Jedro

Ker analogije v kazenskem postopku ni mogoče uporabiti takrat, ko jo že sam zakon izključuje s taksativnim naštevanjem, je ravnalo sodišče prve stopnje pravilno, ko je kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, saj jo je vložil nečak pokojnega upravičenca, ki ne spada v krog oseb, navedenih v 1. odst. 411. čl. ZKP. Pritožbo njegovega pooblaščenca je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba pooblaščencev predlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo kot nedovoljeno zahtevo za obnovo kazenskega postopka ter spremembo pravnomočne odločbe Okrajnega sodišča v Kranju opr.št. Iz 41/45, ki jo je vložil S. D., ker je ocenilo, da predlagatelja ni mogoče prišteti med upravičence za vložitev zahteve za obnovo kazenskega postopka.

Zoper tak sklep sta se pritožila pooblaščenca predlagatelja zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala razveljavitev napadenega sklepa.

Višji državni tožilec iz Ljubljane je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Res je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-249/96-14 z dne 12.3.1998 (Ur.l. RS št. 29/98) odločilo, da določba 28. čl. Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije (Ur.l. DFJ št. 40/45) ni bila v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli, kolikor je omogočala, da so bile na njeni podlagi brez pravnomočne kazenske sodbe posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike ter bi njena uporaba v današjih sodnih postopkih bila v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče navedene določbe zaradi njene siceršnje neveljavnosti ni moglo razveljaviti, odločilo pa je, da se določba kot protiustavna v postopkih pred državnimi organi v Republiki Sloveniji ne sme uporabljati, ima pa z vidika 416. čl. ZKP po svoji vsebini enake učinke, kakor bi jih imela razveljavitev še veljavnega predpisa, ki bi opredeljeval njeno ravnanje. Po stališču ustavnega sodišča je zato treba v skladu s 416. čl. ZKP dopustiti osebam, ki so bile s priglasitvami brez zakonskih sodb razglašene za vojne zločince in narodne sovražnike, oziroma njihovim pravnim naslednikom, ki so do tega zakonsko upravičeni, da zahtevajo v postopku obnove spremembo pravnomočne odločitve (priglasitve okrajnega ljudskega odbora, ki ne temelji na kazenski sodbi - kot v obravnavani zadevi).

Navedenega stališča ustavnega sodišča po oceni sodišča druge stopnje pritožnik ne interpretira pravilno, kakor tudi zmotno meni, da bi bilo ob upoštevanju vsebine določila 416. čl. ZKP, ki govori o "smiselni uporabi" določb členov 406. do 415. ZKP tudi za nekatere posebne primere mogoče razširiti brez upravičencev za vložitev zahtevka za obnovo kazenskega postopka.

Pritožnik S. D. je kot nečak pokojnega A. D., ki mu je Okrajno sodišče v Kranju s svojo odločbo opr.št. Z 41/45-31 z dne 22.6.1946 na podlagi dopisa Okrajnega ljudskega odbora zaplenilo del premičnega in nepremičnega premoženja, res pravni naslednik oziroma oseba, ki ima po pravilih o dedovanju vstopno pravico, vendar pa to še ne pomeni, da je tudi zakonsko upravičen, da zahteva v postopku obnove spremembo pravnomočne odločitve, se pravi spremembo priglasitve Okrajnega ljudskega odbora, ki ni temeljila na kazenski sodbi.

Določba 2. čl. Zakona o kazenskem postopku, ki pomeni izpeljavo načela zakonitosti, res ne izključuje uporabe analogije v kazenskem postopku, vendar pa le te gotovo ni mogoče uporabiti takrat, ko jo že sam zakon izključuje s taksativnim naštevanjem, kakršno je navedeno tudi v 1. odst. 411. čl. oziroma v 2. odst. 367. čl. ZKP. Zato ni dvoma, da predlagatelja ni mogoče uvrstiti med osebe, ki so upravičene zahtevati obnovo kazenskega postopka ter je zato Okrajno sodišče v Kranju kot sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegovo vlogo zavrglo kot nedovoljeno.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo njegovega pooblaščenca zavrnilo kot neutemeljeno (3. odst. 402. čl. ZKP).