Jedro

Terjatev tožeče stranke do toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki jo je toženka sklenila v korist banke za primer nevračila kredita. Ne glede na odstopno izjavo banke je z izplačilom zavarovalnine banki v višini vrnjenega kredita na tožečo stranko prešla terjatev do višine izplačanega zneska že po samem zakonu. V razmerju do dolžnika oziroma toženke učinki prenosa terjatve takšnega prenosa terjatve nastopijo z njegovo obvestitvijo oziroma z naznanitvijo prenosa. Smisel takšnega varovanja je v tem, da tožnik vse do naznanitve prenosa lahko izpolni prvotnemu upniku tako, da preneha njegovo obveznost. Dolžnik pa ohrani vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti prvotnemu upniku tudi proti izpolnitelju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69978/2008, z dne 22. 09. 2008, za glavnico v znesku 10.538,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 11. 2007 dalje ter za izvršilne stroške v znesku 60,50 EUR. Za glavnico 140,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 11. 2007 dalje je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.945,60 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da ni sporno, da ji obvestilo z izjavo banke o odstopu od pogodbe, ni bilo vročeno, kar pomeni, da banka ni izpolnila svojih obveznosti za veljaven odstop od pogodbe. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil odstop od kreditne pogodbe veljaven. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožena stranka banki ni sporočila spremembe svojega naslova in spremembe delodajalca, zaradi česar mora trpeti posledice nevročitve opomina z določenim dodatnim rokom za izpolnitev. Zakon ne predpisuje posledic za primer, ko dolžnik ne sporoči spremembe naslova. Teh pa ne določa niti pogodba. V skladu z določbama 82. in 83. člena OZ bi bilo treba določila pogodbe razlagati v korist tožene stranke. Meni, da banka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Toženka je ostala brez službe, dohodkov in stanovanja, kar potrjuje tudi dejstvo, da ima naslov stalnega prebivališča na CSD. V takšni situaciji je morala najprej poskrbeti za zagotovitev najbolj osnovnih pogojev za preživetje, pri čemer je povsem logično, da urejanje razmerja z banko mednje ne spada. Ker do veljavnega odstopa od pogodbe ni prišlo, banka ni mogla veljavno prenesti terjatve na tožečo stranko, saj ni mogla prenesti več pravic, kot jih je imela sama. Meni, da je razlog za neveljavnost cesije v neobstoju terjatve tožeče stranke. Zaključuje, da okoliščina, da je na eni strani zavarovalnica, na drugi pa fizična oseba, ne more biti razlog za neupoštevanje pravnih pravil in načel obligacijskega prava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka kot kreditojemalka sklenila z R. banko, d.d., kreditno pogodbo za znesek 14.630,00 EUR, s katero je prevzela obveznost vračila navedenega zneska v mesečnih anuitetah. Pogodbenici sta se dogovorili, da ima banka pravico odstopiti od pogodbe, če kreditojemalka ne plača dveh zaporednih ali treh nezaporednih mesečnih anuitet. Dogovorili sta se tudi, da bo toženka kot kreditojemalka zagotovila banki zavarovanje kredita pri pravni prednici tožeče stranke. Potem, ko je toženka v mesecu aprilu 2007 prenehala plačevati mesečne anuitete, jo je banka z opomini 18. 06. 2007, 13. 07. 2007 in 16. 08. 2007 pozivala na izpolnitev obveznosti iz kreditne pogodbe. 24. 08. 2007 pa ji je poslala obvestilo o dodatnem roku za plačilo zapadlih obveznosti ter pogojno odstopno izjavo, da od kreditne pogodbe odstopa, če toženka v roku 15 dni ne bo poravnala zapadlih obveznosti. Kljub temu, da se je toženka s kreditno pogodbo obvezala banki, da ji bo najkasneje v osmih dneh pisno sporočila vsako spremembo prebivališča ali delodajalca, so se vse pošiljke vrnile banki z oznako „preseljen“. Zaradi toženkinega prenehanja plačevanja kredita je banka na podlagi omenjene zavarovalne pogodbe zahtevala od tožnice izplačilo zavarovalnine v višini zneska neplačanega kredita, ki ga je tožnica banki izplačala v višini 10.679,33 EUR, banka pa je z izjavo o odstopu terjatev nanjo prenesla terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka.

5. Terjatev tožeče stranke do toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki jo je toženka sklenila v korist banke za primer nevračila kredita. Ne glede na odstopno izjavo banke je z izplačilom zavarovalnine banki v višini vrnjenega kredita na tožečo stranko prešla terjatev do višine izplačanega zneska že po samem zakonu (subrugacija po 963. členu Obligacijskega zakonika, OZ). V razmerju do dolžnika oziroma toženke učinki prenosa terjatve takšnega prenosa terjatve nastopijo z njegovo obvestitvijo oziroma z naznanitvijo prenosa. Smisel takšnega varovanja je v tem, da tožnik vse do naznanitve prenosa lahko izpolni prvotnemu upniku tako, da preneha njegovo obveznost. Dolžnik pa ohrani vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti prvotnemu upniku tudi proti izpolnitelju (1). Toženka je zoper tožnico uveljavljala ugovor, da njena terjatev na plačilo celotnega zneska še nevrnjenega kredita še ni zapadla. Takšen ugovor po drugi strani pomeni toženkino vztrajanje na pogodbeno dogovorjenem načinu izpolnitve, kar pa je v nasprotju z njenim ravnanjem, saj je nesporno, da že od aprila 2007 ni plačala niti enega zneska anuitete in njenimi pritožbenimi trditvami, da v socialni situaciji, v kakršni je, tega tudi ne zmore. Očitek, da pravna prednica tožnice ni izpolnila dolžnosti obvestitve, pa je neutemeljen tudi zato, ker jo je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka sama onemogočila s kršitvijo pogodbene obveznosti pravočasne obvestitve o naslovu prebivališča. 6. Glede na navedeno in po tem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del, druga knjiga, str. 309).