Jedro

V 35. členu ZUP so taksativno našteti primeri, v katerih predstojnik oz. pooblaščena uradna oseba organa v konkretni zadevi ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku. Iz teh razlogov lahko tudi stranka zahteva izločitev osebe od vodenja postopka oz. odločanja v zadevi. To pa lahko stori tudi v primeru, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o nepristranosti predstojnika oz. pooblaščene uradne osebe organa. Tožnik pa v tožbi ne navaja okoliščin, ki bi kazale, da je v obravnavani zadevi odločala oseba, ki bi morala biti izločena.

Normodajalec je v posebnih merilih in pogojih za naselja, v katerih je dovoljena gradnja kleti, to tudi izrecno navedel, kar izključuje gradnjo kleti zgolj na podlagi 23. člena PUP in s tem povezano ugotavljanje v vsakem posamičnem primeru posebej, ali gradnjo kleti v konkretni zadevi narekuje nagnjenost terena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo trgovske stavbe z bifejem, stoječe na zemljiščih parc. št. 25/4, 31/5 in 31/6 k.o. ... Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da tožnik ni izkazal pravice graditi za gradnjo priključka na javno vodovodno omrežje preko zemljišč parc. št. 25/3 in 25/5 k.o. ... Poleg tega gradnja ni v skladu s 104. členom Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditvena območja naselij v Občini Loška dolina (Uradni list RS, št. 17/00, v nadaljevanju PUP), saj ima tri etaže (K+P+M). Projektna dokumentacija tudi ne obravnava dostopa do kletne etaže objekta, zaradi česar ni mogoče šteti, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta z dostopom do javne ceste in s tem izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Upravni organ je še ugotovil, da del zemljišča parc. št. 25/4 k.o. ... ni zemljišče, ki bi pripadalo predmetnemu objektu, saj ta ni v skladu s PUP in nima urejenega dostopa.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper omenjeno odločbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo že tretjič zavrnil njegovo zahtevo za gradbeno dovoljenje. Kronološko opisuje potek dosedanjih postopkov, v katerih mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 16. 3. 2010, nato nadomestna odločba z dne 7. 10. 2010, tej pa je sledila zadnja, izpodbijana odločba. Vsakega od teh postopkov je vodila druga oseba, na odločbah pa je bil zraven podpisan tudi načelnik upravne enote A.A. Ta je podpisan tudi na gradbenih dovoljenjih za pet novih objektov v naselju ... Nadalje navaja, da služnosti, ki so jih dali sosedi, niso vpisane v zemljiško knjigo, ker ne morejo biti glede na to, da se v njej nahaja zaznamek o „črni gradnji“. Meni, da bi moral upravni organ prve stopnje ob prejemu njegove vloge ugotoviti, ali so resnični njegovi očitki o kršenju 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), lahko pa bi tudi predlagal, da če klet ni dovoljena, naj jo tožnik zasuje, medtem ko naj gradbeni inšpektor na tem območju obišče nove objekte s kletjo. Ko bo klet zasuta, bo imel objekt dostop iz državne ceste do pritličja z urejenim podstrešjem P+P. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče glede na navedbe v tožbi in v vlogi za odpravo pomanjkljivosti z dne 12. 7. 2012 tožniku uvodoma pojasnjuje, da je naloga sodišča v upravnem sporu, v katerem stranka izpodbija upravno odločbo in zahteva njeno odpravo, preizkus zakonitosti te odločbe. To izhaja iz prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Ker je v obravnavanem primeru izpodbijani upravni akt prvostopenjska odločba o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 2. 12. 2011, se sodišče ni dolžno opredeljevati do očitkov o kršitvah, do katerih naj bi po tožnikovem mnenju prišlo v postopkih, v katerih sta bila izdana gradbeno dovoljenje z dne 16. 3. 2010 in nadomestna odločba z dne 7. 10. 2010. Te kršitve tudi v ničemer ne vplivajo na izpodbijano odločbo, za katero se je vodil samostojen postopek. Kot izhaja iz njene obrazložitve, to pa ugotavlja sodišče tudi po vpogledu v predložene upravne spise, je bila izpodbijana odločba izdana v zvezi s tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 8. 11. 2011. S to zahtevo se je začel nov postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, ki zato ne pomeni nadaljevanja postopkov, v katerih sta bili izdani omenjeni odločbi v letu 2010. Če tožnik meni, da mu je bila z nezakonitim ravnanjem uradnih oseb v prejšnjih postopkih povzročena škoda, na kar kažejo tudi tožnikove navedbe o načrtovani vložitvi odškodninske tožbe proti upravni enoti in njenemu načelniku, to za odločanje v tej zadevi ni pravno pomembna okoliščina.

Glede na navedeno je napačno tožbeno stališče, da naj bi se vodil postopek v isti zadevi, saj tožnik sam navaja, da je zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo na zemljiščih s spremenjenimi parcelnimi številkami. Če bi šlo za odločanje v isti zadevi, za katero je bila pred tem izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, bi moral upravni organ prve stopnje tožnikovo zahtevo zavreči (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), ne pa o njej vsebinsko odločati.

ZUP v 35. členu določa, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku: 1. če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke; 2. če je stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z njo v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali če je z njo v zakonski zvezi, ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza prenehala, ali če z njo živi ali je živela v izvenzakonski skupnosti; 3. če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca; 4. če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Po prvem odstavku 37. člena ZUP lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti; pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. O izločitvi uradne osebe upravne enote odloča načelnik upravne enote (četrti odstavek 38. člena ZUP), o izločitvi načelnika upravne enote pa minister, pristojen za upravo (tretji odstavek istega člena).

V 35. členu ZUP so torej taksativno našteti primeri, v katerih predstojnik oz. pooblaščena uradna oseba organa v konkretni zadevi ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku. Iz teh razlogov lahko tudi stranka zahteva izločitev osebe od vodenja postopka oz. odločanja v zadevi. To pa lahko stori tudi v primeru, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o nepristranosti predstojnika oz. pooblaščene uradne osebe organa. Tožnik v tožbi ne navaja okoliščin, ki bi kazale, da je v obravnavani zadevi odločala oseba, ki bi morala biti izločena. Prav tako niti iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik zahteval izločitev v skladu z omenjenimi določbami ZUP. Zato je neutemeljeno tožbeno stališče, da bi moral prvostopenjski organ ob prejemu njegove zahteve ugotavljati, „ali so očitki o kršenju 35. člena ZUP resnični“.

Sodišče se nadalje strinja z ugotovitvami upravnih organov obeh stopenj, da v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja in se sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Kot je bilo tožniku pojasnjeno že v obeh odločbah, mora upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Ti pogoji so kumulativni, kar pomeni, da morajo biti izpolnjeni vsi za izdajo pozitivne odločbe. Ali drugače: gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati že, če ni izpolnjen eden izmed njih. Tako je v 1. točki prvega odstavka navedenega člena zahtevano, da mora upravni organ preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. To pomeni, da mora biti gradnja, kot je predstavljena v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), v skladu materialnim predpisom, v konkretnem primeru s PUP.

V zadevi ni sporno, da zemljišča posega ležijo v območju naselja ... (urbano ruralno naselje), v morfološki enoti z oznako ST6-10S-S1 (starejše obcestno jedro). Prav tako ni sporno, da ima objekt po PGD predvidene tri etaže, to je K+P+M(P). Glede na navedeno se sodišče strinja s stališčem v izpodbijani odločbi, da taka gradnja ni v skladu s 104. členom PUP, ki za navedeno morfološko enoto dopušča najvišji vertikalni gabarit objekta P+P. Res je v 23. členu PUP med pogoji glede etažnosti določeno, da objekti praviloma obsegajo pritličje z izkoriščenim podstrešjem; kjer to narekuje nagnjenost terena, pa objekti obsegajo tudi klet. Vendar pa je v nadaljevanju določbe zapisano, da so maksimalni gabariti objekta določeni v podrobnih pogojih in merilih za vsako naselje posebej. Navedeno pomeni, da splošna določba 23. člena PUP napotuje na uporabo podrobnih pogojev in meril glede maksimalnih gabaritov, ki so za obravnavano morfološko enoto določeni v 104. členu PUP. Zato je treba upoštevati slednje, ki pa kot maksimalni gabarit predpisujejo P+P, ne pa tudi kleti. Če bi bila ta v tej morfološki enoti dovoljena, bi moralo biti to izrecno zapisano, kot je npr. v 102. členu za ruralno naselje Knežja njiva ST5-2S, kjer je maksimalni vertikalni gabarit na padajočem terenu dK+P+P. Podobno določbo o kleti (dK) imajo še 107., 110., 112. člen PUP. Iz navedenih določb tako tudi izhaja, da je normodajalec v posebnih merilih in pogojih za naselja, v katerih je dovoljena gradnja kleti, to tudi izrecno navedel, kar izključuje gradnjo kleti zgolj na podlagi 23. člena PUP in s tem povezano ugotavljanje v vsakem posamičnem primeru posebej, ali gradnjo kleti v konkretni zadevi narekuje nagnjenost terena. To presojo je z določitvijo podrobnih pogojev in meril opravil že normodajalec, zato je pravilno stališče v izpodbijani odločbi, da je ta v danem primeru glede na značilnosti točno določenega dela naselja sam določil maksimalno dopusten razpon etažnosti.

Že navedeno je zadosten razlog za ugotovitev, da v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče se zato ni bilo dolžno opredeliti do očitkov glede drugih pogojev in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).