Jedro

Toženka je s sprejemom Pravilnika o deljenem delovnem času voznega osebja nedopustno posegla v obstoječo pogodbo o zaposlitvi tožnika. Uvedla je deljen delovni čas, njegovo vrednotenje pa je določila na način, da so delavci za čas prekinitve prejeli plačilo v višini 30 % osnovne plače. To spominja na vrednotenje razpoložljivosti, ki se pri voznikih, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, v nasprotju z drugimi mobilnimi delavci, za katere velja ZDCOPMD, šteje v delovni čas.

V novejši sodni praksi je uveljavljeno stališče, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec od prisojenih zneskov dolžan plačati davke in prispevke, saj je to ob izplačilu prejemka stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (sodba VS RS VIII Ips 68/2019, sodba in sklep VS RS VIII Ips 88/2019). Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. čl. ZDavP-2). Zahtevek glede davkov in prispevkov je tako preuranjen (311. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek glede davkov in prispevkov.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki iz naslova prikrajšanja pri plači naložilo, da tožniku obračuna in po odvodu davkov ter prispevkov izplača posamezne zneske za obdobje od septembra 2013 do julija 2014 in od septembra 2014 do oktobra 2016, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. dne v prihodnjem mesecu do plačila; v presežku je zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek za plačilo 27,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in višje zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov. Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku plačati pravdne stroške v deležu 89,30 %, tožnik pa toženki v deležu 10,70 %, pri čemer je toženka dolžna plačati vse stroške za izvedbo dokazov.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so bili vozniki s prekinitvijo delovnega časa seznanjeni vnaprej, vožnje so bile ustrezno zavedene v potnih nalogih, kot je bilo zavedeno drugo delo, ki so ga opravljali. Toženka je zapise voznikov na potnih nalogih upoštevala. Upoštevala in plačala je čas priprave in posprave. Tožniku delo v času prekinitve ni bilo odrejeno. Če je delo opravljal samovoljno, za takšno delo ni upravičen do plačila. Tožnik bi moral konkretno navesti in dokazati, katero delo je opravljal (prim. sklep VS RS VIII Ips 191/2018). Toženka je dokazala, da je tožniku plačala vse delo, ki ga je opravil. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedi tožnika in priče A. A., da je tožnik opravil več dela. Ni sledilo stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča v razveljavitvenem sklepu. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je ugotovilo, da je tožnik tudi v času prekinitve opravljal delo. V tem času je bil prost. Z njim je lahko prosto razpolagal. Pavšalnih navedb, kaj je v tem času delal, sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Do dodatnega plačila za nadurno delo ni upravičen. Izvedensko mnenje ni pravilno. Sodni izvedenec je nepravilno v nasprotju s trditveno podlago tožnika vse ure prekinitve delovnega časa in razpoložljivosti upošteval kot delovni čas oziroma ure, opravljene preko polnega delovnega časa. V izreku sodbe je sodišče prve stopnje neutemeljeno odločilo o plačilu davkov in prispevkov. Navedeno ne sodi v sodno pristojnost. V tem delu je tožba nedopustna. Neutemeljeno ni upoštevalo ugovora zastaranja toženke. Tožnik je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 3. 11. 2021 spremenil zahtevek, tako da je tožba sklepčna. Toženka je ugovor zastaranja podala pravočasno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke prereka njene pritožbene navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal v deljenem delovnem času oziroma da med prekinitvijo ni prosto razpolagal s časom. Tako sta poleg tožnika izpovedali priči B. B. in A. A. Njuni izpovedi je utemeljeno upoštevalo. Ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik je konkretno navedel, kakšno delo je opravljal v času, ki ga je toženka štela za prekinitev. Opravljal je delo, kot mu ga je odredila toženka. Dejstvo, da se z mnenjem sodnega izvedenca ne strinja, ni razlog za ponovitev dokaza niti ne gre za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je razen glede davkov in prispevkov pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom Pdp 549/2019 zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje v prvem sojenju razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, povezanih z dejanskim delom tožnika v posameznih mesecih vtoževanega obdobja, in sicer ni ugotavljalo, ali je tožnik opravljal delo, kot je zavedeno v potnih nalogih, in ali je imel v času, ki ga je toženka vrednotila kot deljen delovni čas, prekinitev dela, tako da dela za toženko ni opravljal. Kot določa prvi odstavek 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče (ne pa slediti materialnopravnim stališčem, kot zmotno meni pritožba). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ravnalo skladno s to določbo.

7. Tožnik je v tožbi postavil zahtevek za plačilo 8.341,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je od toženke zahteval še, da od po višini opredeljenih posameznih mesečnih (bruto) zneskov plača davke in prispevke. Zahtevek se je nanašal na plačilo za 1.601 naduro in ga je tožnik opredelil kot iz naslova opravljenega dela. S pripravljalno vlogo z dne 7. 7. 2021 je dodatno zahteval plačilo 27,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, v tem delu je bil zahtevek zavrnjen; odločitev je pravnomočna in ni pod pritožbenim preizkusom. Sicer je zahtevek opredelil kot nadomestilo plače. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 3. 11. 2021 je navedel, da zahteva obračun bruto prikrajšanja pri izplačilu plače oziroma je na ta način opredelil zahtevek. Tudi če bi tožnik s tem spremenil pravno podlago zahtevka, ne bi šlo za spremembo tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP). Tožnik po drugačni opredelitvi zahtevka ni zahteval nekaj drugega, kot je zahteval s tožbo oziroma pripravljalno vlogo z dne 7. 7. 2021. Ves čas je uveljavljal isti zahtevek, in sicer za plačilo določenih mesečnih zneskov zaradi opravljanja dela med prekinitvijo oziroma na podlagi trditev, da je ves čas od začetka do konca dela delo opravljal in bil na razpolago delodajalcu, zaradi česar bi se moral ves čas šteti v delovni čas, morebitni presežek polnega delovnega časa pa obravnavati kot nadurno delo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve delovnega časa za voznike avtobusov, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, kot je tožnik, v Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOMPD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.). Delovni čas je čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu ali opravlja svoje naloge ter dejavnosti (10. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOMPD). Glede odmorov in tedenskih počitkov v zvezi s prevozi iz prejšnjega odstavka se uporablja zakon, ki ureja delovna razmerja. Odmori voznikov, ki opravljajo prevoze potnikov na linijah, krajših od 50 km, se lahko razdelijo na več obdobij tekom delovnega časa, vendar mora vsako izmed obdobij trajati vsaj deset minut. Glede vrednotenja delovnega časa in časa razpoložljivosti v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km, se uporabljajo določbe veljavne kolektivne pogodbe za cestni potniški promet. Če veljavna kolektivna pogodba za cestni potniški promet teh vrednotenj ne ureja oziroma če kolektivna pogodba za cestni potniški promet ni sklenjena, se uporabljajo določbe zadnje kolektivne pogodbe za cestni potniški promet, ki je ta vrednotenja urejala (drugi in tretji odstavek 2.b člena ZDCOMPD).

9. Za voznike (mobilne delavce) sicer ZDCOPMD opredeljuje delovni čas drugače, in sicer kot čas od začetka do zaključka dela, ko so na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravljajo svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas (točka 1 prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD). Ta posebna ureditev in vrednotenje razpoložljivosti, ki ne šteje v delovni čas, je izključena za linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov.

10. Posebna ureditev za voznike, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, je bila sprejeta z novelo ZDCOPMD (ZDCOPMD-C; Ur. l. RS, št. 97/2010; 2. in 3. člen) zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS o ugotovitvi, da so prvi stavek četrtega odstavka 2.a člena ZDCOPMD ter 2. in 3. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD v neskladju z Ustavo RS (U-I-265/07; Ur. l. RS, št. 113/2009), in sicer ker ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, za uzakonitev izpodbijane ureditve, po kateri se mobilnim delavcem, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, v delovni čas ne vštevajo odmori in čas razpoložljivosti, in so tako v primerjavi z delavci, za katere velja ureditev delovnega časa po ZDR, postavljeni v slabši položaj.

11. Določbe Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, št. 35/09 in nadalj.) se v vtoževanem obdobju uporabljajo na podlagi določb Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/2012; 5. člen) in Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije v letu 2014 (Ur. l. RS, št. 7/2014; 2. in 3. člen). Na uporabo določbe veljavne kolektivne pogodbe za cestni potniški promet oziroma zadnje, ki ta vrednotenja ureja, napotuje ZDCOPMD glede vrednotenja delovnega časa in časa razpoložljivosti v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov (ki se šteje v delovni čas; tretji odstavek 2.b člena ZDCOPMD). Kolektivna pogodba dejavnosti vsebuje vrednotenje delovnega časa in časa razpoložljivosti v 21. in 22. členu ter ureja dodatke, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ki je za delavca manj ugoden, v 40. členu, med katerimi je dodatek za delo v deljenem delovnem času za prekinitev dela več kot eno uro v višini 15 % (2. alineja tretjega odstavka 40. člena kolektivne pogodbe).

12. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama dne 28. 1. 2011, glede razporeditve delovnega časa napotuje na ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, ki je enaka, kot je v 17. členu kolektivne pogodbe dejavnosti oziroma za mobilne delavce v točki 1 prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD (kar je v nasprotju s posebno ureditvijo za voznike, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov). Toženka je sprejela Pravilnik o deljenem delovnem času voznega osebja, ki je veljal od 1. 7. 2011 dalje, ki v 1. točki zaradi narave dela voznega osebja in organizacije delovnega procesa za voznike na linijah, krajše od 50 kilometrov, uvaja deljen delovni čas. V 2. točki deljen delovni čas definira kot čas, ko vozno osebje opravlja delo s prekinitvijo polnega delovnega časa; delovni čas je lahko razdeljen na dva ali več delov; časovno obdobje med posameznimi deli se ne šteje v efektivni delovni čas voznega osebja; vozno osebje lahko s tem časom prosto razpolaga. V 3. točki je opredeljeno plačilo za delo v deljenem delovnem času, in sicer dodatek v višini 30 % osnovne plače. 13. Pravilnik je po svoji pravni naravi splošni akt delodajalca. Sodišče prve stopnje je štelo, da je toženka pri sprejemu pravilnika spoštovala zakonske zahteve (8. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Vendar to še ne pomeni, da je z njim zakonito posegla v delovni čas (vrednotenje delovnega časa) voznega osebja, kot je tožnik. S splošnim aktom delodajalec določa organizacijo dela ali obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti (prvi odstavek 8. člena ZDR), ne pa, kot je storila toženka, spreminjati pogojev zaposlitve. Pogoji zaposlitve so predmet dogovora s pogodbo o zaposlitvi (določilo o razporeditvi delovnega časa, v kar sodi deljen delovni čas, je sestavina pogodbe o zaposlitvi; 7. alineja prvega odstavka 29. člena ZDR), pri čemer sta stranki dolžni upoštevati določbe zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih predpisov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Če bi bilo določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe (30. člen ZDR).

14. Toženka je s sprejemom Pravilnika o deljenem delovnem času voznega osebja nedopustno posegla v obstoječo pogodbo o zaposlitvi tožnika. Uvedla je deljen delovni čas, njegovo vrednotenje pa je določila na način, da so delavci za čas prekinitve prejeli plačilo v višini 30 % osnovne plače. To spominja na vrednotenje razpoložljivosti, ki se pri voznikih, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, v nasprotju z drugimi mobilnimi delavci, za katere velja ZDCOPMD, šteje v delovni čas.

15. Že na podlagi navedenega je tožnikov zahtevek za plačilo nadur, ki temelji na tem, da se vse ure od začetka do konca dela štejejo v delovni čas, utemeljen. Sodišče prve stopnje mu je pravilno (delno) ugodilo, pri čemer je ugotovilo tudi, da ne drži, da bi tožnik imel prekinitve delovnega časa, ko ne bi bil na razpolago toženki in dela zanjo ne bi opravljal. 16. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni podal konkretnih navedb o delu vsak delovni dan spornega obdobja od septembra 2013 do julija 2014 in od septembra 2014 do oktobra 2016, kot navaja toženka v pritožbi, vendar to ne pomeni, da je njegova trditvena podlaga pomanjkljiva. V tožbi in pripravljalnih vlogah je podal trditve, da njegov delovni čas ni bil prekinjen, da je ves čas od začetka do zaključka delo opravljal, da takrat ni prosto razpolagal s časom; opredelil je delo, ki ga je opravljal poleg voženj (na primer čiščenje vozila, iskanje parkirišča, polnjenje rezervoarja za gorivo).

17. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik s svojo izpovedjo in skladno izpovedjo prič C. C. ter A. A. dokazal svoje trditve. Dokazno oceno izvedenih dokazov je izčrpno utemeljilo, predvsem v točki 18 obrazložitve. Opredelilo se je do izpovedi priče D. D., ki je sicer izpovedal o prekinitvi delovnega časa, hkrati pa dopustil možnost, da so vozniki v tem času opravljali določeno delo. Pravilno je ugotovilo, da je bil tožnik tudi v času, ki ga toženka opredeljuje kot prekinitev, na razpolago delodajalcu in je zanj opravljal delo. Poleg tega je utemeljeno upoštevalo, da so bile nekatere prekinitve delovnega časa kratke, takšne prekinitve pa že same po sebi preprečujejo delavcu, da bi prosto razpolagal s časom. V izpodbijani sodbi (točka 19 obrazložitve) se je opredelilo tudi do navedbe toženke, ki jo ponavlja v pritožbi, da je zapise voznikov na potnih nalogih upoštevala, in sicer je na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedi priče A. A. ugotovilo, da to ne drži; toženka posameznega dela, kot je točenje goriva ali pranje avtobusa, ni upoštevala kot delo in časa, porabljenega za to, ni štela v delovni čas, če je bilo delo opravljano v tako imenovani prekinitvi delovnega časa.

18. Pritožba neutemeljeno oporeka pravilnosti izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje mu je utemeljeno sledilo, pri čemer je sodni izvedenec pravilno za vse ure od začetka do zaključka dela upošteval, da gre za ure dela, ki se štejejo v delovni čas; tiste ure, ki presegajo polni delovni čas, pa so nadure, ter tako izračunal prikrajšanje tožnika.

19. Tožnik kot delavec upravičeno zahteva plačilo bruto zneskov, torej celotnega prikrajšanja pri plači oziroma iz naslova nadurnega dela (sodba VS RS VIII Ips 47/2020). Podana je sodna pristojnost; določen denarni znesek uveljavlja od delodajalca. Odločitev sodišča prve stopnje, da toženka tožniku obračuna in po odvodu davkov ter prispevkov izplača posamezne zneske za obdobje od septembra 2013 do julija 2014 in od septembra 2014 do oktobra 2016, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sledi zahtevku, kot ga je postavil tožnik. Takšni izreki sodb so bili uveljavljeni v sodni praksi delovnih sodišč do odločitve Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 226/2017. V novejši sodni praksi pa je uveljavljeno stališče, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec od prisojenih zneskov dolžan plačati davke in prispevke, saj je to ob izplačilu prejemka stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (sodba VS RS VIII Ips 68/2019, sodba in sklep VS RS VIII Ips 88/2019). Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2; Ur. l. RS, št. in nadalj.; prvi odstavek 283. čl. Zakona o davčnem postopku, ZdavP-2). Zahtevek glede davkov in prispevkov je tako preuranjen (311. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

20. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke sicer zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki je uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe; zaradi česar posebni stroški niso nastali, sama krije svoje stroške, tožniku pa je dolžna na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), in sicer 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 373,32 EUR.