Jedro

Ker je torej tožnik za škodo in za storilca izvedel najkasneje 4. 7. 2006 (takrat je toženec izdelal lažno izvedensko mnenje, pregled pa je bil pred tem), je takrat začel teči tri in petletni zastaralni rok iz 1. odstavka 352. člena OZ. Triletni zastaralni rok se je iztekel 4. 7. 2009, petletni pa dne 4. 7. 2011, v tem delu je zato sodišče prve stopnje zaradi poteka zastaralnega roka ta zahtevek tožnika (tožba vložena 26. 6. 2012) pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 1.592,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 7. 7. 2006 ter mu povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek, da mu je dolžna plačati znesek 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 7. 7. 2006 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek, da mu je dolžna plačati 396,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 28. 5. 2009 do plačila ter mu povrniti nastale pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek, da mu je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 5.200,00 EUR, ki tečejo od dne 25. 7. 2007 do 23. 6. 2011 ter mu povrniti nastale pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 619,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je toženec storil kaznivo dejanje, potrjeno s pravnomočno sodbo. Tožnik ima status oškodovanca, izvedenec mu je povzročil škodo, saj je napisal lažno mnenje. V pravdnem postopku je tožnik zahteval izločitev izvedenca, a sodišče ni imelo razloga za izločitev. Izvedenec ni priznal svojega naklepnega kaznivega dejanja, še naprej je zavajal sodišče in tožniku povzročal nadaljnjo škodo. Škode ni mogoče omejiti le na leto 2006, ampak tudi na vsa leta kasneje (zastaranje). Zaradi lažnega Z. mnenja je bila odškodnina nerealno nizka in potrebna je bila pritožba. Glede psihičnih bolečin in strahu poudarja, da vsak človek osebno doživlja svojo stisko, vsak doživi določene travme s specifičnimi drugačnimi posledicami, sodišče nima strokovnega znanja, zato predlaga, da se upošteva mnenje izvedenca specialista, ki bo pojasnil, kakšne posledice je tožnik utrpel zaradi izvedenčevega kaznivega ravnanja in na podlagi tega mnenja bo lahko določena ustrezna odškodnina. Sodišču je dostavil tudi izvid psihiatra dr. M. Glede samega izživljanja na pregledu in kasneje poudarja, da je bil to način ravnanja toženca že tekom pravdnega postopka, kazenskega postopka in tudi sicer, da ves čas zanika krivdo. Kaj vse je počel, je tožnik napisal podrobno in oddal Ministrstvu za pravosodje. Tožena stranka je po pregledih zadržala tožnikov zdravstveni karton in si ga prisvojila, s tem mu je naredila škodo. Upravičeno ga je bilo tudi strah, kako bodo naslednji zdravniki izvedenci lahko napisali korektno mnenje in sodišče se do teh navedb ni opredelilo pravilno. Za škodo, ki je nastala zaradi vplačevanja zneskov, ni potreben izvedenec finančne stroke, če denar nekam daš, si prikrajšan za obresti. Glede zastaranja navaja, da se Z. škode, povzročene tožniku, ne more omejiti samo na izdelavo prvotnega mnenja, škodo je povzročal tudi kasneje, o zastaranju ni mogoče govoriti. Sodišče je v kazenskem postopku napisalo, da je tožnik uveljavljal premoženjskopravni zahtevek. Sodišče je ugotovilo, da podatki iz kazenskega spisa ne dajejo zanesljive podlage niti za delno razsojo o premoženjskopravnem zahtevku, saj je obdolženi ves čas postopka zanikal storitev kaznivega dejanja in tudi ni priznaval premoženjskopravnega zahtevka. Pojasnjuje, kaj je zahteval v odškodninskem zahtevku v kazenskem postopku. Ni šlo zgolj za napoved uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ampak je bil zahtevek jasen in specificiran, zastaralni rok pa prekinjen. V postopku ni bil zaslišan in takrat bi pojasnil vse, kar mu je sodišče očitalo, da ni storil do prve obravnave. Zahteval je specialista izvedenca, ki ima strokovno znanje in bi potrdil povezavo med psihičnimi težavami tožnika in Z. delovanjem, sodišče ni ugodilo niti zahtevi po zaslišanju ostalih prič.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejstvo, da je toženec napisal lažno mnenje oziroma, da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe, ni sporno. Kljub temu pa tožnikova pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje bo na pritožbene navedbe tožeče stranke odgovorilo v okviru posameznih vtoževanih zahtevkov. Pritožba navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je zahtevek tožnika zastaral, pri tem pa spregleda, da je sodišče zastaranje ugotovilo le glede prvega zahtevka, to je glede zahtevka na plačilo 1.592,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2006 dalje do plačila. V zvezi s tem je navedlo obširne in pravilne razloge, ki jim ni kaj dodati. Med drugim je ugotovilo tudi, da zahtevek, kakršnega je tožnik podal v kazenskem postopku, ne vsebuje tudi obravnavane škode (duševne bolečine zaradi ravnanj toženca na pregledih), te s premoženjskopravnim zahtevkom ni uveljavljal. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je torej tožnik za škodo in za storilca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izvedel najkasneje 4. 7. 2006 (takrat je toženec mnenje izdelal, pregled pa je bil pred tem), je takrat začel teči tri in petletni zastaralni rok iz 1. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Triletni zastaralni rok se je iztekel 4. 7. 2009, petletni pa dne 4. 7. 2011, v tem delu, glede zneska 1.592,00 EUR s pripadki je zato sodišče prve stopnje zaradi poteka zastaralnega roka ta zahtevek tožnika (tožba vložena 26. 6. 2012) pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

6. Tožnik nadalje navaja, da je škodo toženec tožniku povzročal še kasneje in so se težave zaradi posledic kaznivega dejanja razvile in izrazile v hujši obliki kasneje, tako da škode ni mogoče omejiti le na leto 2006, vendar sodišče prve stopnje zahtevka, ki se nanaša na škodo oziroma odškodnino zaradi psihičnih bolečin zaradi kaznivega dejanja sodišče ni zavrnilo zaradi zastaranja, pač pa iz drugih razlogov. Ugotovilo je namreč (glede zahtevka na plačilo zneska 3.400,00 EUR s pripadki), da ne gre za kaznivo dejanje oziroma pretrpljene duševne bolečine v skladu s 181. členom OZ, presoje po 1. odstavku 179. člena OZ, ki določa različne podlage za presojo odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, pa trditvena podlaga tožnika ni omogočala. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Takšnih ugotovitev sodišča pritožba tudi ne izpodbija.

7. Pritožba nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo glede zadržanja kartona in tožnikovega strahu, tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je presojalo le utemeljenost zahtevka, kot je bil postavljen na poziv sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo, hkrati pa je pojasnilo tudi, da strah, za kakršnega tožnik trdi, da ga je utrpel, ni pravno priznana škoda, navedbe tožnika glede škode, nastale zaradi zadržanega zdravstvenega kartona pa so bile pavšalne, saj tožnik škode konkretizirano ni opredelil. 8. Tožnik je res predlagal, da naj sodišče upošteva mnenje specialista glede psihičnih bolečin in strahu, vendar je sodišče prve stopnje, glede na to, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja in tožnikove pomanjkljive trditvene podlage, ki je stranka s svojim zaslišanjem in izvedbo drugih dokazov ne more dopolnjevati, dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke pravilno zavrnilo. Enako velja tudi glede dokazov z zaslišanjem tožnika in prič. Na nezaslišanje tožnika (v okviru katerega bi tožnik šele vse pojasnil), nepostavitev izvedenca in nezaslišanje prič se zato tožnik neutemeljeno sklicuje. Sicer pa tožnik zavrnitve teh dokazov tudi ni grajal, kot to določa 286.b člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je zato pritožbena graja glede neizvedbe dokazov tudi prepozna.

9. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje tožbene zahtevke zaradi zastaranja (zahtevek pod točko I.1. izreka) in zaradi pomanjkljive trditvene podlage (zahtevki pod točkami I. 2 - 4 izreka) pravilno zavrnilo. Ugotovitev o pomanjkljivi trditveni podlagi pritožba niti ne izpodbija, edina pritožbena navedba v tej smeri je trditev, da ni potreben izvedenec finančne stroke, da ugotovi, da si, če denar nekam daš, prikrajšan za obresti, vendar je tudi v tem delu sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da kljub pozivu toženec pomanjkljive trditvene podlage v zvezi z navedenim zahtevkom ni dopolnil. 10. Odločitev sodišča prve stopnje je ob povedanem materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka stroškov ni priglasila, tožena stranka pa jih nosi sama, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (1. odstavek 165. člena ZPP in 155. člen ZPP).