18. 9. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Daniel Jezernik, Maribor, ki ga zastopa Ludvik Poljanec, Slovenska Bistrica, na seji 18. septembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. PRp 152/2015 z dne 1. 9. 2015 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. PR 473/2015 z dne 6. 7. 2015 se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper:

se zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. PRp 17/2017 z dne 15. 2. 2017 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. PR 737/2016 z dne 9. 12. 2016 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper več aktov, ki so bili izdani v prekrškovnem postopku. Uvodoma trdi, da so mu bile z izpodbijanimi akti kršene pravice iz 2., 3., 3a., 5., 8., 14., 15., 22.–26., 29., 30., 33., 40., 67., 71., 72., 120., 125., 127. in 153. člena Ustave ter pravice iz 6., 7., 13. in 17. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B – I.

Glede delnega zavrženja ustavne pritožbe

2.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper pravnomočni akt, ki je naveden v 1. točki izreka tega sklepa, zavrgel, ker je ustavna pritožba v tem delu prepozna (1. točka izreka).

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper akte, ki so navedeni v 2. točki izreka tega sklepa, zavrgel, ker je ustavna pritožba (kljub pojasnilu, pod katerimi pogoji je mogoče vložiti ustavno pritožbo in kaj mora ta vsebovati) v tem delu tako nepopolna, da je Ustavno sodišče ne more preizkusiti (2. točka izreka).

B – II.

Glede delnega sprejema ustavne pritožbe v obravnavo

4.S pravnomočnim aktom, ki je naveden v 3. točki izreka tega sklepa, je bilo pritožniku na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) odvzeto osebno vozilo. Vozilo je bilo odvzeto kot stranska sankcija v prekrškovnem postopku zoper obdolženega Srečka Ferenca, ki je s tem vozilom izvršil dva cestnoprometna prekrška. Sodišče je odločilo, da se vozilo po pravnomočnosti sodbe proda oziroma da se v primeru, če stroški prodaje presegajo vrednost vozila, uniči. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče pritožniku vozilo odvzelo, da bi s tem obdolžencu preprečilo ponovno izvrševanje prekrškov. Sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je obdolženec glede kršitev cestnoprometnih predpisov specialni povratnik ter da je pritožnik obdolženca sam prosil, da vozi njegovo vozilo, čeprav je vedel, da obdolženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Pritožbeno sodišče, ki je pritožnikovo pritožbo zavrnilo, je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje ter še dodalo, da je pritožnik na zaslišanju pred sodiščem povedal, da je vozilo staro več kot osemnajst let in ni nič vredno oziroma ima zanj le simbolično vrednost, ker je bilo last njegove pokojne mame.

5.Pritožnik v zvezi z zgoraj navedenim izpodbijanim aktom navaja, da je prijatelju Srečku Ferencu posodil avtomobil in da ni vedel, da slednji nima vozniškega dovoljenja. Trdi, da je v sodbi pritožbenega sodišča neresnično navedeno, da je pritožnik potrdil, da je vedel, da Srečko Ferenc nima vozniškega dovoljenja. Meni, da mu je bila z odvzemom in kasnejšim uničenjem vozila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in 1. člena protokola št. 1 k EKČP, kar naj bi potrjevali sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah Valant proti Sloveniji in B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji.

6.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo v tem delu sprejel v obravnavo (3. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

C.

7.Senat je sprejel ta sklep na podlagi četrte in osme alineje prvega odstavka 55.b člena ter tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) v sestavi: namestnik predsednika senata DDr. Klemen Jaklič ter člana dr. Rajko Knez in dr. Marjan Pavčnik. Senat je sklep sprejel soglasno.

DDr. Klemen Jaklič

Namestnik predsednika senata

5. 11. 2020

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Daniela Jezernika, Maribor, ki ga zastopa Ludvik Poljanec, Slovenska Bistrica, na seji 5. novembra 2011

odločilo:

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. PRp 17/2017 z dne 15. 2. 2017 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. PR 737/2016 z dne 9. 12. 2016 se razveljavi v odločitvi o stranski sankciji odvzema predmetov in zadeva se v tem obsegu vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Mariboru na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) odvzelo osebno vozilo, ki je last pritožnika. Vozilo je bilo odvzeto kot stranska sankcija v prekrškovnem postopku zoper obdolženega Srečka Ferenca (v nadaljevanju storilec), za katerega je sodišče presodilo, da je s tem vozilom izvršil prekršek po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (Uradni list RS, št. 109/10 in 25/14 – v nadaljevanju ZVoz), ker je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil B-kategorije, nato pa še prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 82/13 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – ZPrCP), ker ni ravnal po odredbi policista, ki mu je odredil strokovni pregled zaradi preverjanja vožnje pod vplivom psihoaktivnih snovi. Sodišče je odločilo, da se vozilo po pravnomočnosti sodbe proda oziroma da se v primeru, če stroški prodaje presegajo vrednost vozila, uniči. Višje sodišče v Mariboru je pritožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo. Iz spisa Okrajnega sodišča v Mariboru izhaja, da je bilo odvzeto vozilo 11. 5. 2017 uničeno.

2.Zoper pravnomočno sodbo pritožnik vlaga ustavno pritožbo, v kateri navaja, da je v sodbi pritožbenega sodišča neresnično navedeno, da je pritožnik potrdil, da je vedel, da storilec nima vozniškega dovoljenja. Meni, da mu je bila z odvzemom in uničenjem vozila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), kar naj bi potrjevali sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Valant proti Sloveniji z dne 24. 1. 2017 in B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji z dne 17. 1. 2017. Pritožnik navaja tudi, da je bil kaznovan z globo 500 EUR, ker je dal vozilo v uporabo osebi, ki ne sme voziti takega vozila.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-431/17 z dne 18. 9. 2017 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Mariboru.

4.Ustavno sodišče je pridobilo spis Okrajnega sodišča v Mariboru št. PR 737/2016 in vpogledalo vanj.

5.Pritožnik je v ustavni pritožbi predlagal, naj Ustavno sodišče v zadevi opravi javno obravnavo. Temu predlogu Ustavno sodišče ni sledilo. Ocenilo je namreč, da javna obravnava za odločitev o zadevi ni potrebna.

B.

6.Odvzem predmetov je v ZP-1 uvrščen med stranske sankcije za prekršek (drugi in tretji odstavek 4. člena ZP-1). Pogoji za odvzem predmetov so določeni v 25. členu ZP-1, iz katerega je razvidno, da ZP-1 loči dve vrsti odvzema predmetov: obvezni odvzem, torej odvzem, ki ga mora sodišče vselej izreči (ta je predviden v tretjem odstavku 25. člena ZP-1), in fakultativni odvzem, o katerem sodišče odloči glede na okoliščine konkretnega primera (prvi in drugi odstavek 25. člena ZP-1). V obravnavanem primeru je sodišče odvzelo predmete na podlagi prvega in drugega ostavka 25. člena ZP-1, kar pomeni, da je šlo za fakultativni odvzem.

7.Temeljni zakonski pogoj za fakultativni odvzem predmetov je, da gre za predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali so nastali s prekrškom (prvi odstavek 25. člena ZP-1). Ker obstoj in vrednost takih predmetov praviloma nista izraz teže prekrška in storilčeve krivde, namen odvzema predmetov ne more biti kaznovanje storilca (temu je namenjena globa, ki se izreče kot glavna sankcija – tretji odstavek 4. člena ZP-1). Navedeno potrjujeta drugi odstavek 25. člena ZP-1, ki omogoča, da se predmeti odvzamejo tudi, če niso storilčeva last, in drugi odstavek 137. člena ZP-1, ki odvzem predmetov določa tudi za primer, ko se postopek o prekršku ustavi. V obeh primerih gre namreč za poseg v pravni položaj osebe, ki za prekršek sploh ni odgovorna. Smisel odvzema predmetov na podlagi 25. člena ZP-1 torej ni dodatno premoženjsko sankcioniranje storilca; njegov namen je preprečiti posest predmetov, ki niso v pravnem prometu, so nevarni ali bi bilo z njimi mogoče ponoviti prekršek.[1] Z odvzemom predmeta se storilcu prepreči razpolaganje s predmetom, s katerim bi prekršek lahko ponovil, ali se odstrani nevarnost, ki izhaja že iz samega obstoja predmeta. Da je osnovni namen odvzema predmetov preprečiti ponovitev prekrška, potrjuje tudi šesti odstavek 25. člena ZP-1, ki določa, da se lahko predmet, ki je bil uporabljen ali namenjen za prekršek, najprej delno uniči, s čimer se prepreči njegova ponovna uporaba za storitev prekrška, nato pa se predmet vrne lastniku.[2] Temelj za odvzem predmetov torej ni krivda, temveč nevarnost ponovitve prekrška; njegov namen ni kaznovalen, temveč izključno preventiven. V tem smislu odvzem predmetov nima narave kazni, temveč naravo varnostnega ukrepa.[3]

8.Kadar so predmeti last storilca prekrška ali kadar z njimi razpolaga pravna oseba, ki je za prekršek odgovorna, zakon za odvzem ne določa nadaljnjih pogojev (prvi odstavek 25. člena ZP-1). V vseh ostalih primerih pa zakon določa dodaten pogoj, in sicer, da odvzem terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale (drugi odstavek 25. člena ZP-1). S tem zakon določa krog dobrin, katerih varstvo bi potencialno lahko utemeljilo odvzem predmetov, ki so v lasti tretjih oseb. Sodišču pa prepušča,[4] da v konkretnem primeru presodi, ali glede na okoliščine primera varstvo teh dobrin res terja odvzem predmetov.

9.Ker gre pri odvzemu predmetov za trajni odvzem možnosti dejanskega razpolaganja s predmetom in pravne upravičenosti do predmeta,[5] ta ukrep posega v človekovo pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave.[6] Odvzem predmetov je zato dopusten samo ob upoštevanju ustavnih pogojev za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Po Ustavi je človekove pravice in temeljne svoboščine dovoljeno omejiti, če omejitev sledi ustavno dopustnemu cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave) in če je skladna s splošnim načelom sorazmernosti (ki izhaja iz 2. člena Ustave). Slednje zahteva, da mora biti vsak poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine primeren, nujen in proporcionalen (sorazmeren v ožjem smislu) glede na koristi, ki bodo zaradi njega nastale.

10.Ustavno sodišče je že v številnih odločbah poudarilo, da splošno načelo sorazmernosti ne zavezuje le zakonodajalca, temveč tudi sodišče pri razlagi in uporabi zakonskih določb.[7] Navedeno velja tudi za razlago in uporabo določb ZP-1 o fakultativnem odvzemu predmetov, ki niso last storilca. Sodišče mora najprej ugotoviti, ali je ogrožena katera od dobrin, navedenih v drugem odstavku 25. člena ZP-1, nato pa presoditi, ali je odvzem predmetov v konkretnem primeru primerno in nujno sredstvo za varstvo ogrožene dobrine ter ali pričakovani učinki zavarovanja ogrožene dobrine, do katerih bo prišlo zaradi odvzema predmetov, odtehtajo poseg v pravico tretje osebe do zasebne lastnine.[8]

11.Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče odvzelo pritožnikovo vozilo, da bi storilcu preprečilo ponovno izvrševanje cestnoprometnih prekrškov ter s tem ogrožanje zdravja in življenja ljudi. Sodišče je pri presoji upoštevalo, da odvzem vozila pomeni poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška, vendar je ocenilo, da zmanjšanje stopnje ogroženosti zdravja in življenja ljudi, ki ga bo mogoče doseči z odvzemom vozila, pretehta nad posegom v lastninsko pravico. Po navedbah sodišča je podana nevarnost, da bo storilec prekrške ponavljal, saj je bil v zadnjih treh letih večkrat kaznovan zaradi hujših cestnoprometnih prekrškov. Na nevarnost, da bo storilec prekrške ponavljal prav s pritožnikovim vozilom, pa po oceni sodišča kaže dejstvo, da je pritožnik storilca sam prosil, naj vozi njegovo vozilo, čeprav je vedel, da storilec nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Sodišče je navedlo, da je pritožnik ob zaslišanju na sodišču to okoliščino sicer zanikal, vendar pa je sodišče verjelo policistoma, ki sta med zaslišanjem pred sodiščem izpovedala, da jima je pritožnik na kraju storitve prekrškov dejal, da ve, da storilec nima veljavnega vozniškega dovoljenja, vendar ni imel druge izbire, kakor da mu zaupa vozilo, saj je sam vozil izposojeno vozilo, ki ga je moral vrniti. Pritožbeno sodišče je tem razlogom pritrdilo in dodalo, da je pritožnik na zaslišanju pred sodiščem povedal, da je vozilo staro več kot 18 let in ni nič vredno oziroma ima zanj le simbolično vrednost, ker je bilo last njegove pokojne mame.

12.Pritožnik trdi, da je v sodbi nepravilno navedeno, da je vedel, da storilec nima vozniškega dovoljenja. Temu očitku ni mogoče pritrditi, saj postopek z ustavno pritožbo ni namenjen ponovni oceni izvedenih dokazov. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo kršitev pritožnikovih človekovih pravic v zvezi z dokazno oceno sodišča le, če bi bila dokazna ocena neobrazložena ali očitno napačna (v obeh primerih bi šlo za kršitev 22. člena Ustave), za kar v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da je pritožnik vedel, da storilec ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo njegovega vozila. Utemeljitev sodišča pa tudi ni očitno napačna.

13.Utemeljeno pa pritožnik uveljavlja kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pritrditi je sicer treba sodišču, da je varstvo življenja in zdravja ljudi (ki ga kot enega od razlogov za odvzem predmetov predvideva tudi zakon) ustavno dopusten cilj za poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Prepričljivo je tudi sklepanje sodišča o obstoju verjetnosti, da bo storilec, ki je bil zaradi hujših cestnoprometnih prekrškov že večkrat obsojen, istovrstne prekrške ponavljal ter s tem ogrožal zdravje in življenje ljudi. Ni pa pravilna presoja sodišča, da iz ugotovljenih okoliščin izhaja verjetnost, da bo storilec cestnoprometne prekrške ponavljal prav s pritožnikovim vozilom in da je zato odvzem pritožnikovega vozila primerno sredstvo za preprečevanje storilčeve ponovitvene nevarnosti.

14.Kot je bilo pojasnjeno v 7. točki obrazložitve te odločbe, je namen odvzema predmetov izključno preventiven. Odvzem predmeta, ki je bil uporabljen za prekršek, je upravičen, če so podane okoliščine, ki utemeljujejo verjetnost, da bo storilec predmet ponovno uporabil za storitev prekrška. Če take okoliščine niso izkazane, odvzem predmeta ni primeren ukrep za preprečevanje storilčeve ponovitvene nevarnosti in pomeni nesorazmeren poseg v lastninsko pravico. Presoja verjetnosti, da bo predmet ponovno uporabljen za storitev prekrška, mora biti še posebej skrbna v primerih, ko predmet ni last storilca.[9] V teh primerih je namreč storilčeva možnost, da predmet ponovno uporabi, praviloma odvisna od vsakokratne privolitve lastnika. Iz tega razloga je treba za odločitev o odvzemu predmeta, ki ni last storilca, raziskati tudi razmerje med lastnikom predmeta in storilcem, morebitne koristi, ki bi jih lahko imel lastnik od tega, da storilec predmet ponovno uporabi, in obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na interes lastnika, da storilcu tudi v prihodnje dovoli uporabo predmeta. Upoštevati je treba tudi, ali je bil lastnik predmeta sam kaznovan, ker je storilcu predmet prepustil v uporabo, in oceniti preventivne učinke te kazni na prihodnje ravnanje lastnika.

15.Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je storilec ob storitvi prekrška pritožnikovo vozilo vozil na prošnjo pritožnika in da je pritožnik vedel, da storilec nima vozniškega dovoljenja. Sodišče je torej ugotovilo, da je storilec vozilo uporabil po volji pritožnika in da je pritožnik vedel, da bo storilec z vožnjo njegovega vozila storil prekršek. Vendar pa ta ugotovitev sama zase ne zadostuje za sklep o obstoju verjetnosti, da bo pritožnik storilcu vozilo tudi v prihodnje prepustil za vožnjo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je pritožnik storilca prosil, naj vozi njegovo vozilo, ker je sam nameraval voziti drugo, izposojeno vozilo, ki ga je moral vrniti. Sodišče ob tem ni navedlo ničesar, kar bi kazalo, da bo lahko do istega ali podobnega spleta okoliščin prišlo tudi v prihodnje. Sodišče prav tako ni ugotovilo, da bi storilec že pred storitvijo obravnavanih prekrškov vozil pritožnikovo vozilo ali da bi bila pritožnik in storilec v kakšnem posebnem razmerju, zaradi katerega bi bilo pričakovati nadaljnje prepuščanje uporabe vozila storilcu. Poleg tega iz obdolžilnega predloga izhaja, da je bila pritožniku na kraju prekrška izrečena globa po devetem odstavku 50. člena ZVoz, ker je dal motorno vozilo v uporabo osebi, ki ne sme voziti takega vozila. Sodišče se do te okoliščine ni opredelilo in ni ocenilo preventivnega učinka te kazni na prihodnje ravnanje pritožnika.

16.Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tako ne zadostujejo za zaključek o obstoju verjetnosti, da bo pritožnik tudi v prihodnje privolil, da storilec uporablja njegovo vozilo. Tudi pritožbeno sodišče k argumentaciji sodišča prve stopnje ni dodalo ničesar, kar bi utemeljevalo obstoj te verjetnosti. Če pa ni izkazana verjetnost, da bo pritožnik storilcu sploh še kdaj dovolil uporabo vozila, odvzem pritožnikovega vozila ne more prispevati k temu, da storilec cestnoprometnih prekrškov ne bo ponavljal. To pomeni, da odvzem pritožnikovega vozila ni v razumni povezavi s preprečevanjem storilčeve udeležbe z vozilom v cestnem prometu in torej ni primeren ukrep za zmanjševanje storilčeve ponovitvene nevarnosti.[10]

17.Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je bilo z odvzemom vozila nesorazmerno poseženo v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

18.Ustavno sodišče je izpodbijano pravnomočno sodbo v odločitvi o stranski sankciji odvzema predmetov razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Mežnar in Šugman Stubbs ter sodnik Accetto.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]K. Filipčič v: K. Filipčič et al., Zakon o Prekrških (ZP-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 167.

[2]Prav tam.

[3]V zvezi s tem glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 17/2013 z dne 19. 2. 2013 (9. točka obrazložitve). Glede razlikovanja med kaznijo in varnostnim ukrepom glej A. Šelih v: L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2013, str. 433–435. V Kazenskem zakoniku (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20 – v nadaljevanju KZ-1) je odvzem predmetov tudi izrecno uvrščen med varnostne ukrepe (6. točka 69. člena in 73. člen KZ-1), pri čemer za odvzem predmetov po KZ-1 veljajo enaki pogoji kot za odvzem predmetov po prvem odstavku 25. člena ZP-1 (s to razliko, da gre pri odvzemu predmetov po KZ-1 za predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, ne s prekrškom).

[4]O fakultativnem odvzemu predmetov lahko odloči zgolj sodnik, ne pa tudi prekrškovni organ. V skladu s prvo alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 namreč hitri postopek (v katerem odloča prekrškovni organ) ni dovoljen, če predlagatelj rednega sodnega postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po ZP-1.

[5]Prim. I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 409.

[6]Da pomeni odvzem predmetov v prekrškovnem in kazenskem postopku poseg v pravico iz 33. člena Ustave, je Ustavno sodišče presodilo že v odločbah št. Up-106/96 z dne 10. 7. 1997 (OdlUS VI, 185), 13. točka obrazložitve, št. Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 (OdlUS VII, 233), 6. točka obrazložitve, in št. U-I-186/09, Up-878/09 z dne 28. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 85/11, in OdlUS XIX, 25), 15. točka obrazložitve.

[7]Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-6/14 z dne 5. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 19/15), 12. točka obrazložitve. Glede spoštovanja načela sorazmernosti pri odločanju o odvzemu predmetov v primeru ustavitve postopka o prekršku glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-7/98, 6. točka obrazložitve.

[8]Podobno tudi Vrhovno sodišče v sodbah št. IV Ips 17/2013 z dne 19. 2. 2013 (5. točka obrazložitve), št. IV Ips 7/2018 z dne 27. 10. 2017 (7. točka obrazložitve) in št. IV Ips 43/2018 z dne 20. 6. 2018 (4. točka obrazložitve).

[9]Prim. sodbi Vrhovnega sodišča št. IV Ips 7/2018 (8. točka obrazložitve) in št. IV Ips 31/2018 z dne 4. 4. 2018 (5. točka obrazložitve). Tudi iz prakse ESČP izhaja, da je treba pri odločanju o odvzemu predmeta, ki ni last storilca, skrbno presoditi vse okoliščine, ki se nanašajo na možnost ponovne nezakonite uporabe predmeta. V zvezi s tem glej sodbi ESČP v zadevi B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji (predvsem 48. točka obrazložitve) in Andonoski proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 17. 9. 2015 (34.–36. točka obrazložitve).

[10]Tudi Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da "v primeru, kadar gre za enkratno posodo vozila, ko torej ne obstaja nevarnost, da bi storilec s tem vozilom še naprej lahko razpolagal, sankcije odvzema vozila lastniku, ki ni storilec prekrška, ni mogoče šteti kot primernega sredstva za dosego zasledovanega cilja (varnost cestnega prometa). Iz sodbe, s katero je izrečena sankcija odvzema vozila, ki ni storilčeva last, morajo izhajati jasni in razumni razlogi, ki utemeljujejo pričakovanje, da bo izločitev odvzetega vozila iz javnega prometa prispevala k dosegu navedenega cilja." (sodba Vrhovnega sodišča št. IV Ips 7/2018, 11. točka obrazložitve)