Jedro

Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že prvostopenjsko sodišče, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 29. 11. 2021 (I. točka izreka sklepa). Tožencu je naložilo, da tožnika za čas od 1. 11. 2014 do 31. 12. 2017 in od 1. 1. 2020 do 9. 9. 2020 prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi (v nadaljevanju: KD), z njo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje (II. točka izreka sodbe) in tožniku na račun pri KD vplača prispevke za poklicno zavarovanje, ki so konkretizirani v III. točki izreka sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnika tudi za čas od 15. 5. 2014 do 31. 10. 2014, od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 in od 10. 9. 2020 dalje prijaviti v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KD, z njo skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje in tožniku od maja 2014 do oktobra 2014 ter za leto 2019 na račun pri KD vplačati prispevke za poklicno zavarovanje, ki so konkretizirani v IV. točki izreka sodbe. Tožencu je naložilo, da tožniku plača 607,41 EUR stroškov postopka (V. točka izreka sodbe).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper II., III. in V. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik ni izpolnjeval pogoja 80 % prebitega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 in nadaljnji) štela zavarovalna doba s povečanjem (prim. Pdp 345/2018, Pdp 353/2017). Pri izračunu tega delovnega časa je namreč treba upoštevati le vožnjo v prometu. V ta namen je toženec predlagal postavitev izvedenca, a sodišče dokaza ni izvedlo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Posledično je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 1. 11. 2014 do 31. 12. 2017 in od 1. 1. 2020 do 9. 9. 2020 kot voznik avtobusa izpolnjeval vse pogoje za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje. Tožencu je zato naložilo, da te prispevke za navedeno obdobje plača. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so utemeljevali ugoditev tožbenemu zahtevku, in jih po nepotrebnem ne ponavlja.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že prvostopenjsko sodišče, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975) šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi npr. čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, čas priprave, pospravljanja vozila … Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju obstoja pogoja upoštevati le čas tožnikove vožnje v prometu. Zgolj ta čas, za dokazovanje katerega je toženec predlagal izvedbo dokaza z izvedencem računovodske stroke, ni bil odločilnega pomena, zato prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dokaza ni izvedlo, niti ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na stališča, zavzeta v Pdp 345/2018, saj je bil predmet te zadeve povsem drug (transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas). Prav tako neuspešno je sklicevanje na odločitev v zadevi Pdp 353/2017, saj ta ni temeljila na presoji določil citiranega Sklepa.

8. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

9. Toženec sam krije stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).