Jedro

Zahteve za sodno varstvo ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi neprimernosti izrečene sankcije.

Izrek

Zahteva zagovornikov kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z odločbo republiške devizne inšpektorice je bil kaznovani spoznan za odgovornega za prekršek po čl. 86/I točka 2 Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS št. 1/91-I) in kaznovan z denarno kaznijo 9.000,00 SIT. Po čl. 87/I Zakona o deviznem poslovanju mu je bila odvzeta tudi tuja valuta. Pritožbo zagovornikov je Republiški senat za prekrške z uvodoma navedeno odločbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje.

V zahtevi za sodno varstvo, ki jo vlagata zaradi kršitve materialnega prava in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornika predlagata, naj se odločbi o prekršku prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločitev. Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Zahteva za sodno varstvo je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le zaradi kršitev materialnega prava in nekaterih kršitev določb postopka o prekršku (čl. 203 Zakona o prekrških), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi neprimernosti izrečene sankcije. Zato v tem postopku ni bilo mogoče obravnavati navedb zagovornikov: - da je kaznovani cariniku prijavil prenos tujega denarja, saj mu je pokazal listek, kjer je imel napisano, koliko denarja v tuji valuti je imel pri sebi in mu nato v carinarnici pokazal tudi ves denar, - da izrek varstvenega ukrepa ni pravilen, ker kaznovani doslej še ni bil kaznovan, z odvzetim denarjem pa bi si v tujini kupil marke, da bi jih investiral v svojo obrt, saj se z njimi uveljavlja le, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma, da izrek varstvenega ukrepa ni bil primeren.

Končno pa tudi trditev zagovornikov, da naj bi bil kaznovani v pravni zmoti, češ da ni vedel, da je kot tuj državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji po Zakonu o deviznem poslovanju - domača oseba, ne pomeni uveljavljanje kršitve materialnega zakona (čl. 13 Zakona o prekrških), kot to menita zagovornika, marveč gre tudi tu za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V napadeni odločbi je namreč, izhajajoč iz drugačno ugotovljenega dejanskega stanja, kot se sedaj zatrjuje v zahtevi (kaznovani namreč že prek 20 let prebiva v Republiki Sloveniji, po letu 1983 tudi brez prekinitev, vložil je tudi prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva, zaradi česar je tudi moral poznati ustrezne predpise), ugotovljeno, da se kaznovani ne more sklicevati na upravičene razloge, da ni vedel, da je njegovo dejanje prepovedano. Drugačno zatrjevanje zagovornikov pomeni zato zgolj uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa se, kot že zgoraj povedano, v tem postopku ne more uveljavljati.

Po povedanem zahteva za sodno varstvo ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (čl. 204/4 Zakona o prekrških).