Jedro

Tisti, ki dokazuje, da je pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem, mora to okoliščino dokazati.

Ni kršeno načelo neposrednosti, če se je tožnik strinjal, da se preberejo zapisniki o izvedbi dokazov v prejšnjem postopku.

Stranka se ne more v postopku, ko uveljavlja močnejšo pravico zaradi priposestvovanja, sklicevati, da je bila v nepravdnem postopku meja določena na podlagi napačnih meritev izvedenca geometra.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik dela nepremičnine parcele 3292/2 gozd, vpisanega pod vl. št. 1306 k.o. T. v izmeri 3390 m2, katerega meje potekajo skladno s skico z dne 20.9.1991 v nepravdnem postopku po ugotovljeni mapni meji med parc.

3292/1 in 3292/2 od izhodiščne točke F po meji čelnih sosednjih parcel 3279, 3280 in 3282/1 do točke C od tu naravnost preko točke 25 do točke A in od tu do točke 11. Zavrnilo je tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 33.500,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je bil v tej zadevi res pravi dokaz, v vsej zadevi je bil izvedenec G. D., ki je ugotovil, da je bila mapna meja v nepravdnem postopku ugotovljena napačno v točki F kar za 14 m in ta okoliščina prvega sodišča sploh ne zanima. Tožnik je zaradi napačne meritve v nepravdnem postopku ob velik del parcele, pri čemer tožnik opozarja, da je nepravdno sodišče to nepravilno ugotovljeno mapno mejo smatralo za pravilno. Zadnje mirno posestno stanje v nepravdnem postopku ni bilo ugotovljeno, še manj pa v tem postopku, ko se glede izvedenih dokazov prvostopno sodišče v celoti opira na že izvedene dokaze v nepravdnem postopku. Dokaz s ponovljenim zaslišanjem P. P. ne more biti tisti odločujoči moment, ki bi odločil o vsej zadevi in bi bilo sodišče dolžno izvesti dokaz z zaslišanjem vseh prvotno predlaganih prič. Toženka je tako prišla do velikega dela parcele zaradi nestrokovnosti predhodno opravljenih meritev. Posest in užitek spornega dela parcele je ostal nerazčiščen.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je bila s pravnomočnim sklepom določena meja po pravični oceni med parcelo tožnika 3292/1 gozd in parcelo toženke 3292/2 gozd, obe k.o. T. s tem, da ima vsaka stranka možnost uveljavljati močnejšo pravico v pravdi. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je lastnik spornega dela nepremičnine in na njem je dokazno breme da dokaže lastninsko pravico (2. odstavek člena 37 ZTLR). Ker zatrjuje, da je pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem, pa bi moral tožnik dokazati tako obstoj posebej kvalificirane posesti (zakonite in dobrovene, ali pa le dobroverne) in dejstvo, da je potekla doba, ki jo ZTLR (člen 28) določa za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Že iz samih trditev v tožbi te okoliščine ne izhajajo niti iz izvedenih dokazov v tem postopku in v postopku za določitev meje. Iz zaslišanja mejašev pravdnih strank P. P. in sester pravdnega prednika toženke (Š. F. in D. A.) ter C. J. kot nepristranskih prič, na katero pričevanje je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev izhaja, da pravni prednik toženke Š. s svojo parcelo 3292/2 meji na južnem delu s parcelo C. J., to pomeni, da tožnik sedaj spornega sveta ni mogel priposestvovati, sicer pa kot že omenjeno, je dokazno breme na tožniku in ne na toženki. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi ne pojasni, kako in na kakšen način je užival sporni svet. Glede na tako izpoved nepristranskih prič sodišče prve stopnje pravilno ni oprlo svoje odločitve na izpoved tožnikove sestre R. A. in bratov Ž. F. in Ž. S. Neutemeljena je pritožbena trditev in predlog, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati prvotno predlagane priče, ko pa je tožnik na obravnavi izjavil, da predlaganih prič ni potrebno zaslišati, ker so že podale izjave (list. št. 13), torej se je tožnik odpovedal neposrednemu izvajanju dokazov (člen 4 ZPP) ter zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb postopka člena 354/1 ZPP, katero smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati prvotno predlagane priče. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na mnenje geometra G. D., ki je v tem postopku ugotovil, da je bila mapna meja v nepravdnem postopku določena 14 m v škodo tožnika. Nepravdni postopek je pravnomočno končan in se v tem postopku ne morejo upoštevati, niti ni možno odločati o eventualnih nepravilnih meritvah v predhodnem postopku, niti se tožnik ne more sklicevati na nestrokovnost izvedenca in načelo pravičnosti. Te okoliščine bi bile lahko eventualno razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva, ne morejo pa se obravnavati v tem postopku. Kot že omenjeno, obravnavanja v tem postopku se omeji le na dokazovnje lastninske pravice na spornem zemljišču, ki pa je tožnik ni uspel dokazati in je zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek materialnopravno pravilna.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določil postopka iz člen 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (člen 365/2 ZPP) je bilo pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje.