Jedro

Kljub načeloma široki opredelitvi aktov, ki so lahko predmet presoje v upravnem sporu, je ZUS-1 natančneje določil pogoje, ki jih mora izpolnjevati posamezna odločba, sklep ali drug akt ter dejanje, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Po materialnem kriteriju so to le tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta in so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko oblastveno posamično dejanje v javnem interesu. Po povedanem se za upravni akt po ZUS-1 lahko šteje le zgolj tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi finančni organ) določila znesek povračila dajatev, plačanih po odločbi Carinskega urada Ljubljana DT 4242-210/2011-26/1100-017 z dne 12. 6. 2014, v delu, ki se navezuje na rezultate preverjanja petih obrazcev A, s številkami kot so navedene, v skupnem znesku 14.587,61 EUR, iz naslova carinskih dajatev za industrijske izdelke in realnih obresti, ki bo nakazan tožniku v roku 30 dni od vročitve te odločbe in ugotovila, da je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v celoti in da se delni znesek razlike preveč plačanega DDV v višini 2.723,25 EUR ne vrne (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je določen znesek obresti zaradi neupravičeno odmerjenega in plačanega davka od plačane glavnice po odločbi Carinskega urada Ljubljana 4242-210/2011-2/1100-017 z dne 24. 5. 2011 do izdaje te odločbe v višini 499,63 EUR, ki bo izvršen v roku 30 dni od vročitve na tožnikov transakcijski račun, kot je naveden. V točki 3 izreka je navedeno, da bo odločitev v zvezi z obrazcem A št. KHSI90440913 z dne 17. 6. 2009 sprejeta po pridobitvi dodatnih informacij s strani kamboških organov. O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (točka 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 5 izreka). S sklepom pa je ustavljen postopek, uveden po uradni dolžnosti, v zadevi doplačila carinskega dolga za blago, ki je bilo za tožnika sproščeno v prost promet po enotni upravni listini/carinski deklaraciji za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo uporabo za blago brez davčno oproščene dobave/po številkah, kot so navedene, Izpostave Ljubljana in Izpostave Terminal Ljubljana.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila po sodbi Upravnega sodišča RS I U 1681/2012 odločba Carinskega urada Ljubljana 4242-210/2011-2/1100-017 z dne 24. 5. 2011 odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek in izdan zapisnik o naknadnem preverjanju 28. 5. 2014, na katerega je tožnik vložil pripombe. Dne 12. 6. 2014 je bila izdana odločba, ki jo je pritožbeni organ po pritožbi tožnika odpravil in zadevo vrnil organu v ponoven postopek, da v skladu z napotki sodišča pridobi dodatne informacije v zvezi s preverjanjem obrazca A št. KHSI90440913. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku, v katerem je finančni organ upošteval izide naknadnega preverjanja obrazcev A, kot jih navaja (tabela na strani 4 obrazložitve). Blagu, ki je bilo sproščeno po navedenih carinskih deklaracijah, se preferencialna obravnava lahko priznava, zato dolg, obračunan po carinskih deklaracijah, ki je izkazan v tabeli na strani 5, ni bil zakonsko dolgovan. Glede obrazca A št. KHSI90440913 je finančni organ na Generalni finančni urad naslovil prošnjo, da se pridobijo pri kamboških organih dodatne informacije, iz katerih bo mogoče nesporno zaključiti ali gre pri predmetnem blagu za blago, ki ima preferencialno obravnavo oziroma za blago, ki je nima. Po pridobitvi ustreznih odgovorov bo izdana posebna odločba. Izrek o obrestih finančni organ utemelji z določbo 241. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju CZS). Izrek o stroških temelji na petem odstavku 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V zadevi ne gre za vprašanje odmere uvoznih dajatev, temveč vračila uvoznih dajatev, zato tudi očitek zastaranja ni utemeljen. Tožnik je vlagal pravna sredstva in rok, v katerem lahko carinski organ sporoči dajatev po tretjem odstavku 221. člena CZS, ki je določa, da se po preteku treh let od datuma, ko je dolg nastal, tožniku ne pošlje obvestilo, se odloži z dnem, ko je vložena pritožba v smislu 243. člena CZS za toliko časa, dokler traja pritožbeni postopek. Glede nezadovoljstva s 3. točko izreka odločbe toženka pojasni, da je prvostopenjski organ v zvezi z predmetnim obrazcem A ravnal v skladu z napotili sodišča in pritožbenega organa, da je potrebno pridobiti dodatne informacije, kar je tudi storil in zanj v času izdane izpodbijane odločbe finančni organ še ni pridobil zahtevane dopolnitve. Navaja, da se po določilu 219. člena ZUP lahko odloča o kakšnih zadevah po delih, ki so primerni za odločitev. Toženka pa razpolaga s podatkom, da je tudi glede omenjenega obrazca A finančni organ že izdal odločbo in sklep z dne 18. 8. 2016 ter tožniku vrnil še preostali del terjatev. Člen 222 ZUP določa instrukcijski rok za odločanje, vendar pa je v konkretnem primeru odločitev povezana z obrazcem A vezana na izid pri tujih organih, zato ne gre za molk organa in tudi ne za ˝reformatio in peius".

4. Tožnik v tožbi izpodbija 3. točko odločbe finančnega organa iz razloge napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen (razlogi po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. V 3. točki se obljublja, da bo odločitev sprejeta. O zadevi je že dvakrat odločalo Upravno sodišče RS (I U 1681/2012 in I U 625/2015). Finančni organ je zadevo zadržal nesorazmerno dolgo, zaradi česar je prišlo do zastaranja obračuna, saj celoten postopek traja od 27. 6. 2008, o čemer se prvostopenjski organ ni izrekel. Navaja 221. člen in 263. člen CZS, ki jih citira. Pritožbeni organ razširja pomen besedne zveze pritožbeni postopek na morebitni nadaljnji postopek tožbe. Prvostopenjski organ bi moral izdati sklep o prekinitvi postopka, če bi se hotel izogniti kongentnim določbam 222. člena ZUP. Razlaga 243. člena CZS s strani pritožbenega organa je nejasna, zato gre za kršitev 2. člena Ustave RS. Tožniku se tako onemogoča pravna varnost in predvidljivost zakonitih ravnanj in enormna ekonomska škoda. Sodišču predlaga, da 3. točko predmetne odločbe prve stopnje odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z 22 % DDV.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Glede trajanja postopka je razlog v tem, da je tožnik vlagal pritožbe in nato tožbe in da je bilo potrebno v skladu z napotili sodišča preverjati potrdilo o poreklih pri tujih carinskih organih ter očitek o dolgotrajnosti postopka ni upravičen. Glede zastaranja pojasni, da ne gre za vprašanje obračunov uvoznih dajatev, temveč vračila, saj je bilo naknadno sporočeno s strani tujih carinskih organov, da je blago pridobilo sporno preferencialno kamboško poreklo, torej da so bile uvozne dajatve obračunane neupravičeno. Rok, v katerem lahko carinski organ sporoči znesek dajatev, torej obračuna carinski dolg, določen v tretjem odstavku 221. člena CZS, ki je tri leta, se odloži z dnem, ko je vložena pritožba v smislu 243. člena CZS in se odloži za toliko časa, dokler traja pritožbeni postopek, kamor spada tudi morebitni postopek tožbe, takrat triletni rok ne teče1. Postopek s pritožbo vpliva na absolutni zastaralni rok za odmero in izterjavo davka po 126. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki je 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Carinski dolg po predmetnih carinskih deklaracijah je nastal v letih 2008, 2009 in 2010. Nacionalne določbe določajo, da se obresti obračunajo za čas odplačila neupravičeno določenega carinskega dolga, v tem primeru 22. 10. 2012 do dne izdaje odločbe, to je 18. 11. 2015, kar pojasni. Roki v upravnem postopku za odločitev o zadevi so instrukcijski. Odločitev, povezana z obrazcem A št. KHSI90440913, je bila vezana na izid preverjanja pri tujih organih, zato ne gre za molk organa. Odločitev o povračilu dajatev s pripadajočimi obrestmi temelji na rezultatih preverjenih vseh potrdil o poreklu. Sicer pa je bilo tožniku pojasnjeno, da je bila tudi v zvezi z obrazcem A št. KHSI90440913 s strani prvostopenjskega organa že sprejeta odločitev z odločbo in sklepom z dne 18. 8. 2016 ter tožniku povrnjen še preostali del dajatev, ki jih je prvostopenjski organ tožniku obračunal v odločbi z dne 24. 5. 2011 oziroma 12. 6. 2014 in so se nanašale na blago, za katerega je tožnik uveljavljal preferencialno poreklo po tem potrdilu ter s sklepom ustavil postopek doplačila. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Sodišč je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

7. Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija 3. točko izreka odločbe finančnega organa, ki se glasi: „Odločitev v zvezi z obrazcem A št. KHSI90440913 z dne 17. 6. 2009, bo sprejeta po pridobitvi dodatnih informacij s strani kamboških organov“. Navaja, da je šlo v obravnavanem primeru za zastaranje izterjave vodenja postopka, pri čemer se sklicuje na 243. člen CZS, o čemer naj bi se prvostopenjski organ ne izrekel, pritožbeni organ pa naj bi selektivno obrazložil svojo odločitev.

8. Po predhodnem preizkusu tožbe sodišče tožbo s sklepom zavrže, če med drugim ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po 2. členu ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov sodišče odloča v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Kljub načeloma široki opredelitvi aktov, ki so lahko predmet presoje v upravnem sporu, je ZUS-1 natančneje določil pogoje, ki jih mora izpolnjevati posamezna odločba, sklep ali drug akt ter dejanje, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Odločbe in sklepi, izdani v upravnem postopku, se lahko tako izpodbijajo v upravnem sporu zgolj tedaj, ko ustrezajo navedenim pogojem. Po materialnem kriteriju so to le tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta in so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko oblastveno posamično dejanje v javnem interesu. Po povedanem se za upravni akt po ZUS-1 lahko šteje le zgolj tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta.

9. V obravnavani zadevi po presoji sodišča 3. točka izreka odločbe finančnega organa, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, kot je navedena zgoraj, ne pomeni odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, saj z njo ni meritorno odločeno in z njo tožnik ni pridobil nobenih pravic, niti mu ni ničesar naloženo, da bi moral karkoli izvršiti. V izpodbijani točki je zgolj ugotovljeno, da bo odločitev v zvezi z obrazcem A, s številko, kot je navedena, sprejeta po pridobitvi dodatnih informacij s strani kamboških organov. Nedvomno to pomeni, da v zvezi s tem obrazcem A še ni sprejeta nobena odločitev, kar pomeni, da ne gre za vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici tožnika.

10. Ker po povedanem v izpodbijani točki 3. izreka odločbe finančnega organ z dne 18. 11. 2015 ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo iz formalnih razlogov zavrglo v predhodnem preizkusu tožbe, se do vsebinskih razlogov ni dolžno opredeliti. Pri tem pa sodišče še dodaja, da je iz pritožbene odločbe in tudi iz odgovora na tožbo razvidno, da je bilo odločeno tudi glede predmetnega obrazca A iz točke 3. izreka odločbe, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, in sicer je tožniku povrnjen tudi preostali del dajatev in s sklepom ustavljen postopek doplačila, zato po presoji sodišča tožnik tudi nima pravnega interesa, saj upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

11. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrže, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 1408/2014, da je določbo 221. člena CZS treba razumeti tako, da je navedeni rok odložen v času odločanja pravnih sredstev zoper odločitev, kar izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 202/2014.