Jedro

Nastop zamude, katere objektivna posledica je tek zamudnih obresti, ni v posebnih pravilih o povrnitvi škode urejen drugače, kot ga ureja splošno pravilo. Posebej je sicer urejena zapadlost (pa še to v razdelku o povrnitvi premoženjske škode), vendar pa zapadlosti ni mogoče enačiti z zamudo. Od zapadlosti ter od ravnanja upnika in dolžnika po trenutku zapadlosti pa je odvisen nastop zamude.

Glede teka zamudnih obresti v obravnavani zadevi ni možno uporabiti določbe 943. člena OZ. To določilo se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem, ne pa v primerih direktne tožbe oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugi alineji izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 17.500,00 EUR za čas od 28. 6. 2009 do 16. 4. 2012, v roku petnajstih dni.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 564,84 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na tožničin predlog izdalo izpodbijano dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zneska v višini 2.926,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2009 dalje do plačila; prav tako pa je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 17.500,00 EUR za čas od 28. 6. 2009 do 16. 4. 2012. Zoper zavrnilni del sodbe (druga alineja izreka) vlaga pritožbo tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da je uveljavljala zakonske zamudne obresti od 28. 6. 2009 dalje, to je od poteka petnajstega dne po vložitvi odškodninskega zahtevka pri tožencu. Meni, da je toženec na podlagi določbe 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) petnajsti dan po vložitvi odškodninskega zahtevka prišel v zamudo, zato je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 28. 6. 2009 dalje. Zahtevek v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je utemeljen tudi na podlagi 943. člena OZ, ki določa, da mora zavarovalnica izplačati odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Pritožnica izpostavlja, da je materialnopravno napačna odločitev prvostopenjskega sodišča, da zamudne obresti od zneska 17.500,00 EUR tečejo šele od 16. 4. 2012 dalje, saj je bila glavna obravnava opravljena 28. 2. 2012, zato sodna odmera ni mogla biti izvedena 16. 4. 2012. 2. Pritožba je bila vročena tožencu in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista podala odgovora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča postala pravnomočna v prvi alineji izreka dopolnilne sodbe, saj tožnica odločitve v tem delu ne izpodbija.

5. Pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče pri presoji utemeljenosti obrestnega dela zahtevka moralo uporabiti določbo 299. člena OZ, je utemeljen. Na podlagi citirane določbe pride dolžnik v zamudo, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da izpolni svojo obveznost. 6. Nastop zamude, katere objektivna posledica je tek zamudnih obresti, ni v posebnih pravilih o povrnitvi škode (164. do 185. člen OZ) urejen drugače, kot ga ureja prej citirano splošno pravilo. Posebej je sicer urejena zapadlost (pa še to v razdelku o povrnitvi premoženjske škode), vendar pa zapadlosti ni mogoče enačiti z zamudo. Od zapadlosti ter od ravnanja upnika in dolžnika po trenutku zapadlosti pa je odvisen nastop zamude. Za nastop zamude s plačilom odškodnine je zato načeloma potrebno, da upnik dolžnika pozove k plačilu (drugi odstavek 299. člena OZ). Izjeme od tega pravila bodo podane le tedaj, ko bi takšna materialnopravna zahteva, naslovljena na upnika, nasprotovala temeljnim načelom – predvsem načelu vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ – ter bi bil poziv k izpolnitvi obveznosti le sam sebi namen. Takšno materialnopravno izhodišče, ki se tudi v primeru odškodninske terjatve opira na nastanek zamude v skladu z ureditvijo iz 299. člena OZ, je utemeljeno tudi z vsebinskimi izhodišči za opredelitev zamude. Ta izhodišča so strnjena najmanj v zahtevi, da dolžnik ve za vsebino denarne obveznosti (torej za obseg nematerialne škode in za višino zahtevka ter za upnika – oškodovanca).

7. V obravnavani zadevi je tožnica v tožbi navedla, da je toženec prišel v zamudo s plačilom odškodnine 28. 6. 2009 – to je petnajsti dan po vložitvi odškodninskega zahtevka, zato od tega dne dalje tudi dolguje plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožbi je priložila odškodninski zahtevek z dne 12. 6. 2009, ki ga je sodišče prebralo na glavni obravnavi, pri čemer pa toženec navedbam v zvezi s prejemom odškodninskega zahtevka niti ni izrecno ugovarjal. 8. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zanemarilo določbo 299. člena OZ in je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 17.500,00 EUR šele za čas od 16. 4. 2012 dalje. Pritožba pravilno opozarja, da datum 16. 4. 2012 niti ne predstavlja dneva t.i. sodne odmere, saj je prvostopenjsko sodišče zadevo zaključilo na naroku 28. 2. 2012. Iz list. št. 107 izhaja, da je bila 16. 4. 2011 dana odredba za vročitev sodbe strankam, kar pa na tek zamudnih obresti ne more imeti nobenega vpliva.

9. Pritožbeno sodišče pripominja, da glede teka zamudnih obresti v obravnavani zadevi ni možno uporabiti določbe 943. člena OZ. To določilo se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem, ne pa v primerih direktne tožbe oškodovanca. Predmetna določba ureja zapadlost obveznosti zavarovalnice, da izplača zavarovalnino ali odškodnino svojemu sopogodbeniku iz zavarovalne pogodbe, in v skladu s pogodbeno avtonomijo jo mora izplačati v dogovorjenem roku, ki pa ga zakon omejuje na največ štirinajst dni od dneva, ko je zavarovalnica dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal, oziroma, če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti, pri čemer pa mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo že prej izplačati nesporni del svoje obveznosti.

10. Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožnice v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo v drugi alineji izreka spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do zakonskih zamudnih obresti od zneska 17.500,00 EUR za čas od 28. 6. 2009 do 16. 4. 2012. 11. Ker je tožnica s pritožbo uspela, je na podlagi 165. v zvezi s 154. členom ZPP upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Tožnici so bili priznani stroški ob upoštevanju višine spornega dela obresti. Na podlagi tarifne številke 3210 je bil tožnici priznan znesek v višini 283,20 EUR kot nagrada za pritožbo ter 225,00 EUR sodnih taks. Skupni znesek priznanih pritožbenih stroškov, ob upoštevanju 20 % DDV, znaša 564,84 EUR. Te stroške je toženec dolžan plačati tožnici v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.