Jedro

Protipravnost ravnanja toženke v zvezi s škodo naj bi bila v tem, da ni pravočasno in pravilno zagotovila pravice do dela, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019, kar glede na nesporne trditve strank ne drži. V pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnikom in toženko od 18. 2. 2019 dalje, so navedeni identični opisi del in nalog. Tožnik je poudaril, da so bile vključno do prejema nove odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019 ustrezne pogodbe o zaposlitvi, čeprav so bile sklenjene za delovno mesto prodajalca na terenu, tj. da so bile upoštevane omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 19. 7. 2016, med katere spada tudi omejitev brez izpostavljenosti vibracijam. Prav tako je bil tožnik izrecno mnenja, da ni bil izpostavljen vibracijam pri delu, ki ga je opravljal pri toženki. Upoštevaje nesporne trditve tožnika v tem sporu je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala protipravno, saj mu ni kršila pravice iz 196. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana II. točka izreka spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 4.031,71 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2021 do plačila ter od tega obračunati davke in prispevke."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana odločitev o stroških tožeče stranke v V. točki izreka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka tožeča stranka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 4.031,71 EUR neto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2021 dalje do plačila ter od tega obračunati davke in prispevke (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper V. točko izreka v delu, ki se nanaša na njegove stroške postopka. Izpodbijana stroškovna odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je dejansko uspel s svojim zahtevkom, bi moralo sodišče naložiti, da mu toženka povrne vse njegove stroške oziroma da mu ob upoštevanju vseh okoliščin primera povrne ustrezen del stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper II. točko izreka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo razlog neustreznosti dela glede na preostalo delovno zmožnost tožnika. Ne gre za neupoštevanje omejitve izven cestnega prometa, temveč je invalidska komisija ugotovila neustreznost opisa delovnega mesta zaradi izpostavljenosti vibracijam. Toženka ni kršila določb ZDR-1 niti ni ravnala v nasprotju z odločbami ZPIZ o preostali delovni zmožnosti tožnika. Stranki sta potrdili, da jima ni znano, katerim vibracijam je bil tožnik izpostavljen pri opravljanju dela. Strokovnjak s področja varnosti in zdravja pri delu, ki ga je toženka angažirala, je povedal, da tožnik ni uporabljal nobene delovne opreme ali strojev, ki bi povzročali vibracije. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki v odgovoru na pritožbi predlagata njuno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo glede odškodninske odgovornosti toženke. Pravilno je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

7. Tožnik uveljavlja odškodnino v višini prikrajšanja, ki mu je nastalo, ker zaradi ravnanja toženke ni prejemal delnega nadomestila v času od 1. 7. 2019 do 17. 6. 2020. Po 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013 in nadaljnji) mora delodajalec povrniti delavcu škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Delodajalec odgovarja delavcu tudi za škodo, nastalo s kršitvami pravic iz delovnega razmerja. V določbi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) so vsebovani elementi, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost. Podani morajo biti kumulativno. Ti elementi so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja. Če manjka le eden izmed njih, odškodninska odgovornost ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - z odločbo ZPIZ je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 19. 7. 2016 dalje z omejitvami (izven cestnega prometa, brez dolgotrajnega sedenja, dvigovanja bremen nad 7 kg, brez dela v prisilnih držah ledvene hrbtenice in brez izpostavljenosti vibracijam), za polni delovni čas; - tožnik je pri toženki kot invalid III. kategorije opravljal delo na delovnem mestu prodajalec na terenu od 18. 2. 2019 dalje; - tožnik je izrecno poudaril (kar je potrdil direktor kot nesporno), da so bile pogodbe o zaposlitvi za delo prodajalca na terenu ustrezne (tj. da so bile upoštevane omejitve iz navedene odločbe ZPIZ); - z novo odločbo ZPIZ z dne 26. 8. 2019 je bila tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega – 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, tj. od 1. 7. 2019 dalje, s pravico do dela na drugem delu (izven cestnega prometa, brez dolgotrajnega sedenja, dvigovanja bremen nad 7 kg, brez dela v prisilnih držah ledvene hrbtenice in brez izpostavljenosti vibracijam); - odločbi ZPIZ sta vsebovali enake omejitve, med drugimi tudi omejitev "brez izpostavljenosti vibracijam", za katero nobena od strank ni vedela, na kaj naj bi se to nanašalo in kaj konkretno je bilo mišljeno s strani invalidske komisije; - tožnik je izrecno izrazil mnenje (enako tudi direktor toženke), da ni bil izpostavljen vibracijam pri delu, ki ga je opravljal pri toženki; - stranki sta 6. 9. 2019 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2019 do 31. 12. 2019, ki se sklicuje na odločbo ZPIZ z dne 26. 8. 2019, za polovični delovni čas, za delovno mesto prodajalec na terenu; - stranki sta 1. 1. 2020 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 1. 2020 dalje, ki se sklicuje na odločbo ZPIZ z dne 26. 8. 2019, za polovični delovni čas, za delovno mesto prodajalec na domu in podjetju; - ZPIZ je z odločbo z dne 22. 12. 2020 tožniku priznal pravico do delnega nadomestila od 17. 6. 2020 dalje na podlagi dopolnilnega mnenja invalidske komisije, da predlagano delo po nastanku invalidnosti "prodajalec na domu in podjetju" glede na opis delovnega mesta z dne 17. 6. 2020 ustreza omejitvam, ki jih je podala invalidska komisija.

9. Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je kljub priznani pravici do dela na drugem delu – izven cestnega prometa s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec na terenu. Takšna presoja nima podlage v dopolnilnih mnenjih invalidske komisije, izdanih po dokončnosti in izvršljivosti odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019. V mnenjih je invalidska komisija ugotovila, da glede na opise delovnih mest ponujeno delo ni ustrezno, ker ne upošteva omejitve brez izpostavljenosti vibracijam. Omejitev izven cestnega prometa tako ni bila razlog neustreznosti dela glede na preostalo delovno zmožnost tožnika.

10. Protipravnost ravnanja toženke v zvezi s škodo naj bi bila v tem, da ni pravočasno in pravilno zagotovila pravice do dela, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019, kar glede na nesporne trditve strank ne drži. V pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnikom in toženko od 18. 2. 2019 dalje, so navedeni identični opisi del in nalog. Tožnik je na naroku dne 14. 11. 2021 poudaril, da so bile vključno do prejema nove odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019 ustrezne pogodbe o zaposlitvi, čeprav so bile sklenjene za delovno mesto prodajalca na terenu, tj. da so bile upoštevane omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 19. 7. 2016, med katere spada tudi omejitev brez izpostavljenosti vibracijam. Prav tako je bil tožnik izrecno mnenja, da ni bil izpostavljen vibracijam pri delu, ki ga je opravljal pri toženki. Upoštevaje nesporne trditve tožnika v tem sporu je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala protipravno, saj mu ni kršila pravice iz 196. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji).

11. Glede na navedeno ni podana protipravnost kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, zato je neutemeljen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

12. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP II. točko izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.031,71 EUR neto odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2021 do plačila ter odvod davkov in prispevkov.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev v V. točki izreka, da sam krije svoje stroške postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Ta del odločitve vsebuje ustrezne razloge in ga je mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po spremenjeni odločitvi o glavni stvari je tožnik uspel le z delom svojega tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, medtem ko z ostalimi (pretežno denarnimi) tožbenimi zahtevki ni uspel. Zato pritožbeno sodišče ne ugotavlja pogojev za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP niti nobenih posebnih okoliščin primera, ki bi terjale, da naloži toženki, naj povrne tožniku ustrezen del stroškov po drugem odstavku tega člena.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (353. člen ZPP).

15. Toženka, ki je s pritožbo uspela, je upravičena do povračila pritožbenih stroškov, in sicer za pritožbo zoper sodbo 375 točk, 2 % materialne izdatke ter 22 % DDV oziroma skupaj 280,00 EUR. Te stroške ji je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pritožbenega postopka pa tožnik krije sam (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).