Jedro

Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljala svoje delo v drugem kraju. Zato ji pravica do nadomestila za ločeno življenje na podlagi 167. člena ZUJF in 4. člena Aneksa h KPND ne pripada in je zahtevek tožnice za nadomestilo za ločeno življenje od 1. 12. 2016 pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep tožene stranke z dne 10. 1. 2017 v I. in II. točki izreka delno razveljavilo in zahtevi tožeče stranke za odpravo kršitev z dne 24. 12. 2016 ugodilo v celoti (I. točka izreka). Razveljavilo je tudi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 2. 2017 v II. in III. točki izreka (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožnici plačati znesek 33,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek, kar je tožnica zahtevala več in drugače in sicer za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 23. 11. 2016 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 2. 2017 ter plačilo zneska 2.389,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in je dolžna toženi stranki povrniti stroške v višini 962,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper IV. in V. točko izreka sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške dosedanjega in pritožbenega postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1856/2012, s katero je sodišče odločilo, da sklepa tožene stranke z dne 3. 3. 2004 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 3. 4. 2013 ostaneta v veljavi. Tožena stranka je namreč tožnici enkrat že nezakonito ukinila pravico do nadomestila za ločeno življenje. Tožnici tako pravica do nadomestila za ločeno življenje nikoli ni prenehala. Meni, da tudi v kolikor ne bi izpolnjevala pogojev za pridobitev nadomestila za ločeno življenje, pa ji ga je tožena stranka v sklepu z dne 3. 3. 2004 priznala, zato ji ta pravica gre. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnici ni bilo poseženo v pridobljene pravice. Navaja, da je v postopku dokazala, da bi bil strošek delodajalca v primeru, da bi živela v A. in se od tam vsakodnevno vozila na delo, bistveno višji kot v primeru, da ji tožena stranka še naprej izplačuje nadomestilo za ločeno življenje s pripadajočim povračilom stroškov prevoza. Izpostavlja, da v kolikor tožbi ne bo ugodeno in bo izgubila pravico do nadomestila za ločeno življenje ter bo primorana uporabljati javni prevoz, bi njeno delo postalo neustrezno oziroma ji v tem trenutku delodajalec ne bi več zagotavljal ustreznega dela, saj je kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja, o čemer se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo. Navaja, da je bila z odločbo vlade z dnem 6. 5. 2002 imenovana za svetovalko vlade v ministrstvu B. in razporejena na delovno mesto svetovalec vlade - revizor v notranjo revizijsko službo in bila tako razporejena na delo izven kraja stalnega prebivališča njene družine, ki je v A. Zaradi službenih potreb živi ločeno od družine, stalno bivališče tožnice pa je od njenega delovnega mesta oddaljeno več kot 70 kilometrov. Zaradi navedenega ji je bila s sklepom tožene stranke z dne 3. 3. 2004 priznana pravica do nadomestila za ločeno življenje. Nadomestilo za ločeno življenje je bilo tožnici tako priznano, ker je takrat veljavna Uredba o skupnih osnovah in kriterijih, na podlagi katerih delavcem v državnih organih in funkcionarjem, ki jih imenuje Vlada RS pripada nadomestilo za ločeno življenje, omogočala, da se pravica do nadomestila za ločeno življenje lahko, po odločitvi predstojnika z odločbo prizna tudi delavcu, ki je zaradi sklenitve delovnega razmerja razporejen na delo izven kraja stalnega prebivališča svoje družine ter zato zaradi službenih potreb živi ločeno od svoje družine, če je njegovo delo zaradi znanja in izkušenj izjemnega pomena za delo v organu. Pravica je bila tožnici priznana kot notranji revizorki, kjer se na delovnem mestu zahtevajo posebna znanja in izkušnje in je nove kadre za neustrezno ovrednotena delovna mesta težko pridobiti. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, da je tožnica s svojim zahtevkom uspela 1,4 %, medtem ko tožena stranka v višini 98,6 %. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnica z zahtevo za odpravo kršitev z dne 24. 12. 2016 in pritožbo z dne 12. 1. 2017 uspela v celoti, zato bi ji moralo sodišče za sestavo zahteve in pritožbe priznati stroške v višini 250 točk v celoti in jih naložiti v plačilo toženi stranki. Zatrjuje, da je sodišče uspeh pravdnih strank izračunalo zgolj na podlagi zahtevkov, ki so se glasili na plačilo v denarju, spregledalo pa je, da je tožnica uspela s tožbenim zahtevkom tudi v 2. in 3. točki, torej je uspela vsaj do polovice in bi temu ustrezno morala biti odločitev o stroških postopka. Nepravilno je tudi izračunalo uspeh v postopku, saj bi bil ta bistveno drugačen na začetku postopka in drugačen ob koncu naroka za glavno obravnavo. Meni, da bi sodišče moralo stroške za posamezno obdobje porazdeliti skladno s tožbenim zahtevkom, ki je bil takrat postavljen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za ločeno življenje. Sodišču prve stopnje se ni treba izrecno opredeliti prav do vsake trditve strank, važno je, da je iz obrazložitve mogoče razbrati miselno pot sodišča ter razloge, ki so podlaga za odločitev. Pritožba to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe na ustrezen način opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, izpodbijana sodba je obrazložena tako, da je omogočen njen preizkus, prav tako pa ne prihaja sama s sabo v nasprotje ali v nasprotje z izrekom sodbe. Odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožeča stranka je prejemala nadomestilo za ločeno življenje na podlagi sklepa toženke z dne 3. 3. 2004. Predmet spora je vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do nadomestila za ločeno življenje tudi za čas od 1. 12. 2016 dalje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožena stranka s sklepom z dne 3. 3. 2004 odločila, da tožeči stranki pripada od 1. 3. 2004 nadomestilo za ločeno življenje ter da ima pravico do nadomestila za ločeno življenje dokler izpolnjuje pogoje po Uredbi o skupnih osnovah in kriterijih na podlagi katerih delavcem v državnih organih in funkcionarjem, ki jih imenuje Vlada RS1; - da je Uredba veljala od 28. 5. 2002 do 31. 5. 2012, ko je prenehala veljati na podlagi Uredbe o prenehanju veljavnosti Uredbe o skupnih osnovah in kriterijih, na podlagi katerih delavcem v državnih organih in funkcionarjih, ki jih imenuje Vlada RS, pripada nadomestilo za ločeno življenje2; - da od 1. 6. 2012 pravico do nadomestila za ločeno življenje urejata Zakon o uravnoteženju javnih financ3 ter Aneks h kolektivnih pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji4; - da se na podlagi prvega odstavka 167. člena ZUJF nadomestilo za ločeno življenje zaposlenemu, ki je razporejen na delo več kot 70 km izven kraja bivališča njegove ožje družine in živi ločeno od ožje družine, izplačuje kot mesečno nadomestilo stroškov stanovanja; - da 4. člen Aneksa določa, da se nadomestilo za ločeno življenje javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo več kot 70 km izven kraja bivališča njegove ožje družine in živi ločeno od ožje družine, izplačuje kot mesečno nadomestilo stroškov stanovanja; - da iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2008 izhaja, da bo tožeča stranka delo opravljala v uradnih prostorih ministrstva B., na naslovu C., D. oziroma v drugih uradnih prostorih, kjer ministrstvo B. opravlja svoje naloge (A4).

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve in pravne podlage od 1. 6. 2012 dalje pravica do nadomestila za ločeno življenje pripada le javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo izven kraja bivališča. V konkretnem primeru tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2008 opravljala svoje delo v drugem kraju - v D. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedeno pomeni, da ji pravica do nadomestila za ločeno življenje na podlagi 167. člena ZUJF in 4. člena Aneksa ne pripada in je zahtevek tožnice za nadomestilo za ločeno življenje od 1. 12. 2016 pravilno zavrnilo.

9. Za odločitev o pravici do nadomestila za ločeno življenje ni relevantno upoštevanje načel učinkovitosti in gospodarnosti pri uporabi javnih sredstev, zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna in cilj manjših stroškov za delodajalca, kar izhaja iz sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 2. 2017, ampak je pomembno le, da so izpolnjeni pogoji za priznanje tega nadomestila, ki so določeni v 167. členu ZUJF in 4. členu Aneksa. Če javni uslužbenec predpisanih pogojev za priznanje pravice do nadomestila za ločeno življenje ne izpolnjuje, mu takšno nadomestilo ne pripada. Glede na navedeno tudi niso pomembni izračuni stroškov prevoza na delo in z dela ter različne možnosti prevoza na relaciji A. - D. - A., ki jih uveljavlja pritožba.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da gre za posege v pridobljene pravice tožeče stranke. Skladno s citiranima določbama 167. členom ZUJF in 4. členom Aneksa tožeči stranki od 1. 12. 2016 dalje pravica do nadomestila za ločeno življenje ne pripada. Tožena stranka je v zvezi z izplačevanjem nadomestila za ločeno življenje po 1. 12. 2016 tožnici zagotavljala pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom in kolektivno pogodbo, pri čemer bi z izplačevanjem tega nadomestila obremenila javna sredstva (tretji odstavek 16. člena ZJU), kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka upravičena do nadomestila na podlagi sklepov z dne 3. 3. 2004 in 3. 4. 2013. 11. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela v višini 1,4 % (od vtoževanih 2.281,84 EUR), saj je uspela z zneskom 33,20 EUR iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za september 2014. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki tudi priznalo 250 točk za sestavo pritožbe z dne 8. 12. 2016 in 250 točk za sestavo zahteve za varstvo pravic z dne 24. 12. 2016 ter 250 točk za sestavo pritožbe z dne 12. 1. 2017. Posledično je tudi delno razveljavilo sklepa z dne 10. 1. 2017 in 22. 2. 2017 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške prevoza na delo in z dela za september 2014 v znesku 33,20 EUR, vendar se zaradi razveljavitve teh sklepov (ki se nanašajo na priznanih 33,20 EUR) uspeh v postopku ni spremenil, kar zmotno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, upoštevajoč uspeh strank v pravdi in višino tožbenega zahtevka, strankam priznalo potrebne stroške postopka in jih odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), zato so nasprotne pritožbene navedbe povsem neutemeljene.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 46/2002 - Uredba. 2 Ur. l. RS, št. 41/2012. 3 Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj. - ZUJF. 4 Ur. l. RS, št. 40/2012 - v nadaljevanju Aneks.