Jedro

Hitrostna ovira, ki ni zgrajena po pravilih TSC, pomeni protipravno ravnanje lastnika dovozne poti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I. izreka in se delež 60 % nadomesti z deležem 80 %, višji delež pa se iz 40 %, spremeni v 20 %, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke in obe pritožbi toženih strank in stranskega intervenienta zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v še nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper točko II. izreka se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 754/2016 z dne 18. 6. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. V deležu 60 % obstoji solidarna obveznost toženih strank za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je tožnik B. J. utrpel v škodnem dogodku dne 8. 10. 2014, medtem ko v višjem deležu 40 % solidarna obveznost toženih strank iz naslova nepremoženjske škode ni podana. II. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 21.000,00 EUR iz naslova premoženjske škode, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega zneska od 8. 10. 2014 do prenehanja obveznosti. III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, katero je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 8. 10. 2014 v deležu 60 %, medtem ko solidarna obveznost toženih strank iz naslova nepremoženjske škode do višine 40 % ni podana. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 21.000,00 EUR iz naslova premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2014 do prenehanja obveznosti. Glede nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik padel, ko je s kolesom obvozil dne 8. 10. 2014 na zemljišču, nepremičnini v solasti obeh toženih strank hitrostno oviro, pri tem pa je z levim pedalom zadel v nepravilno izdelan rob cestne ovire, zaradi česar je padel in se telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je hitrostna ovira, katero je tožnik obvozil, nepravilno izvedena in je izvedena v nasprotju z Tehnično specifikacijo za javne ceste TSC 03.800:2009, v kateri so določeni tehnični pogoji za prometno tehnično oblikovanje naprav in ukrepov za umirjanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, kjer je dovoljen javni promet, torej tudi na površini, kjer se je nahajala sporna hitrostna ovira. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bistveni element grbine v njeni izvedbi, ki bi morala biti postavljena po celi širini voznega pasu, dejansko pa se je pri krivini zaradi uvoza na parkirišče nahajal prepuščen prost prostor, namenjen tudi odvodnjavanju, ki hipotetično lahko zmede udeleženca v prometu in ga usmeri v desno namesto striktno naravnost in je tako omogočal, da je uporabnik kot npr. kolesar lahko to hitrostno oviro obvozil, ker je tako ovira bila izvedena preozko in je omogočala, da kolesar zapelje mimo nje in je tako bila izvedena v nasprotju s TSC. Hitrostna ovira pa je bila tudi napačno izvedena v njenem zaključku na desni strani, saj bi moral biti zaključek izveden skladno s pogoji dimenzioniranja in bi se moral v prečni smeri zaključiti z zveznim naklonom, pri čemer pa ni bilo tako, saj se je hitrostna ovira zaključila nepravilno, preveč strmo in je bila tudi že razbrazdana. Ker hitrostna ovira ni bila izdelana v skladu s TSC sta toženi stranki kršili dolžnostno ravnanje, ki jima ga nalaga člen 10 OZ in za kar bi moral skrbeti za skrbnost dobrega gospodarja glede na to, da se sami nista ukvarjali z dejavnostjo, ki je povezana z izvedbo oziroma s polaganjem hitrostnih ovir. Ker pa je tožnik peljal preblizu roba tega cestišča in ker je pred oviro nekoliko zavil na desno in je s tem kršil določbo člena 93/I in 45. člena ZPrCP, je tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka, katerega je sodišče prve stopnje ocenilo v višini 40 %.

Z delno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode, katero je tožnik zahteval v obliki izgubljenega dobička, katerega zaradi bolniškega staleža ni ustvaril kot samostojni podjetnik. Ker pa bi tožnik moral navesti vse podatke o prihodkih in odhodkih od 8. 10. 2014 do 22. 1. 2015, ni dokazal obsega izgubljenega dobička, ker manjkajo določene navedbe. Na te navedbe je sodišče prve stopnje tožnika že opozorilo pred izdajo sedaj izpodbijane sodbe. Ker pa jih ni ustrezno dopolnil in ker manjkajoče navedbe ne more dopolniti izvedenec s podajo mnenja, je sodišče štelo, da v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, zahtevek ni utemeljen, ker ni dokazan in ga je zato zavrnilo. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper zavrnilni del sodbe, vsebovan v točki II. izreka in zoper delež soprispevka vsebovan v točki I. izreka podaja pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Glede zavrnitve zahtevka iz naslova izgubljenega dobička je mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti izvedenca finančne stroke in ker ga ni, je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Same navedbe in vtoževani znesek pa so same po sebi implicitno vsebovale tudi navedbe o pričakovanem dobičku v tem obdobju. V zvezi obrazložitve sodišča, da dobička ni moč enačiti s prihodki oziroma da tožnik ni podal potrebnih trditev o dobičku, katerega obstoj in višina naj bi bila odvisna ne le od prihodkov, temveč tudi od odhodkov, pa je pritožbeno izpostaviti, da gre zgolj za navidezno pomanjkljivost v trditveni podlagi. Sodišče namreč ne upošteva, da se obratovalnica tožeče stranke ukvarja zgolj in le s storitveno dejavnostjo, kar povsem jasno izhaja iz navedb tožeče stranke. Povsem življenjsko in gotovo je, da v posledici odsotnosti nosilca dejavnosti mora priti do nekega izpada prometa in s tem dobička. Sodišče se sicer sklicuje, da je bila tožeča stranka v okviru materialno procesnega vodstva pozvana, da trditveno in dokazno odgovori na navedbe in dokazne predloge obeh toženih strank, pri čemer bi naj toženi stranki že v predhodno vloženih odgovorih na tožbo opozorili na nezadostno obrazloženost in splošnost tožnikovih navedb glede premoženjske škode, vendar je pa po mnenju pritožbe bil takšen poziv sodišča povsem pavšalen in nima nobenega učinka glede materialnega procesnega vodstva. Predlaga, da se sodba v tem delu razveljavi. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Namreč, tožniku ni noben predpis prepovedoval, da bi nepravilno izdelane ovire na cesti ne smel obvoziti in bi moral peljati samo preko nje, nadalje je mnenja, da tožnik tudi ni kršil določbe člena 45 ZPrCP. Dejstvo je namreč, da je bila sporna hitrostna ovira nepravilno izvedena, morala bi potekati preko celotne širine vozišča in posledično ne bi smelo biti roba hitrostne ovire na samem vozišču in v takšnem primeru ne bi bilo možno s pedalom zadeti v napačno izdelan zaključek hitrostne ovire. V kolikor bi bil rob hitrostne ovire izveden varno in pravilno do zadetja pedala v rob ne bi smelo priti. Tožnik se je zanašal na to, da je hitrostna ovira bila pravilno izvedena, ker pa ni bila, je v posledici tega padel. Zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se v 100 % ugotovi podlaga odškodninske odgovornosti toženih strank. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del podajajo pritožbo toženi stranki in pa stranski intervenient na strani prvotožene stranke.

4. Zoper točko I. izreka vmesne sodbe podaja pritožbo prvotožena stranka po pooblaščencih. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju prvotožene stranke tožnik ni dokazal nastanek škodnega dogodka, ker ni dal na voljo dovolj dokazov in je odškodninski zahtevek na toženo stranko naslovil šele leto in pol po škodnem dogodku. Sodišče je nekritično ocenilo dokaze in na podlagi njih napravilo neprepričljiv zaključek, da se je tožnik poškodoval dne 8. 10 .2014 ob približno 8.45 uri. Tožnik je s svojim ravnanjem, ko je šele po letu in pol prvotoženo stranko obvestil o domnevnem škodnem dogodku, to stranko povsem onemogočil, da bi ta lahko dokazala nasprotno. Sodišče je tudi druge, na videz nepomembne okoliščine interpretiralo zelo dobrohotno in nikakor v škodo tožnika, čeprav po prepričanju tožene stranke vsaka takšna okoliščina in vse skupaj dokazujejo, da je tožnik zagotovo padel v drugih krajevnih in časovnih okoliščinah od zatrjevanih ali vsaj vzbuja resen dvom v to, da se je tožnik poškodoval v zatrjevanih okoliščinah, na primer glede zapisa ure poškodbe in tudi glede neprepričljivih izjav prič M. in Č. glede padca tožnika. Od povprečnega oškodovanca bi se pričakovalo, da bi o škodnem dogodku nedvomno obvestil tistega, ki naj bi bil odgovoren za nezgodo in pa tudi, da bi poklical policijo, tožnik pa je šele po letu in pol vložil dokaze katere je šele takrat predlagal in se to nanaša na fotografije hitrostne ovire. Sodišče je tudi nekritično sledilo izpovedi pričam I. P. in S. O. Tako tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, da je do škodnega dogodka prišlo v kraju in na način katerega je zatrjeval v tožbi. Sodišče je imenovalo izvedenca cestnoprometne stroke, s tem da tožeča stranka tega dokaznega predloga ni ustrezno substancirala, ni določno navedla ugotovitvi katerega dejstva bo ta dokaz služil in v čem je pravna relevantnost tega dejstva. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je šele na podlagi mnenja izvedenca navedel, da je zadel v rob hitrostne ovire. Prvotožena stranka je prepričana, da je tožnik zaradi nepravilne vožnje mimo hitrostne ovire in zunaj vozišča sam povzročil svoj padec, saj bi moral oviro v skladu s cestnoprometnimi predpisi prevoziti in ne obvoziti, čemur je pritrdil tudi izvedenec cestnoprometne stroke. Po mnenju te tožene stranke tožnik tudi ni uspel dokazati tehnične lastnosti kolesa in je zato lahko postavljeni izvedenec cestnoprometne stroke zgolj ocenil, da je tožnik lahko trčil ob rob grbine pod pogojem, da je bilo pedalo v času prevoza ovire na najnižji točki in pod pogojem, da je zapeljal neposredno ob grbini z relativno strmo odsekanim zaključkom, pri čemer bi po mnenju izvedenca za točno višino bila potrebna izmera širine zaključne grbine, ki ne bi smela biti višja od izmere zunanjega roba pedala. Izvedenec ni mogel empirično preveriti lastnosti ovire. Mnenja je še, da je tožnik vozil tehnično neizpravno kolo. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo, da je bila sama meritev hitrostne ovire pravilna, čeprav prvotožena stranka dvomi, da bi sodišče razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem, da bi lahko ocenilo, da je bila meritev opravljena strokovno in pravilno. Tožnik je le pavšalno zatrjeval oddaljenost pedala v najnižji točki od tal, da je to 7 cm. Sodišče je to štelo za dokazano na podlagi fotografije kolesa Merida, na kateri niti ni fotografirano kolo s katerim je padel tožnik. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključek izvedenca o tem, da bi bil pravilni način vožnje tožnika takšen, da bi pazljivo zapeljal preko ležeče grbine, v primerni oddaljenosti od desnega roba vozišča, upoštevati kot edino pravnorelevantno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku, saj pomeni, da v kolikor bi tožnik prevozil grbino v skladu s cestnoprometnimi predpisi, do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo. Zato nepravilni zaključek grbine in njena širina ne morejo biti v vzročni zvezi s tožnikovim padcem. Glede na to, da je sodišče ugotovilo več kršitev cestnoprometnih predpisov na strani tožnika in njegovo premajhno skrbnost ter zavestno vožnjo mimo ovire in da bi moral tožnik ob kršitvi cestnoprometnih predpisov biti bolj previden iz tega izhaja, da je za škodo odgovoren sam in je s svojim protipravnim ravnanjem sam povzročil svoj padec, zato je tudi materialnopravno napačen zaključek sodišča, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka prispeval le v višini 40 %. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba v točki I. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbo podaja tudi drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in člena 338 ZPP. Po mnenju drugotožene stranke bi prvostopno sodišče moralo o domnevni odgovornosti drugotožene stranke za obravnavani škodni dogodek odločati izključno na podlagi 163. člena Obligacijskega zakonika v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena, ne pa da njena odgovornost temelji na 10. členu Obligacijskega zakonika. Sodišče zato ni pravilno ugotovilo ali predstavlja površina, na kateri je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka za kategorizirano javno površino. Po mnenju te tožene stranke gre na tej površini izključno za parkirišče, delno pa za nekategorizirano cesto in je zato drugotožena stranka ni bila dolžna vzdrževati. Drugotožena stranka je namreč tudi po stališču Višjega sodišča v Celju dolžna vzdrževati zgolj tiste nepremičnine, ki so kategorizirane kot javne površine. Drugotoženi stranki kot solastniku nepremičnine, na kateri se je nahajala hitrostna ovira, ki jo je zgradila oziroma dala zgraditi drugotožena stranka v zvezi z obravnavanim primerom nikakor ni mogoče očitati, da se je bila dolžna vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnila drugemu povzročiti škodo in je zato napačen zaključek sodišča prve stopnje, obrazložen v točki 29. obrazložitve. Zato tudi kršitev TSC pri izgradnji hitrostne ovire ne izključuje uporabe 163. člena OZ. Po mnenju te tožene stranke se je hitrostna ovira raztezala po celotnem vozišču in sicer med obema rumenima črtama, ki zmanjšujeta intervencijsko pot. To pomeni, da se je hitrostna ovira nahajala preko celotne širine vozišča, zato je zaključek sodišča, da hitrostna ovira ni bila izvedena po celotni širini vozišča, napačen in ni prav v nikakršni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Obravnavana hitrostna ovira je bila zgrajena vse do rumene črte, ki označuje zunanji rob intervencijske površine, oziroma celo še nekoliko čez to črto. To pa pomeni, da je izvedenec potrdil zatrjevanje druge tožene stranke, da sporna hitrostna ovira, kot to nedvomno izhaja iz fotografije, sega preko celotne širine vozišča in torej ni zgrajena preozko, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Bila je zgrajena po takratni praksi, zato prvotoženi stranki, ki je to oviro zgradila tudi ni mogoče očitati nobene kršitve dolžnosti ravnanja, kakor tudi zato ne drugotoženi stranki. Čeprav je hitrostna ovira omogočala, da lahko kolesar zapelje mimo nje, to še ne pomeni, da le-ta ni bila izvedena po celotni širini voznega pasu oziroma vozišča. Izvedenec je namreč navedel, da se vozišče konča na črti intervencijske poti, do koder oziroma še nekoliko preko pa je segala hitrostna ovira. Morebitnih drugih neustreznosti v zvezi z obravnavano hitrostno oviro pa prvostopno sodišče ni ugotovilo. Obravnavana hitrostna ovira je bila zgrajena povsem ustrezno, to je preko celotne širine vozišča, tako da toženima strankama v zvezi z njeno izdelavo ni mogoče očitati nikakršne storitve oziroma opustitve. Za domnevno oziroma morebitno neustrezno izdelavo obravnavane hitrostne ovire pa bi bila nesporno in izključno odgovorna le prvotožena stranka. V vsakem primeru pa je po mnenju drugotožene stranke sodišče prve stopnje napačno ocenilo soprispevek tožeče stranke k nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Zgolj tožniku je lahko očitati kršitev prometnih predpisov, medtem ko drugotoženi stranki ni mogoče očitati nikakršne kršitve ali opustitve, ki bi lahko bila v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Prvostopno sodišče je toženima strankama očitalo zgolj eno kršitev, to je domnevno preozko izvedbo hitrostne ovire, medtem ko je tožniku očitalo več kršitev in zato je soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka večji kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Tožnik bi moral nadaljevati vožnjo naravnost ob rumeni intervencijski črti, ki bi jo sicer lahko prevozil, vendar pa bi moral nato zapeljati preko ovire, s čimer ni spoštoval določbe člena 93/I ZPrCP. Prav tako je kršil tudi določbe člena 45/I istega predpisa. Tožnik je namreč zaradi svoje protipredpisne in neprevidne vožnje izključno sam odgovoren za obravnavani škodni dogodek, v skrajnem primeru pa je odgovoren v bistveno večjem deležu kot zgolj 40 %. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožbo podaja tudi stranski intervenient na strani prvotožene stranke. V pritožbi navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in zato uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Stranski intervenient meni, da je sodišče pri svoji odločitvi, da je podana solidarna odgovornost toženih strank sprejelo napačni zaključek, čeprav se jima očita zgolj odgovornost v višini 60 %. Tožnik ni dokazal ne padca in tudi ne nastanka škodnega dogodka. Toženima strankama ni mogoče očitati kakršnokoli odgovornost za nastali škodni dogodek in sicer katera se jima očita na podlagi imetništva in lastništva nepravilno izdelane hitrostne ovire. Tožnik je zavestno zapeljal mimo ovire in ne preko nje. S tem je kršil cestnoprometne predpise, saj bi moral kot vesten voznik zapeljati preko hitrostne ovire. Tako toženima strankama nikakor ni mogoče očitati odgovornosti za ravnanje tožnika samega zgolj na podlagi dejstva, da sta bili imetnici in da je bila ovira nameščena po naročilu prvotožene stranke, drugotožena stranka pa temu ni nasprotovala. Tožnik je bil pri vožnji nepreviden in tudi ni spoštoval cestnoprometnih predpisov, zavestno je zapeljal mimo ovire in je izključno zaradi tega prišlo do škodnega dogodka. Če tega ne bi storil, do dogodka ne bi prišlo. Tožnik bi moral voziti v razdalji 0,5 metra od roba vozišča in tako do škodnega dogodka ne bi prišlo. Da je tožnik kršil pravila cestnega prometa ne more iti v breme toženih strank, saj le-ti nista mogli pričakovati, da bo prišlo do škodnega dogodka zaradi ravnanja tožnika, za ravnanje katerega ne moreta prevzeti odgovornosti ne glede na to, da je bila ovira bodisi v njunem lastništvu, imetništvu ali izdelavi, namreč sama domnevna opustitev na strani toženih strank ni vzrok za nastanek škodnega dogodka, saj do slednjega ne bi prišlo v kolikor bi tožnik ne kršil pravil cestnega prometa, torej do dogodka ni prišlo zaradi domnevno napačno postavljene ovire oziroma njenega napačnega zaključka, temveč zaradi tožnikovega namernega in zavestnega ravnanja, s katerim je kršil pravila cestnega prometa. Odločitev o solidarni odgovornosti toženih strank v višini 60 % je napačna in je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

7. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam.

8. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo drugotožene stranke in na pritožbo prvotožene stranke. V obeh odgovorih je mnenja, da pritožbi nista utemeljeni. Tožnik je dokazal tako kraj kot čas nastanka škodnega dogodka. Navedbe, da naj bi šlo pri izvedencu cestnoprometne stroke za informativni dokaz so neutemeljene. Tožeča stranka je namreč podala določene navedbe v zvezi same nepravilnosti izvedbe sporne hitrostne ovire, v dokaz tega je predlagala izvedenca cestnoprometne stroke in izvedenec je zatrjevane okoliščine tudi ugotavljal. Glede same nepravilnosti zaradi hitrostne ovire pa je izvedenec potrdil, da bi se morala hitrostna ovira raztezati od roba do roba vozišča in v kolikor bi bila izvedena preko celotnega vozišča, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Glede samih tehničnih lastnosti kolesa pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Glede soprispevka pa se tožeča stranka v celoti sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Glede pritožbe drugotožene stranke pa je mnenja, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno uporabiti določbe člena 163 OZ. Gre za povsem neustrezno podlago za konkreten primer, saj ne gre za škodo, ki bi izvirala iz poslov opravljanja komunalne in druge podobne dejavnosti splošnega pomena. Podlago za svojo odločitev je sodišče izčrpno pojasnilo in se tožeča stranka v celoti sklicuje v tem delu na obrazložitev sodišča in na pravilno uporabo 10. člena OZ. V konkretnem primeru nedvomno gre za prometno površino, kjer se je odvijal promet, kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje. Nepravilna je tudi pritožbena navedba, da je bila hitrostna ovira pravilno postavljena samo do rumene intervencijske črte. Izvedenec je namreč povsem jasno opredelil, da rumena intervencijska črta ne zamejuje samega voznega pasu, ampak je vozišče zamejeval šele betonski robnik in je sodišče tudi v tem delu povsem celovito in prepričljivo podalo svojo obrazložitev. Izvedenec je tudi na naroku dne 28. 5. 2019 pojasnil, zakaj sklepa, da je pri izgradnji hitrostne ovire ostal odprt prostor med koncem hitrostne ovire in robom pločnika. To pa ne pomeni, da je hitrostna ovira bila izvedena pravilno, niti izvedenec česa takega ne ugotavlja. Sodišče se je tudi povsem pravilno ukvarjalo s samim robom hitrostne ovire oziroma zaključkom hitrostne ovire. Hitrostna ovira mora biti izvedena do roba pločnika, kar je izvedenec povsem jasno opredelil in konkretna hitrost manevra ni bila tako izvedena, saj je imela odprt prostor. Neutemeljen je tudi ugovor višjega soprispevka. Zato predlaga, da se obe pritožbi zavrneta.

9. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila prvotožena stranka. V zvezi z zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička, o katerem je sodišče prve stopnje razsodilo z delno sodbo, se prvotožena stranka v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe. Ker tožnik ni zatrjeval, še manj pa dokazal dejanske in pravne podlage katere bi bilo šteti vtoževani znesek za pravno priznano premoženjsko škodo, ki bi jo bila dolžna povrniti prvotožena stranka, se v tem delu pravni temelj in višina vtoževane premoženjske škode ne da preizkusiti, v posledici česar je sodišče takšen zahtevek utemeljeno kot nesklepčen zavrnilo, v posledici česar prvotožena stranka predlaga sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo v tem delu potrdi. Glede nepremoženjske škode pa je pa tožena stranka mnenja, da je njena pritožba v celoti utemeljena, zato je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Vztraja pri tem, da je tožeča stranka onemogočila toženi dokazovanje nastanka in kraja škodnega dogodka, saj je to toženo stranko šele več kot po letu in pol seznanila o škodnem dogodku. Tožeča pa je tista, katera mora dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti, zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

10. Odgovor na pritožbo tožeče stranke podaja tudi drugotožena stranka po pooblaščencu. Po mnenju te tožene stranke je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti ogled kraja dogodka, saj tožeča stranka rekonstrukcijo obravnavanega škodnega dogodka sploh ni predlagala, zaradi česar je šele v pritožbi predlagana rekonstrukcija v smislu, da bi se preverilo stanje tako imenovanega križišča. S temi navedbami je že prekludirana. Drugotožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bila sporna hitrostna ovira zgrajena skladno z TSC 03.800:2009. Glede premoženjske škode je mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno in pravočasno tožečo stranko po načelu materialno procesnega vodstva opozorilo na pomanjkljivost njenih trditev, katere pa ni odpravila. Mnenja je, da je tožnik zaradi svoje protipredpisne in neprevidne vožnje izključno sam odgovoren za obravnavani škodni dogodek, oziroma je zanj v vsakem primeru odgovoren v bistveno višjem deležu kot zgolj 40 %. Toženima strankama ni mogoče očitati nobene nepravilnosti, saj je izvedenec pojasnil, da ima sporna hitrostna ovira uporabno dovoljenje in da je bila narejena po takratni praksi, tako da toženima strankama v zvezi z njeno izvedbo ni mogoče očitati nobene protipravnosti. Izvedenec je opozoril, da je obravnavana hitrostna ovira bila brez dvoma zgrajena preko celotne širine tamkajšnjega vozišča, zaradi zagotovitve odvodnjavanja pa ni mogla biti zgrajena tudi preko oznake intervencijske poti oziroma vse do robnika pločnika in tudi v krivini zaradi uvoza na parkirišče. Tožnik ni zapeljal preko hitrostne ovire kot bi po ugotovitvah izvedenca moral storiti in ker je to hitrostno oviro obvozil, je s tem sam zakrivil škodni dogodek. V kolikor bi namreč med vožnjo s kolesom tožnik pazljivo opazoval vozno površino pred sabo bi le-tej prilagodil način svoje vožnje in do škodnega dogodka zagotovo ne bi prišlo. Tožnik hitrosti vožnje glede na manjši manjkajoči prostor ni prilagodil temu dejstvu in je tudi sam prispeval k škodnemu dogodku. Zato predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena, hkrati pa se ugodi pritožbi drugotožene stranke. Priglaša še pritožbene stroške.

11. Pritožba tožeče stranke je glede točke I. izreka sodbe delno utemeljena, neutemeljena pa je glede točke II. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbe toženih strank in stranskega intervenienta so neutemeljene.

12. Po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v previsokem deležu in sicer za 40 % ugotovilo in odločilo, da obstaja soprispevek tožnika zaradi nastanka nepremoženjske škode, katero je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 8. 10. 2014. Tožnik namreč pritožbeno pravilno očita, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožniku kot soprispevek šteti sicer ugotovljeno kršitev določb Zakona o pravilih v cestnem prometu, ki jo sodišče prve stopnje vidi v tem, da je tožnik pred hitrostno oviro zavil nekoliko v desno, s čimer ni spoštoval določbe člena 93/I ZPrCP. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da glede na dejstvo, da je tožnik sam izpovedal, da je pred sporno oviro prevozil dve predhodni oviri in da se je tožnik z vožnjo nekoliko v desno zavestno hotel izogniti oviri, s čimer pa je ravnal nedopustno. Takšna ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca, da je rumena vzdolžna črta ob pločniku v smeri tožnikove vožnje označevala le intervencijsko površino. Izvedenec je namreč zaključil, da je bilo za vozišče šteti površino med obema robovoma, začrtanima med intervencijsko potjo, kar pomeni, da bi se tožnik ob varni vožnji med vožnjo lahko nahajal pol metra levo od intervencijske poti na svoji desni v smeri svoje vožnje. Razmak med robom hitrostne ovire in robom pločnika na najožjem delu je znašal okoli 60 cm. Ker pa iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da hitrostna ovira ni namenjena temu, da bi bila dolžnost udeležencev v prometu, da vozijo po njej, temveč je bila naloga ovire le v tem, da se umirja cestni promet, tako noben predpis tožniku ni preprečeval možnosti vožnje med zunanjim levim robom ovire in med desnim robom vozišča, ki ga je predstavljal rob pločnika, tako da je tožnik lahko, ne da bi s tem kršil cestnoprometne predpise zapeljal po tem praznem prostoru, ki je segal med robom cestne ovire in med pločnikom. Hitrostna ovira pa je po zaključku sodišča prve stopnje bila zgrajena nepravilno, saj bi morala biti položena do konca voznega pasu, torej preko jaška in do robnika, ki je pomenil konec vozišča. Tožeča stranka zato v pritožbi pravilno izpostavlja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral peljati naravnost po namišljeni ravni črti in preko ovire, za kar pa ni nobene podlage v ZPrCP. Tako vožnja v danih okoliščinah, to je vožnja v desno mimo hitrostne ovire ne pomeni protipravnega ravnanja tožnika kot kolesarja. Te kršitve tako ni mogoče očitati tožniku kot njegov soprispevek. Neutemeljena pa je pritožba, da tožnik ni kršil določbe člena 45/I ZPrCP in načina svoje vožnje ni prilagodil poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste in stanju vozišča, da bi vozil bolj stran od roba ovire, tako da do zadetja ne bi prišlo. Tožnik je očital, da je hitrostna ovira bila nepravilno izvedena, imel je na razpolago 60 cm vozišča brez hitrostne ovire in je zato bil dolžan svojo vožnjo prilagoditi tako, da bi peljal bolj desno stran od nepravilno zaključenega roba hitrostne ovire in ker tega ni storil je s tem kršil določbo prvega odstavka 45. člena ZPrCP. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti tožnik pri vožnji mimo te hitrostne ovire bolj previden in iz teh razlogov je pravilno ocenilo, da je sam zaradi nezadostne skrbnosti pri vožnji s kolesom mimo hitrostne ovire prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožnik bi lahko varno zapeljal med robnikom ceste in med zaključkom hitrostne ovire, če bi zapeljal na ta odprti prostor bolj previdno in v večji oddaljenosti od desnega roba, sicer nepravilno zaključene hitrostne ovire. Tožnik bi zato moral biti pri vožnji bolj previden (prvi odstavek 6. člena OZ), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je s takšno vožnjo soprispeval k nastanku škodnega dogodka in je sodišče prve stopnje pri tem pravilno uporabilo določbo člena 171 OZ, vendar je materialnopravno v previsokem procentu odmerilo njegov soprispevek, glede na to, da je tožnik kršil cestnoprometne predpise le v tem, da je vozil preblizu zaključka hitrostne ovire. Zato je po zaključku sodišča druge stopnje s tem materialnopravno prispeval le v višini 20 % in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku očitati le 20 % soprispevka in tako obstoji v deležu 80 % solidarna obveznost toženih strank za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je tožnik B. J. utrpel v škodnem dogodku dne 8. 10. 2014, medtem ko v višjem deležu 20 % solidarno obveznost toženih strank iz naslova nepremoženjske škode ni podana. Neutemeljena pa je pritožba v delu, ko zahteva, da sta toženi stranki v celoti odškodninsko odgovorni tožeči stranki. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni opravilo ogleda kraja dogodka in je to pravilno obrazložilo v točki 12. obrazložitve. Ker gre namreč za popolnoma spremenjen izgled kraja škodnega dogodka, kjer niti ni več nameščenih hitrostnih ovir. Tudi izvedenec ni opravil, zaradi teh spremenjenih okoliščin ogleda zaradi po dogodku izvedenih gradbenih posegov. Sodišče prve stopnje pa se je tudi pravilno izreklo o navedbah tožeče stranke, da uvoz na parkirišče na mestu, kjer se je nahajal kanalizacijski jašek, ni predstavljal križišča. Sodišče prve stopnje je v točki 28. ugotovilo, da zatrjevana kršitev prekratkega odmika ovire od križišča ni podana. Navedbam drugotožene stranke, da je ovira od križišča sodeč po podatkih oddaljena najmanj 30 metrov od križišča, tožeča stranka namreč ni oporekala.

13. Neutemeljena pa je pritožba v delu, kjer tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje sprejeto v točki II. izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 21.000,0 EUR iz naslova premoženjske škode, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne držijo pritožbene trditve tožeče stranke, da sodišče ni izvedlo tako imenovanega materialnega procesnega vodstva. V okviru materialnega procesnega vodstva je bila tožeča stranka po sodišču (sklep z dne 17. 8. 2018) pozvana, da trditveno in dokazno dopolni svoje trditve glede na navedbe in dokazne predloge obeh toženih strank, ki se nanašajo tudi na premoženjsko škodo, pri čemer sta toženi stranki že v predhodno vloženih odgovorih na tožbo opozorili na nezadostno obrazloženost in splošnost tožnikovih navedb glede premoženjske škode in je bila temu opozorilu primerna tudi vsebina sklepa, ki glede na aktualno sodno prakso v takšnih primerih sploh ni potreben. Tožeča stranka bi morala bolj konkretizirati svoje navedbe glede izgubljenega dobička. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da po dodatnih navedbah tožnika: na prvem naroku je navajal, da je tožnik navedel nekaj poslov, ki jih ni mogel izpeljati, da pa še vedno ni navedel, kolikšen bi bil zaslužek iz tega naslova, pa tudi sicer je treba od prihodkov odšteti odhodke in davke, s svojimi navedbami dokaznemu standardu ni zadovoljil. Tožnik je za navedbe, da bi znašal njegov dobiček 21.000,00 EUR v omenjenem obdobju omenil nekatere posle, ki mu jih je uspelo obdržati s skrajnimi napori, medtem ko drugih ni mogel prevzeti. Tožnik je sicer navajal, da so bili njegovi viri za prihodke predvsem trije, vendar pa po prepričanju sodišča gre za dejavnost, ki kot je splošno znano kot pridobitna dejavnost ne prinaša le dohodkov, temveč je povezana tudi z odhodki, teh pa tožnik ni z ničemer opredelil. Tožeča stranka bi tako glede na dikcijo 168. člena OZ morala za obdobje svoje delovne nezmožnosti od 8. 10. 2014 do 22. 1. 2015 navesti tako podatke o prihodkih in odhodkih, ki jih je dejansko dosegla v nekem primerljivem obdobju pred škodnim dogodkom, kot bi tudi moralo navesti podatke o prihodkih in odhodkih, ki jih je načrtovala doseči v obdobju po škodnem dogodku ali jih je pričakovala, pa se niso udejanili, ter o dejanskih prihodkih in odhodkih v tem obdobju. Obseg izgubljenega dobička je namreč enak razliki med vrednostjo premoženja, kakršen bi ta bil, če škodnega dogodka ne bi bilo in dejansko vrednostjo premoženja po škodnem dogodku in to predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik s podjetjem ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Vsaj te navedbe bi bile potrebne za ugotavljanje predvidljivega izgubljenega dohodka. Ker tožnik tega ni navedel je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da neobstoječe in premalo substancirane navedbe dokazi ne morejo nadomestiti. Kaj takšnega sodišče prve stopnje tudi ne bi moglo ugotoviti na podlagi mnenja izvedenca, saj ni naloga izvedenca, da ugotavlja višino izgubljenega dobička na podlagi morebitno dodatno pridobljene dokumentacije, medtem ko trditvene podlage za njegovo delo ni, saj se z dokazom z delom izvedenca zgolj preverja utemeljenost ali neutemeljenost trditev pravdnih strank o pravno pomembnih dejstvih za ugotavljanje katerih je potrebno posebno strokovno zanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik trditveno ni izkazal razlike med prihodki in odhodki ter s tem dobička. Zato je sodišče zahtevek v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo pravilno zavrnilo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso, po kateri je normalen tek stvari v pomenu tretjega odstavka 168. člena OZ, poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih, povečanim za stopnjo rasti tega poslovanja v preteklih obdobjih. Tožnikova trditvena podlaga tako ni bila zadostna, saj tožnik ni navedel ničesar o tem, kakšen prihodek in dobiček je ustvaril v preteklosti. Novejša sodna praksa VS RS nalaga tožeči stranki trditveno breme tako glede prihodkov kot odhodkov.1 Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, sprejeto v točki II. izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14. Neutemeljeni pa sta pritožbi obeh toženih strank in stranskega intervenienta, iz katerih izhaja, da tožnik naj ne bi dokazal kraja, načina nastanka škodnega dogodka in tudi ne protipravnosti ravnanja toženih strank. Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotožene stranke, da tožnik ni uspel dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo 8. 10. 2014 kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in je do nezgode prišlo na v tožbi opisanem kraju in na način nastanka škodnega dogodka in sicer, da je tožnik zjutraj padel s kolesom in se udaril v desno ramo. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da se je tožnik poškodoval nekaj pred 9.00 uro oziroma najkasneje ob 9.00 uri glede na zapis v zdravniškem izvidu, podobno pa izhaja tudi iz zapisa prijavljene nezgode in sicer, da je do nezgode prišlo dne 8. 10. 2014. To izhaja iz navedb tožnika in iz izpovedi tožnika in to izhaja tudi iz izpovedi priče J. Č., ki je škodni dohodek zaznala, čeprav samega padca ni videla, izpovedala pa je, da je do njega prišlo enkrat dopoldne. Priča je izpovedala, da je bila na poti do bankomata, nakar je slišala kako je zaropotalo, in ko se je obrnila, je na tleh zagledala tožnika in kolo. Čeprav samega padca ni videla, pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je zaznala dogajanje neposredno po njem, zaradi česar je tudi stopila do tožnika in ga vprašala, če potrebuje pomoč. Glede kraje padca zaradi zadetja v rob ovire je tožnik izpovedal, da je šlo za tretjo oviro po vrsti na poti iz kompleksa ... sejmišča. Tudi priča Č. je na fotografiji označila mesto svojega nahajanja, ko je slišala ropot, vrisala je mesto padca tožnika oziroma mesto kjer ga je videla na tleh, kar se po oceni sodišča ujema z mestom nahajanja tretje hitrostne ovire, gledano proti vhodu v kompleks ... sejmišča. Pritožnikova žena, ki sicer na kraju škodnega dogodka ni bila, je izpovedala na katerem mestu naj bi padel tožnik, čeprav tega ni videla, je pa to zaznala ob meritvi višine hitrostne ovire. Prav tako sta priči S. O. in I. P. izpovedali, da se je kolo še vedno nahajalo na mestu, kjer se je tožnik poškodoval in sta obe priči kraj škodnega dogodka potrdili v širšem smislu. Sodišče je tudi določilo mikrolokacijo zadetja tožnika s pedalom v hitrostno oviro, katero utemeljuje predvsem z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke A. B. Izvedene je potrdil, da je tožnik lahko trčil ob rob grbine, zato se glede na ugotovitev dokaznega postopka, zaključku o tožbenih trditvah glede mesta in kraja dogodka pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Pritožba prvotožene stranke glede tega, da tožnik ni uspel dokazati kraja in časa ter načina poškodovanja in tudi ne mikrolokacije tako ni utemeljena in prvotožena stranka z navedbami, da je tožnik podal prijavo škodnega dogodka šele leto in pol po škodnem dogodku ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v tej zvezi. Sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo tako imenovanega razpravnega načela, ko naj bi informativni dokaz upoštevalo kot del trditvene podlage tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč zatrjevala tako način, kot tudi mesto in kraj nastanka škodnega dogodka, kar je dejansko bilo potrjeno z izpovedbami prič in to tudi izhaja iz mnenja izvedenca, ki je dopustil možnost nastanka škodnega dogodka kot ga opisuje tožeča stranka. Vsebina vprašanj za izvedenca pa izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne držijo pritožbene trditve tožene stranke, da bi tožnik moral hitrostno oviro prevoziti in je ne obvoziti. Takšen način vožnje ne zapoveduje noben predpis in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so hitrostne ovire bile namenjene le umirjanju prometa in noben prometni znak ni zapovedoval, da tožnik ne bi smel hitrostne ovire obvoziti na tak način, da bi še vedno vozil po vozišču, vendar v delu, kjer hitrostna ovira nepravilno ni segala do roba pločnika, torej do robnikov, ampak je vmes ostal odprt prostor, katerega je tožnik lahko obvozil in s tem ni storil protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo glede tega, ali je tožnik uspel dokazati, da se je poškodoval pri vožnji s kolesom Merida. Tožnik je po zaključku sodišča prve stopnje podal dokazno podkrepljene navedbe o višini ovire, pri čemer je v spis vložil tudi fotografije kolesa Merida, zaradi česar je lahko računal na preverjanje podatkov, zato sodišče verjame njegovi trditvi o višini oddaljenosti pedala 7 cm na najnižji točki od tal, kot je to bilo v zvezi s kolesom s katerim se je poškodoval tožnik. Tožnik je namreč izpovedal, da je bilo ravno zadetje v rob zaključka ovire razlog za padec, drug razlog ne izhaja iz njegove izpovedbe, niti drugega razloga nista zatrjevali toženi stranki ali stranski intervenient (zgolj pavšalno, da se je tožnik poškodoval nekje drugje). Takšno zadetje je kot možen ocenil tudi izvedenec, zato se je glede na ugotovitve dokaznega postopka sodišče prve stopnje pravilno pridružilo zaključku izvedenca glede ugotovljene višine ovire in pedala od tal in zatrjevanega mehanizma padca in sicer, da je tožnik zadel s pedalom v rob grbine in je zaradi tega padel in se poškodoval. Zato niso utemeljene pritožbene trditve prvotožene stranke, da je bilo kolo tehnično neizpravno, saj kaj takšnega tožena stranka ni trdila tekom postopka na prvi stopnji. Priči, ki sta prišli po kolo nista opazili pomanjkljivosti na kolesu, razen poškodbe zaradi padca. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi mnenja izvedenca pravilno ocenilo višino hitrostne ovire in pa višino pedala v najnižji točki. Kot že obrazloženo pa tožnik ni bil dolžan prevoziti grbine v skladu s cestnoprometnimi predpisi kot to navaja prvotožena stranka in tudi ne pove kateri predpis bi to zapovedoval in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je nepravilno izdelana hitrostna ovira v vzročni zvezi s tožnikovim padcem. Neutemeljena je tudi pritožba glede večjega soprispevka tožnika. Sodišče druge stopnje je obrazložilo soprispevek tožnika v točki 7. obrazložitve te sodbe. Tožnik je storil le kršitev prvega odstavka 45. člena ZPrCP, medtem ko noben predpis ne onemogoča in ne prepoveduje tožniku, da bi hitrostno oviro obvozil, če je to bilo možno, saj je bilo dovolj razmaka med robom cestišča, to je robniki, ki omejujejo pločnik in med zaključkom hitrostne ovire. Toženi stranki tudi nista pojasnili iz katerega dokaza bi izhajalo, da je bil tožnik vinjen in v kakšni vzročni zvezi bi ta vinjenost bila v zvezi s samim škodnim dogodkom. Enako velja tudi glede dejstva, da tožnik po nezgodi ni poklical policije. Pritožba prvotožene stranke tako ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določb člena 353 ZPP v celoti kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu.

15. Neutemeljena je tudi pritožba drugotožene stranke. Neutemeljen je pritožbeni očitek te stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri svoji odločitvi ni uporabilo določbe člena 163 OZ v zvezi z opravljanjem posla splošnega pomena. Tožeča stranka namreč ni očitala, da bi do poškodbe prišlo zaradi nerednega vzdrževanja tega dela nepremičnine, temveč zaradi nepravilno izvedene hitrostne ovire, ki pomeni protipravnost v smislu izogibanja ravnanju po 10. členu OZ. To pomeni, da sta toženi stranki ravnali protipravno, ker nista izvedli hitrostne ovire v skladu s tehničnimi pogoji za njeno izvedbo (drugotožena je na to pristala kot zaključuje sodišče prve stopnje) oziroma je bila hitrostna ovira v času nezgode izvedena v nasprotju z veljavnimi predpisi, na kar ne vpliva dejstvo, da naj bi toženi stranki zgradili to hitrostno oviro skupaj z objektom, za katerega sta pridobili uporabno dovoljenje. Uporabno dovoljenje še ne izkazuje, da je hitrostna ovira bila izvedena v skladu s tehničnimi predpisi in tudi izvedenec je navedel, da je bila zgrajena le v skladu s tedanjo prakso izdelave ovir. Dejstvo je, da je bila hitrostna ovira v času dogodka tehnično izvedena nepravilno kot je vse ugotovilo sodišče prve stopnje in je bila zgrajena v neskladju z izvedbenimi pogoji TSC. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil že v času škodnega dogodka uporaben način izvedbe ovire neskladen s predvidenim načinom izvedbe po pravilih TSC in samo uporabno dovoljenje ne izključuje tega, da je bila ovira izvedena v nasprotju s TSC. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da sta tako prvotožena stranka z naročilom s TSC neusklajeno izvedeno oviro, ki je bila izvedena na njeni solastni nepremičnini, katera je javnosti dostopna, kot drugotožena stranka, ki se kot solastnica odgovornosti ni uspela razbremeniti, obe zatajili pri zagotavljanju pričakovane varnosti na njuni nepremičnini, to je pri varnem gibanju kolesarjev preko, na njuni solastni nepremičnini nameščenih hitrostnih ovir. Hitrostna ovira ni bila izdelana v skladu z zahtevami TSC in sta kršili dolžnostno ravnanje, ki jima nalaga člen 10 OZ in za kar bi morali skrbeti s skrbnostjo dobrega gospodarja (člen 6/I OZ), glede na to, da se sami nista ukvarjali z dejavnostjo, ki je povezana z izvedbo oziroma s polaganjem hitrostnih ovir. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo glede ugotavljanja odškodninske odgovornosti toženih strank in je pri tem pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi elementi subjektivne krivdne odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ (protipravnost je ugotovljena zaradi kršitve določil člena 10 OZ, zaradi nepravilno izvedene hitrostne ovire). Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe te tožene stranke, da je napačen in nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ovira izvedena preozko zato, ker je omogočala, da kolesar zapelje mimo ovire. Takšna ugotovitev ni v nasprotju z mnenjem izvedenca, saj je izvedenec ugotovil, da mora biti hitrostna ovira zgrajena po celotni širini vozišča, kjer se odvija promet in da same intervencijske črte označujejo le del vozišča, ki je namenjen intervenciji, medtem ko je vožnja dovoljena po celotni vozni površini, ki sega od levega roba pa do desnega roba vozišča, to je do robnikov, ki označujejo hodnik za pešce. Tako je med hitrostno oviro in med pločnikom ostal prazen prostor, skozi katerega je tožnik lahko zapeljal in s tem ni kršil cestnoprometnih predpisov. Tožnik je tako lahko zapeljal v prepuščen prostor ne glede na to čemu je bil ta namenjen, saj noben predpis ni določal, da tožnik ovire ne bi smel obvoziti in voziti ob desnem robu vozišča ne glede na rumeno črto, ki je označevala intervencijsko pot. Tako tudi ni podano nasprotje med obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, ki se je opredelilo v kakšnem obsegu velja cestišče po katerem je možno voziti, ne glede na to kaj omejuje intervencijska pot. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da je bila hitrostna ovira zgrajena povsem ustrezno, to je preko celotne širine vozišča. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo na podlagi katere materialnopravne podlage je tudi glede drugotožene stranke odločilo, da je kršila dolžnostno ravnanje glede pravilne izdelave hitrostne ovire in zato drugotožena stranka ne more v celoti prevaliti odgovornosti na prvotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je glede na nepravilno izvedbo hitrostne ovire dejansko bilo tožniku omogočeno, da jo obvozi, ker pa je bil zaključek ovire nepravilno izveden in je tožnik zadel v ta del, je s tem podan tudi vzrok za nastanek škodnega dogodka in je tudi podana vzročna zveza med nepravilno izdelano hitrostno oviro in padcem tožnika ter njegovimi poškodbami rame. Da pa je tožnik nekoliko neprevidno izvedel manever obvoza te hitrostne ovire, pa je sodišče prve stopnje delno pravilno upoštevalo kot soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka. Višji soprispevek tožniku ni mogoče očitati kot je to obrazložilo sodišče druge stopnje pri ugotavljanju delne utemeljenosti pritožbe tožeče stranke. Tožnik namreč ni kršil določbe prvega odstavka 93. člena ZPrCP, saj je tožnik vozil ob desnem robu smernega vozišča v smeri vožnje in noben predpis ni prepovedoval takšne vožnje. Tožnik tako zaradi svoje vožnje, ki je bila nepravilna le v toliko, da je zapeljal preblizu roba hitrostne ovire, ni sam odgovoren za obravnavani škodni dogodek, temveč je za obravnavani škodni dogodek soodgovoren le v višini 20 %, kot je vse to obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnje. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba drugotožene stranke ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zato ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še nespremenjenem obsegu.

16. Neutemeljena je tudi pritožba stranskega intervenienta na strani prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je zanikalo zatrjevanja drugotožene stranke, da tožnik ni z ničemer izkazal, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način in na zatrjevanem mestu. Ne glede, da je stranski intervenient, v to dejstvo še vedno prepričan, pa številni drugi dokazi, katere je dokazno pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, izkazujejo tako mesto in kraj in čas dogodka, način poškodovanja, protipravnost ravnanja toženih strank, kakor tudi samo mikrolokacijo poškodovanja. Tožnik je izkazal, da je bila nepravilno izvedena hitrostna ovira vzrok za nastanek škodnega dogodka. Res tožnikovega padca neposredno nihče ni videl, vendar pa sodišče iz izpovedi tožnika in izpovedi zaslišanih prič natančno ugotavlja mikrolokacijo samega padca, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo dejansko stanje nastanka škodnega dogodka in da je tožnik tudi uspel dokazati nastanek škodnega dogodka ter vzročno zvezo med samim škodnim dogodkom in opustitvijo na strani toženih strank, to je izvedbo (dopustitev izvedbe) hitrostne ovire v nasprotju s pravili stroke in TBC, kot je vse to ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke. Tožnik je res sicer zavestno zapeljal mimo ovire in ne preko nje, vendar pa takšen način vožnje ne zapoveduje noben cestnoprometni predpis, da bi torej tožnik moral voziti striktno preko hitrostnih ovir, če pa je zato imel na razpolago dovolj vmesnega prostora, to je prepuščenega prostora med hitrostno oviro in robom vozišča. Tožnik je le soprispeval k nastanku škodnega dogodka, ker je vozil nekoliko neprevidno po tem, prepuščenem prostoru. Tožnik je kršil le en cestnoprometni predpis kot je to ugotovilo sodišče prve setopnje, do dogodka pa je dejansko prišlo zaradi nepravilno izvedene hitrostne ovire, to je njenega zaključka in pa dejstva, da je med hitrostno oviro in robom vozišča prišlo do prepuščenega prostora, katerega je tožnik smel obvoziti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je vzrok za nastanek škodnega dogodka nepravilna izvedba hitrostne ovire in zato zaključki sodišča prve stopnje, da je bila izvedba hitrostne ovire neprimerna, niso v nasprotju z materialnim pravom in sicer s tehničnimi pogoji za pravilno izvedbo hitrostne ovire, ki so veljali v času škodnega dogodka. Kot že povedano pa noben predpis ne onemogoča vožnje mimo ovire, če je za to dovolj prepuščenega prostora, saj so hitrostne ovire namenjene le umirjanju prometa in nikjer ni zapovedano, da se mora voziti ravno po hitrostni oviri, če je dovolj prostora še v preostalem delu vozišča. Glede na obrazloženo tudi pritožba stranskega intervenienta ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da so vse tri pritožbe glede točke I. izreka sodbe neutemeljene, kajti sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se kot obrazloženo niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katero opozarjajo pritožbe, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP vse pritožbe toženih strank in stranskega intervenienta kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še nespremenjenih delih.

18. Vse pravdne stranke in stranski intervenient so priglasili pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških pa je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (člen 165 ZPP).

1 Primerjaj VS RS sodba II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013, sodba II Ips 102/2011, II Ips 234/2005, II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007.