Jedro

Smučanje samo po sebi ni nevarna dejavnost, prav tako pa smučišče samo po sebi ni nevarna stvar, zato je odgovornost upravljalcev smučišč praviloma krivdna, objektivna pa le tedaj, kadar so podane take posebne okoliščine (kot primeroma sodišče prve stopnje navaja poledenelo smučišče, pri čemer je mišljena večja poledenela površina ali celotno pobočje), zaradi katerih bi dopuščanje smučanja na njem lahko predstavljalo nevarno dejavnost (čeprav gre tudi v takem primeru praviloma za krivdno odgovornost, saj bi obratovanje smučišča v takih razmerah nasprotovalo 1. odstavku 10. člena ZVJS). Nadalje pa bi bila lahko podana objektivna odgovornost drugega toženca kot upravljalca sedežnice, če bi prišlo do škodnega dogodka zaradi delovanja sedežnice v njenem vplivnem območju. Dokazno breme o obstoju ledene ploskve oziroma nevarnega mesta na progi je na strani tožnika v okviru dokazovanja škodljivega dejstva (ne v okviru dokazovanja krivde, saj se ta domneva - šele če bi tožeča stranka dokazala to dejstvo, bi morala tožena stranka dokazovati, da je ravnala kot je treba in da je škoda nastala brez njene krivde; 1. odstavek 154. člena ZOR). Vsaka ledena ploskev na smučišču ni takšna, da bi od upravljalca smučišča terjala ustrezno ravnanje, pač pa je to le takšna ledena ploskev, ki zaradi svoje velikosti ali lege predstavlja nevarno mesto na progi (3. odstavek 9. člena ZVJS) in torej predstavlja takšen riziko za smučarja, ki ga ta v danih časovnih in vremenskih razmerah na progi takšne težavnostne stopnje ni mogel pričakovati in je zato izven sfere, za katero prevzema odgovornost sam, ker se s tem športom ukvarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo še preostali del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik od tožencev zahteval solidarno plačilo odškodnine v znesku 540.304,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 42.400,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V sodbi je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, razlogi o odločilnih dejstvih pa so med seboj v nasprotju, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. To se kaže v tem, da sodišče navaja, da je do dogodka dejansko prišlo, da je pri tem dogodku tožniku nastala škoda ter da obstaja vzročna zveza. Kljub temu pa tožbeni zahtevek zavrne. Napačen je zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal obstoja ledene ploskve, ki bi od tožene stranke zahtevala ustrezno ukrepanje oziroma zavarovanje tega dela smučišča. Ob pravilni dokazni presoji in oceni izvedenih dokazov je edini pravilen zaključek lahko le ta, da je bila na izstopu žičnice ledena ploskev, na kateri je tožnik padel. To so prepričljivo potrdile zaslišane priče. Tako je M.K. izpovedala, da je bil na delu, kjer je peljal tožnik, leden pas oziroma da je bilo "zdrsano ledeno", I.A. pa, da je uspel zaustaviti šele 10 metrov stran od tožnika, ker je bilo poledenelo in ni uspel prej zaustaviti.

Da je bil izvoz s sedežnice poledenel, je potrdila tudi D.K.. Tožena stranka ni predložila nobenih relevantnih dokazov, ki bi kazali, da tam ledene plošče ni bilo. Res so v izpovedbah prič o stanju na smučišču določene manjše razlike, vendar upoštevajoč oddaljenost dogodka to ni pomembno. Ravno obratno, izpovedbe prič kažejo, da priče niso naučene, pač pa so izpovedovale o objektivnih okoliščinah na tem delu smučišča. Napačen je zaključek, da zaradi manjših razlik v izpovedbah prič, ki so bile zaslišane štiri leta po dogodku, ni dokazan obstoj ledene ploskve. Vse priče so izpovedale, da je bila ledena ploskev na tistem delu. Tožnik je izpovedal, da je bila ledena ploskev 10 x 20 m, priča M.K. pa, da je bil ledeni pas na desni strani. Ta izpoved ne nasprotuje izpovedbi tožnika, saj je zaplata ledu velikosti, kot je izpovedal tožnik, lahko tudi na desni strani.

Tožnik namreč ni izpovedoval, da je bilo smučišče čez in čez poledenelo. Dejstvo, da je priča I.A. podal nekoliko drugačne mere glede velikosti tega pasu, pa tudi ne more predstavljati tistega bistvenega in odločilnega momenta, zaradi katerega bi bilo treba zaključiti, da led tam sploh ni bil. Takšen zaključek ni logičen in je napačen. Po drugi strani sodišče takšne argumente - faktor pozabljanja navaja na 3. in 4. strani obrazložitve sodbe in razlaga, da je zaradi časovne oddaljenosti dogodka razumljivo, da se priče vseh podrobnosti ne spominjajo več. Ko pa razlaga svojo odločitev glede obstoja ledene ploskve, pa je razlogovanje ravno obratno. V tem smislu so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Prav tako sodišče ni upoštevalo dejstva, da se je tožnik tega dne prvič povzpel na vrh smučišča s sedežnico in mu razmere niso bile znane. Protispisen je zaključek sodišča, da M.K. govori o zdrsanem snegu. Tega priča ni izjavila, pač pa, da je bilo zdrsano ledeno. Zaključki sodišča, ki odločitev utemeljuje tudi z izpovedbami prič O.C. in R., so napačni.

Te priče (in na splošno dokazi tožene stranke) so le pavšalne navedbe o tem, kako naj bi se smučišče pripravilo. Ni moč pričakovati od žičničarjev, da bodo pritegnili tožniku in priznali, da so pustili na smučišču ob izstopu z žičnice ledeno ploščo, ki je niso zavarovali, niti drugače poskrbeli zanjo. Pa tudi sicer te priče niso trdile, da plošče ni bilo, pač pa le, da je niso opazili. Priznali pa so, da tam niso opravljali frezanja ali podobnih ukrepov za urejanje smučišča. Sodišče nepopolno povzema dejstva o temperaturah na smučišču, saj je bila temperatura še dva dni pred nesrečo nad lediščem, nakar je padla pod ledišče. Podatkov za prejšnje dni toženka ni dostavila. Tudi na podlagi te listine ni moč zaključiti, da na spornem mestu ne bi moglo biti ledene ploskve. Navedb tožnika, ki so jih potrdile tri priče, s temi dokazi ni moč ovreči. Obstoj ledene ploskve je dokazan, s čimer so dokazani vsi elementi civilnega delikta. Krivda tožene stranke se predpostavlja. Tožena stranka ni dokazala, da je ukrenila vse potrebno in del smučišča označila oziroma zavarovala, kot ji je nalagal takrat veljavni Zakon o varnosti na javnih smučiščih (v nadaljevanju ZVJS). Razlogi sodbe so v delu, ki se tičejo objektivne odgovornosti tožene stranke, nejasni, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Odgovornost upravljalca smučišča je načeloma krivdna, če pa se dogodek zgodi na t.i. vplivnem območju žičniških naprav, je odgovornost objektivna. Splošno znano je, da se je treba na izstopu s sedežnice čim hitreje umakniti, da se prostor sprosti za naslednje prihajajoče. Ob upoštevanju tega in ledene ploskve je mogoče ugotoviti tudi vse elemente objektivne odgovornosti tožene stranke.

Protispisna pa je navedba, da smučarji, ki so izstopili s sedežnice, niso imeli problemov. Priča A. je izpovedal, da je imel težave z vožnjo takoj po izstopu s sedežnice in je ustavil šele pozneje, čez 10 m. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Takoj uvodoma je treba pritrditi pravilnemu materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje: Smučanje samo po sebi ni nevarna dejavnost, prav tako pa smučišče samo po sebi ni nevarna stvar. Zato je odgovornost upravljalcev smučišč praviloma krivdna, objektivna pa le tedaj, kadar so podane take posebne okoliščine (kot primeroma sodišče prve stopnje navaja poledenelo smučišče, pri čemer je mišljena večja poledenela površina ali celotno pobočje), zaradi katerih bi dopuščanje smučanja na njem lahko predstavljalo nevarno dejavnost (čeprav gre tudi v takem primeru praviloma za krivdno odgovornost, saj bi obratovanje smučišča v takih razmerah nasprotovalo 1. odstavku 10. člena ZVJS). Vendar pa tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo in tudi pritožba tega ne zatrjuje.

Nadalje pa bi bila lahko podana objektivna odgovornost drugega toženca kot upravljalca sedežnice, če bi prišlo do škodnega dogodka zaradi delovanja sedežnice v njenem vplivnem območju. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da tožnikovega padca nobena od prič ni povezovala z delovanjem sedežnice, saj je imel tožnik možnost normalno zapeljati na izstopni postaji. Prav tako pa so tudi smučarji, ki so se na izstopno postajo pripeljali za tožnikom, lahko izstopili normalno in brez padcev. Pritožba ta zaključek označuje za protispisen glede na izpovedbo priče I.A., vendar pa ta priča ni izpovedala, da bi imela kakršnekoli težave z izstopom s sedežnice ali z vožnjo na tem delu smučišča, temveč, da je želela ustaviti pri tožniku, ki je padel (priča je namreč šla k tožniku), da pa je lahko ustavila šele približno 10 metrov stran od njega. Kakšnega nasprotja med tem, kar o izpovedbi te priče navaja sodišče v razlogih sodbe, in zapisnikom o izpovedbi te priče torej ni in zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP. Res se je treba na izstopu s sedežnice čim hitreje umakniti, da se prostor sprosti za naslednje prihajajoče, kot to navaja pritožba, vendar pa tožnik ni zatrjeval, da je padel zaradi tega, ker se je umikal z izstopa sedežnice drugim smučarjem. Glede na to da so ostali smučarji normalno izstopili s sedežnice kljub temu, da je tožnik padel in so se mu morali izogniti, pa je očitno, da izvoz s sedežnice ni bil razlog tožnikovega padca. Vse to je pravilno ugotovilo in zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se tiče krivdne odgovornosti tožene stranke, ni obremenjen z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč jasno obrazložilo, zakaj je zahtevek zavrnilo. Res je ugotovilo, da je prišlo do dogodka (samega padca tožnika na smučišču - tudi to je bilo namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje sporno) in da mu je zato nastala škoda ter da obstoji vzročna zveza med padcem in škodo. Vendar je ugotovilo tudi, da padec tožnika na smučišču ni bil posledica neurejenega smučišča, pač pa, da sodi ta padec v sklop rizikov, ki jih prevzema smučar nase s tem, da se s to rekreativno - športno dejavnostjo ukvarja. Nasprotja med ugotovitvami sodišča in odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka torej ni.

Razlogi sodbe med seboj tudi niso v nasprotju zato, ker je sodišče v zvezi z ugotovitvijo dejstva, ali je tožnik zatrjevanega dne sploh bil poškodovan na smučišču na V., drugačno izpovedbo prič, ki jih je predlagala tožena stranka, ocenilo kot posledico človeškega faktorja (pozabljanja), tega istega faktorja pa ni upoštevalo pri oceni izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik v zvezi z ugotovitvijo obstoja ledene ploskve in ki se razlikujejo le malenkostno. Gre za dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje jasno in logično obrazložilo, zato ti razlogi ne morejo predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč različno dokazno oceno izpovedb prič. Izpodbijanje tega pa lahko predstavlja le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Že ob prejšnjem odločanju je pritožbeno sodišče poudarilo, da je dokazno breme o obstoju ledene ploskve oziroma nevarnega mesta na progi na strani tožnika v okviru dokazovanja škodljivega dejstva (ne v okviru dokazovanja krivde, saj se ta domneva - šele če bi tožeča stranka dokazala to dejstvo, bi morala tožena stranka dokazovati, da je ravnala kot je treba in da je škoda nastala brez njene krivde; 1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Prav tako je bilo pojasnjeno, da vsaka ledena ploskev na smučišču ni takšna, da bi od upravljalca smučišča terjala ustrezno ravnanje, pač pa je to le takšna ledena ploskev, ki zaradi svoje velikosti ali lege predstavlja nevarno mesto na progi (3. odstavek 9. člena ZVJS) in torej predstavlja takšen riziko za smučarja, ki ga ta v danih časovnih in vremenskih razmerah na progi takšne težavnostne stopnje ni mogel pričakovati in je zato izven sfere, za katero prevzema odgovornost sam, ker se s tem športom ukvarja. Že navedeno pritožbeno sodišče znova poudarja zato, ker iz tega sledi, da je moralo sodišče prve stopnje kritično oceniti izvedene dokaze, zlasti tudi izpovedbe prič o obstoju, velikosti in legi ledene plošče, ki naj bi bila vzrok tožnikovega padca. Zato je prav, da je v zvezi s tem ocenilo ne le izpovedbo prič, ki jih je predlagal tožnik, temveč tudi izpovedbo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in določene objektivne dokaze (npr. podatke o vremenu). Šele po vestni in skrbni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka namreč lahko sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne (8. člen ZPP). Pritožba zato neutemeljeno vnaprej izključuje izpovedbo prič, ki jih je predlagala tožena stranka, kot pristransko in nerelevantno. Načeloma je mogoče pritrditi tožniku, da bi ledena plošča na izvozu sedežnice lahko predstavljala nevarno mesto, zlasti ker se je treba ob izstopu umakniti prihajajočim smučarjem. Vendar pa sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da njegove trditve o velikost ledene plošče in njeni taki legi, da je zaradi tega predstavljala nevarno mesto na smučišču ali ob izstopu s sedežnice, niso potrdile niti priče, ki jih je predlagal sam tožnik. Že je bila omenjena izpovedba priče I.A.. Ta je izpovedoval, da je bilo ledeno, da je tožnika obvozil, zaradi ledenega terena pa je lahko ustavil šele približno 10 metrov stran od njega; ledeni pas je bil okoli dva metra širok, dolg pa 10 metrov in več. Čeprav je nadalje izpovedoval o gladki ledeni plošči, pa sam očitno z izstopom in vožnjo po tem delu smučišča ni imel težav (razen z ustavljanjem pri tožniku). M.K.c je izpovedala, da je bil desni del izvoza leden, natančneje, bil je leden pas oziroma bilo je zdrsano, ledeno. Da je bil izvoz s sedežnice poledenel, je nadaljeizpovedala tudi D.K.. Tudi če je bil del smučišča na tem mestu res poledenel, pa iz izpovedbe teh prič ni mogoče zaključiti, da bi to predstavljalo tako nevarno mesto na smučišču, ki bi od upravljalca zahtevalo ustrezno reagiranje. Tožnik sam je izpovedal, da je ledeno ploščo opazil že, ko je odpel prečko na sedežnici, torej ni bila nepričakovana, glede na ravnanje drugih smučarjev ob izstopu pa tudi ne na takem mestu, da se ji ni bilo mogoče izogniti. Tudi če se izpovedbe prič tožene stranke interpretira tako, kot prikazuje pritožba - da dejstvo, delavci tožene stranke niso opazili ledene ploskve, ne pomeni, da plošče ni bilo - pa to pomeni, da nikakor ni bila takšna in tolikšna, da bi predstavljala nevarno mesto. Sicer pa vsi drugi dokazi kažejo, da v času tožnikove poškodbe na mestu, kjer je padel, ledene plošče sploh ni bilo. To izhaja ne le iz izpovedbe prič tožene stranke, katere pritožba že zgolj zato, ker so zaposlene pri njej, odreka verodostojnost (sicer pa je treba poudariti, da tožena stranka v zvezi z neobstojem ledene plošče "relevantnih dokazov, ki bi kazali na to, da ledene plošče tam ne bi bilo", kot to od nje pričakuje pritožba, niti ne more predložiti, saj gre za negativno dejstvo), temveč tudi iz podatkov o vremenskih in temperaturnih razmerah na smučišču. Neutemeljene so trditve pritožbe, da sodišče prve stopnje nepopolno povzema dejstva o temperaturah na smučišču. Sodišče je pregledalo podatke o razmerah na dan nesreče in dva dni pred tem. Ni res, da je bila še dva dni pred nesrečo temperatura nad lediščem, saj je bila maksimalna temperatura dan pred nesrečo -0,2 stopinje C, dan pred tem pa res 4 stopinje C, kar pa seveda ne pomeni, da so že nastajale ledene ploskve. Po izpovedbi prič tožene stranke se namreč to dogaja šele ob temperaturah okoli 10 stopinj C, kar je tudi logično. Glede na povedano pa je ob upoštevanju dokaznega bremena tožeče stranke in oceni izvedenih dokazov pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik obstoja ledene plošče, ki bi predstavljala nevarno mesto na smučarski progi in zato neustrezno ravnanje tožene stranke, ni dokazal. Dejstvo, da je do tožnikovega padca prišlo ob njegovi prvi vožnji s sedežnico in da mu razmere na smučišču niso bile znane, se ob tem izkaže za nepomembno. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker torej niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožba ni utemeljena. Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvi odstavek

165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.