj-2, je pa dokument uradne institucije iz njegove države. Žal pa na dokumentu ni fotografije, kot je zahtevano z zakonom.

9. Z izpodbijanima aktom se prosilca tudi postavlja v diskriminitoren položaj, kajti splošno znano je dejstvo, da redko kateri prosilec poseduje dokumente, na katere se sklicuje tožena stranka. Tožena stranka bi lahko imela temelj za negativno odločitev, če bi tožnik s svojim ravnanjem npr. spreminjanjem podatkov glede identitete (kot so ime, priimek, državljanstvo, datum rojstva) brez razumnega pojasnila, zakaj je to storil in bi vzbudil dvom glede zatrjevane identitete. Prosilec pa je, kot je razvidno iz spisa, obrazložil, zakaj ne more pridobiti zahtevanih dokumentov. To sedaj ponovno obrazloži v izjavi, ki je tudi priloga tožbe. Prosilec s temi ravnanji kaže na svojo pripravljenost sodelovanja v postopku ter pripravljenost po resnici predstaviti svojo identiteto. Prosilec ima tudi veliko željo po samostojnem življenju, kar izkazuje z dejanji - delo preko študentskega dela, za kar pa potrebuje drugačne pogoje za čas počitka, kar pa mu tudi ne more biti omogočeno v Azilnem domu.

10. Predlaga, da sodišče odpravi akt in ga nadomesti s svojo sodno odločbo in prošnji ugodi, podrejeno pa predlaga, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je tožnik v postopku priložil kot dokaz za izkazovanje identitete spričevalo o srednješolski izobrazbi, ki pa ni dokument v skladu s 97. členom ZTuj-2 za izkazovanje identitete, kar zmotno meni tožnik, da navedeni dokument zadostuje pogoju za razselitev na zasebni naslov. Tožena stranka prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne ter ponovno poudarja, da je tudi v skladu s sodno prakso edini dokument za izkazovanje identitete, kot to določa 97. člen ZTuj-2, da tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, na kateri je fotografija.

12. Tožba je utemeljena.

13. Po določbi 1. odstavka 83. člena ZMZ-1 urad lahko odobri prosilcu razselitev na zasebni naslov, če so izpolnjeni trije pogoji in sicer, da je njegova istovetnost ugotovljena na podlagi drugega odstavka 42. člena ZMZ-1 (prva alineja), da so mu na zasebnem naslovu zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje (druga alineja) in da je bil z njim opravljen osebni razgovor (tretja alineja).

14. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da sta izpolnjena pogoja iz druge in tretje alineje 2. odstavka 42. člena ZMZ-1. Vendar pa tudi, če so izpolnjeni vsi trije pogoji, prosilec nima iztožljive pravice, da je nastanjen na zasebnem naslovu, ne glede na morebitne druge pravno relevantne okoliščine. Za prosilca za mednarodno zaščito namreč ne velja pravica do svobodne izbire prebivališča, kajti ta pravica pripada „državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju ene od držav članic“.1 Tožnik pa nima dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, ampak mu kot prosilcu za mednarodno zaščito pripada zgolj „pravica ostati“ v Sloveniji do zaključka obravnave.2 Poleg tega je zakonodajalec predpisal, da pristojni organ „lahko“ odobri nastanitev na zasebnem naslovu, če so izpolnjeni navedeni trije pogoji iz 1. odstavka 83. člena ZMZ-1, kajti za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito na zasebnem naslovu ali v azilnem domu so lahko v določeni meri relevantne še druge okoliščine, kot je na primer (ne)zasedenost kapacitet v azilnem domu, osebne okoliščine na strani prosilca (drugi stavek določila člena 7(1) Direktive o sprejemu in okoliščine, ki so navedene v določilu člena 7(2) Direktive o sprejemu: varstvo javnega interesa, javnega reda, hitra obdelava in učinkovito spremljanje prošnje za mednarodno zaščito. Po določbi člena 7(1) Direktive o sprejemu se prosilci lahko svobodno gibajo po ozemlju države članice gostiteljice „ali na območju,“ (ang.: „area“; fr.: „zone“) ki jim ga ta država članica določi. Tako določeno območje ne vpliva na „neodtujljivo sfero zasebnega življenja in omogoča zadosten prostor za zagotavljanje možnosti uveljavljanja vseh pravic po tej direktivi.“ Države članice lahko „določijo kraj bivanja“ (ang.: „residence“; fr. „lieu de résidence“) prosilca iz razlogov v javnem interesu, zaradi javnega reda, ali kadar je potrebno, za hitro obdelavo in učinkovito spremljanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (člen 7(2) Direktive o sprejemu). Države članice lahko določijo, da so materialni pogoji za sprejem odvisni od dejanskega bivanja prosilcev na „nekem določenem mestu“ (ang.: specific place“; „un lieu déterminé fixé“; it.: „un determinato luogo“), ki ga določijo države članice. Taka odločitev, ki je lahko splošne narave, se sprejme posamično in na podlagi nacionalnega prava (člen 7(3) Direktive o sprejemu). Iz te primerjave različnih jezikovnih različic Direktive o sprejemu nedvomno izhaja, da je v pravu EU predvidena ne samo omejitev bivanja na določeno območje, ampak tudi na določeno mesto, kot je azilni dom.

15. Iz tega sledi, da tožnik nima ustavne pravice do svobode izbire prebivališča iz 1. odstavka 32. člena Ustave, na katero se sklicuje v tožbi. Kajti to ustavno določilo sicer daje pravico „vsakomur“, vendar je ob tem treba upoštevati, da tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU v smislu 51(1) člena Listine EU o temeljnih pravicah, zato je nujno treba upoštevati tudi drugi odstavek 32. člena Ustave, ki pravi, da se ta pravica lahko omeji z zakonom, če je to potrebno, da bi se zavaroval javni red.

16. Vendar pa to ne pomeni, da je tožena stranka pravilno odločila na podlagi določene diskrecije, ko je zavrnila tožnikovo prošnjo zgolj (izključno) iz razloga, ker tožnik ni predložil osebnega dokumenta iz 97. člena ZTuj-2. Glede na besedilo 1. alineje 1. odstavka 83. člena ZMZ-1 argumentuim a contrario tožena stranka lahko zavrne prošnjo prosilca za nastanitev na zasebnem naslovu, če prosilčeva istovetnost ni ugotovljena na podlagi drugega odstavka 42. člena ZMZ-1. Določilo 2. odstavka 42. člena ZMZ-1 pa pravi, da vlagatelja namere iz 1. odstavka 42. člena ZMZ-1 „obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter izpolni registracijski list.“ V tej zvezi je treba upoštevati tudi, da določilo 4. odstavka 34. člena ZMZ-1 pravi, da se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca „glede izkazovanja istovetnosti smiselno“ uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

17. Upravno sodišče se je že opredelilo do tega, kaj pomeni „smiselna“ uporaba določb ZTuj-2 glede izkazovanja istovetnosti sicer v kontekstu presoje izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito (I U 961/2018-13 z dne 3. 5. 2018, odst. 13-26). Vendar pa mutatis mutandis ta interpretacija velja tudi za odločanje o prošnjah za nastanitev na zasebnem naslovu. Tožena stranka namreč ne more zgolj na podlagi dejstva, da prosilec ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu, ampak bi morala za takšno odločitev tudi utemeljiti dvom, da se tožnik v postopku predstavlja s pravim imenom, priimkom, ali da obstaja precejšen dvom, da prihaja iz države, ki naj bi bila njegova izvorna država. Tega dvoma pa tožena stranka v izpodbijanem aktu ni opredelila niti omenila, pri čemer med strankama ni sporno, da je tožnik v postopku predložil najemno pogodbo z najemodajalcem družbo C. d.o.o. in lastnikom stanovanja, na kateri se predstavlja z istim imenom in priimkom, kot v prošnji za nastanitev na zasebnem naslovu; predložil je slovenski prevod spričevala o šolanju, na katerem je njegovo ime, priimek, kraj rojstva in leto rojstva; tudi napotnica študentskega servisa je izdana na njegovo ime in priimek; v poročilu o ogledu stanovanja, ki ga je opravil pristojni organ, je ravno tako enako ime in priimek tožnika.

18. To pomeni, da ne samo, da tožena stranka ni izkazala nobenega dvoma v istovetnost tožnika, ampak le-ta tudi ne izhaja iz podatkov v spisu. V spisu je tudi izjava tožnika z dne 11. 4. 2018 v angleščini, ki se nanaša na razloge, zakaj ne more pridobiti drugih dokumentov, kar bo tožena stranka morala upoštevala v ponovnem postopku. Poleg tega pa bo morala tožena stranka upoštevati tudi tehtne argumente tožnika iz njegove prošnje, češ da ima interes za preselitev zaradi delovnih obveznosti v obratu hitre prehrane, obveznosti, ki jih ima v zvezi z opismenjevanju v javnem zavodu Ceneta Štuparja ter zaradi zasebnega življenja z dekletom. To so namreč okoliščine, ki se povezujejo z že citiranim določilom člena 7 Direktive o sprejemu.

19. Na tej podlagi je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava iz 1. odstavka 83. člena ZMZ-1 v zvezi z 2. odstavkom 42. člena in 4. odstavkom 34. člena ZMZ-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Člen 45(2) Listine EU o temeljnih pravicah. 2 Člen 9(1) Direktive 2013/32/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (Uradni list EU, l 180/60, 29. 6. 2013).