Jedro

Tožbena trditvena podlaga ni utemeljevala stvarnopravnega tožbenega zahtevka za originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnih pravil ODZ. Osnovni pogoj za pridobitev lastninske pravice po pravnem pravilu paragrafa 418 ODZ je, da je graditelj v dobri veri, da torej ne ve, da gradi na tujem svetu. Tožnikove trditve, da je gradil z dovoljenjem očeta kot izročevalca (ki po izročitvi premoženja ni bil več njegov lastnik) in z vednostjo toženca kot prevzemnika, že same po sebi onemogočajo materialnopravni sklep, da je bil tožnik v dobri veri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku pripada lastninska pravica na parcelni številki 745 njiva in stavbišče s tremi zgradbami, vpisani v vl. št. 2467 k.o... Zato je zavrnilo tudi zahtevani izbris toženčeve lastninske pravice na tej nepremičnini in zahtevani vpis tožnikove lastninske pravice. Ugotovilo je, da je oče pravdnih strank z izročilno pogodbo in pogodbo o dedni odpovedi z dne 3.8.1976 svoje nepremično premoženje izročil tožencu. Ker je bila nova garaža na eni od izročenih parcel zgrajena pred sklenitvijo te pogodbe, je bila tudi garaža predmet izročilne pogodbe. Zato se ni ukvarjalo s spornim vprašanjem, kdo je sploh gradil novo garažo, pa tudi ne z okoliščino, da je bila nepremičnina v družbeni lasti, ker so nepremičnine v družbeni lasti z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) postale lastnina fizičnih oseb, ki so imele na njih pravico uporabe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilni razlog njegove odločitve je bila presoja, da na nepremičninah v družbeni lasti z graditvijo na tujem svetu ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, kar velja tudi v primeru, če drži pritožnikova trditev, da je bila nova garaža zgrajena leta 1979, torej po sklenitvi izročilne pogodbe in pogodbe o dedni odpovedi. Pritožbeno sodišče je še dodalo, da bi bilo treba v primeru, če bi držali razlogi prvostopenjskega sodišča o nepomembnosti družbene lastnine, prvostopenjsko sodbo razveljaviti, ker se sodišče ni opredelilo do cenitve, ki jo je toženec (prav tožnik) predlagal v dokaz trditvi o kasnejši zgraditvi garaže, ker tega dokaza ni dopustilo, ni pa navedlo razloga.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Razlogi pritožbenega sodišča, da so se za družbeno lastnino v času gradnje uporabljali drugi predpisi in ne pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ) oziroma kasneje Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), so abstraktni. Sklicevanje na določbe takratnih Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev in Zakona o upravljanju s stavbnim zemljiščem, ne zadostuje, ker ni navedeno, katere določbe teh zakonov bi bile uporabljive v konkretni zadevi. Ker izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, je ni mogoče preizkusiti. Čeprav tožnik ve, da je ugotovitev, ali je bila garaža zgrajena leta 1975 ali leta 1979, dejanske narave, opozarja na dodane razloge pritožbenega sodišča, da bi bilo sicer treba prvostopenjsko sodbo razveljaviti. Revizija se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da vprašanje družbene lastnine ni pomembno, graja drugačno stališče pritožbenega sodišča, pritrjuje pa dodanim razlogom pritožbenega sodišča in pri tem opozarja na podatke cenitve, v kateri je potrditvah revizije letnico gradnje 1979 posredoval izvedenki sam toženec. Res se tožnik v tožbi sklicuje na določbe ZTLR, vendar pa v reviziji meni, da je treba uporabiti tudi pravno pravilo paragrafa 417 ODZ. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, ki pogojuje uporabo tega pravila z zasebno lastnino zemljišča. To je prišlo v družbeno last na podlagi nacionalizacije, toženec pa je imel na zemljišču pravico uporabe. V nadaljevanju revizija povzema pritožbene trditve o razlogih upravne odločbe iz leta 1976, iz sklepa zemljiškoknjižnega sodišča iz leta 1981 pa izvaja zaključek, da pred delilnim načrtom na sporni parceli ni bilo nobenega objekta, najmanj pa nove garaže z drvarnico in lopo. Graditelj zgradbe na zemljišču v družbeni lasti oziroma na nacionaliziranem zemljišču je pridobil ne samo pravico uporabe na takšni zgradbi, pač pa tudi lastninsko pravico, samo zemljišče pa je ostalo v družbeni lasti vse do uveljavitve ZLNDL. Zato revizija zaključuje, da v tej zadevi ni pomembno vprašanje družbene lastnine, pač pa je odločilno dejstvo, da je šlo za gradnjo na tujem svetu.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi in nadaljnjih navedbah zatrjeval, da je po sklenitvi izročilne pogodbe in pogodbe o dedni odpovedi z dne 3.8.1976 (ki so jo sklenili oče pravdnih strank kot izročevalec, toženec kot prevzemnik in tožnik kot izročevalčev sin) z dovoljenjem očeta in vednostjo toženca v letu 1979 podrl staro garažo in na sporni parceli zgradil novo garažo, drvarnico in lopo. Svojo lastninsko pravico na zemljišču in vseh treh objektih je utemeljeval s pravili o gradnji na tujem svetu.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da taka trditvena podlaga ni utemeljevala stvarnopravnega tožbenega zahtevka za originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnih pravil ODZ. Pravno pravilo paragrafa 417 ODZ, na katerega se sklicuje revizija, je urejalo situacijo gradnje na svojem svetu z uporabo tujega materiala in zato v tej zadevi ne pride v poštev. Gradnjo na tujem svetu pa je urejalo pravno pravilo paragrafa 418 (in delno 419) ODZ, vendar ob opisanem trditvenem gradivu tudi to pravilo ni utemeljevalo tožbenega zahtevka. Osnovni pogoj za pridobitev lastninske pravice po navedenem pravilu je, da je graditelj v dobri veri, da torej ne ve, da gradi na tujem svetu. Taka je utečena in dolgoletna sodna praksa, izražena v mnogih, tudi novejših sodnih odločbah (na primer II Ips 237/2000, II Ips 401/2005). Tožnikove trditve, da je gradil z dovoljenjem očeta kot izročevalca (ki po izročitvi premoženja ni bil več njegov lastnik) in z vednostjo toženca kot prevzemnika, že same po sebi onemogočajo materialnopravni sklep, da je bil tožnik v dobri veri. Vedel je, da gradi na tujem svetu, in to ne glede na okoliščino, ali je toženca štel za lastnika zemljišča ali le za imetnika pravice uporabe na zemljišču v družbeni lasti. Ker je že tožnikova nedobrovernost onemogočala pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču, je njegov tožbeni zahtevek na tej pravni podlagi neutemeljen. Za uporabo morebitne druge pravne podlage tožnik ni podal ustreznih trditev. V podobnih situacijah je možna pravna podlaga lahko dogovor med sorodniki o pridobitvi (so)lastninske pravice zaradi (skupne) gradnje, vendar tožnik ni niti zatrjeval, da naj bi se takrat glede stvarnopravnih razmerij v zvezi z zatrjevano samo njegovo gradnjo s tožencem kot lastnikom, ki naj bi za gradnjo vedel, ali z očetom kot izročevalcem, ki naj bi gradnjo dovolil, sploh kaj dogovarjal in tudi dogovoril. Na obstoj takega sicer nezatrjevanega dogovora ne more nakazovati niti kasnejši (po vložitvi tožbe) neuspeli poskus mirne rešitve spora z napovedano prodajo parcele.

Ob takem materialnopravnem izhodišču so pravno nepomembne vse ostale revizijske trditve. Nenavedba točno določenega člena posameznega zakona praviloma ne onemogoči preizkusa izpodbijane odločbe, saj ne gre za odločilno dejstvo kot dejansko okoliščino v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povedano velja toliko bolj za tožnikovo zadevo, ker kot nedobroverni graditelj ne bi mogel pridobiti lastninske pravice niti v primeru, če bi šlo za gradnjo na zemljišču v zasebni lasti. Zato tožnik s trditvijo o procesni kršitvi zaradi pomanjkanja (materialnopravne) navedbe zakonskega člena ne more uspeti. Podoben odgovor velja za njegovo grajo materialnega prava v zvezi z vprašanjem o možnosti pridobitve lastninske pravice z gradnjo na zemljišču v družbeni lasti. To vprašanje za rešitev njegove zadeve glede na njegovo trditveno podlago ni pravno pomembno, kot tudi ne nadaljnje vprašanje, ali je do zgraditve nove garaže, lope in drvarnice prišlo pred ali po sklenitvi izročilne pogodbe in pogodbe o dedni odpovedi.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).