Jedro

Vlogo, naslovljeno "pritožba", ki je bila vložena v 15-dnevnem roku od prejema sodbe, s katero ni bilo odločeno o stroških postopka, je treba šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka (saj pritožbeno sodišče o stroških postopka ne more odločati, če o njih sodišče prve stopnje še ni odločalo).

Tožnik za pritožbo zoper dopolnilno sodbo, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, nima pravnega interesa. Zato se njegova pritožba v tem delu zavrže.

Izrek

Pritožba se v delu, ki se nanaša na stroške postopka v zvezi s pritožbo tožnika z dne 20. 4. 2011, šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in se odstopi v pristojno reševanje sodišču prve stopnje.

V ostalem se pritožba zavrže. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo dopolnilno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v socialno zavarovanje (v pokojninsko in invalidsko zavarovanje) od 23. 12. 2004 do 22. 12. 2005 in jo prijaviti v matično evidenco od 1. 1. 2009 dalje.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP in predlaga, da se spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno razsojo, tožeči stranki pa povrnejo stroški v osmih dneh od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Pritožnik priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je v pritožbi z dne 20. 4. 2011 opozoril, da ni razsojeno o njegovem zahtevku, kot ga je postavil. Zahtevek se nanaša na vrnitev na delo, prijavo v socialno zavarovanje od 23. 12. 2004 in vpis delovne dobe v delovno knjigo. Upoštevaje dopolnilno sodbo in sodbo z dne 17. 3. 2011 in sedanjo z dne 31. 8. 2011, še vedno ni razsojeno o celotnem tožbenem zahtevku, kot ga je postavil tožnik oziroma je razsojeno drugače. Izpodbijana dopolnilna sodba ima v izreku prijavo v socialno zavarovanje (le prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje), kar pa je le del socialnega zavarovanja. Nasprotuje izreku sodbe z dne 17. 3. 2011, kjer gre za prijavo v vsa socialna zavarovanja in za vpis delovne dobe v delovno knjižico vse do 31. 12. 2008. Če tožnik prav razume, mu izpodbijana sodba jemlje del tistega, kar je že pravnomočno razsojeno s sodbo 17. 3. 2011, to je prijava v socialno zavarovanje in vpis delovne dobe v delovno knjižico do 31. 12. 2008. Predlaga, da pritožbeno sodišče razsodi tudi o pravdnih stroških v zvezi s pritožbo tožnika z dne 20. 4. 2011 in pravdnih stroških, zaznamovanih v tej pritožbi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke, ki jih priglaša. Meni, da tožeča stranka ne pozna postopka prijave v socialno zavarovanje. S prijavo delavca v zdravstveno (socialno) zavarovanje obenem pričnejo in končajo vsi postopki vključitve v zavarovanje (pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za starševsko varstvo, itd...). Meni, da je pritožba nesmiselna in povzroča zgolj dodatne stroške.

Pritožba v zvezi z dopolnilno sodbo ni dovoljena, pritožba v zvezi s stroški vloge tožeče stranke z dne 20. 4. 2011, ki jo je naslovila kot pritožbo in jo je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, se šteje, kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, saj v delu zahtevka v zvezi s stroški postopka, v zvezi s katerim tožnik vlaga pritožbo, sodišče prve stopnje ni odločilo.

Po določbi 325. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) lahko stranka v 15-ih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču naj sodbo dopolni. Enako velja tudi za sklepe glede na določbo prvega odstavka 366. člena ZPP. Vlogo, ki je vložena v 15-dnevnem roku od prejema sodbe, ki jo je tožnik naslovil kot pritožbo, je v skladu z določbo zakona potrebno šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka. Pritožbeno sodišče namreč ne more odločati o stroških postopka, o katerih sodišče prve stopnje sploh še ni odločalo.

Tožnik se pritožuje zoper dopolnilno sodbo, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, zato za pritožbo nima pravnega interesa. Po določbi 343. člena ZPP prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Pritožba je nedovoljena, med drugim tudi iz razloga, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, kot je to določeno v 3. odstavku 343. člena ZPP. Ker predsednik senata sodišča prve stopnje ni že sam zavrgel pritožbe, jo je moralo sodišče druge stopnje, kot je to določeno v določbi 352. člena ZPP.

Pritožbe zoper dopolnilno sodbo tudi ni mogoče šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj je iz dopolnilne sodbe in sodbe opr. št. Pd 19/2011 z dne 17. 3. 2011, ki je bila potrjena s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 490/2011 z dne 2. 6. 2011 in izpodbijane dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 19/2011 z dne 31. 8. 2011 razvidno, da je bilo s tema dvema sodbama odločeno o celotnem tožbenem zahtevku, ki je vsebovan v tožbi in modificiran na glavni obravnavi 14. 4. 2005. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa. Sklenilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo k njeni razrešitvi ni pripomogel. Po določbi 155. člena ZPP se namreč povrnejo le tisti stroški, ki so potrebni za pravo.