Jedro

1) Določba novega zakona je milejša v odnosu na zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja ne le glede predpisane kazni, ampak tudi glede ožje opredelitve ravnanja, ki predstavlja izvršitveno dejanje kaznivega dejanja.

2) Vpis določenega subjekta v sodni register ne more biti izključen kriterij na odgovor na vprašanje, ali je določena oseba (storilec) storila dejanje pri opravljanju gospodarske ali pa morebiti kakšne druge dejavnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene A.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne... je bila A.Š. spoznana za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ in ji je bila izrečena kazen 1 leto in 8 mesecev zapora. Na pritožbo zagovornika obtoženke je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne... sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je izrečeno kazen znižalo na 10 mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razloge kršitve kazenskega zakonika in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Po stališču vložnika je podana kršitev kazenskega zakonika, ker pri presoji dejanja, kakršno je opisano v spremenjeni obtožnici, ni bil uporabljen 3. člen KZ. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ lahko stori le tista oseba, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti pridobi sebi ali drugemu premoženjsko korist, ali povzroči premoženjsko škodo, če izrabi svoj položaj in prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svojih dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakega drugega kaznivega dejanja. Bistven element je torej v opravljanju gospodarske dejavnosti, zato je bistveno vprašanje ali je Zavod za tehnično izobraževanje v Ljubljani gospodarska organizacija, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo. Takega svojstva zavod nima, ker ni registriran v registru gospodarskih organizacij in podjetij Okrožnega sodišča v Ljubljani, ampak ima značaj zavoda, ki se ukvarja z izobraževanjem, zato niso podani temeljni elementi očitanega kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila obsojenka spoznana za krivo.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so podane, ker sodišče ni rešilo temeljnega vprašanja, ali so bila denarna sredstva, ki so bila izplačana določenim osebam, izplačana neupravičeno ali pa so te osebe v resnici opravljale delo, ne glede na to, da je izplačilo temeljilo na fiktivnih pogodbah. V postopku pred sodiščem prve stopnje se ni ugotavljalo, kateri posel je bil resnično dogovorjen in opravljen, pritožbeni ugovor v zvezi s tem pa je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo, ne da bi odgovorilo, zakaj se ni vrednotilo delo, ki so ga opravili E.P., I.G., L.B. ter F.S.. Ker sodišče ni preverjalo zagovora obtoženke, da si ni ničesar prilastila, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, zlasti kršitev pravic obrambe.

Razglabljanje v razlogih sodbe Višjega sodišča v Ljubljani glede potrdila F.S. predstavlja drugačno oceno dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, kar pa je nedopustno in predstavlja prekoračitev pravic, ki jih ima pritožbeno sodišče. Ugotavljanju pristnosti potrdila, ki ga je sodišču predloži F.S., sta se izognili tako prvostopno kot drugostopno sodišče na nedopusten način, čeprav bi bilo to moč preveriti s strokovnjaki, ne pa z laičnim ocenjevanjem. Prav tako sodišče ni preverjalo, ali so E.P., I.G. in V.B. dejansko zaslužili zneske, ki so jih prejeli, ampak je glede tega napravilo zaključke na podlagi njihovih izjav, ki so jih dajali v postopku v času veljavnosti zakona o kazenskem postopku bivše Jugoslavije in te zato nimajo nobene dokazne vrednosti. Navedeni so tudi izpovedali, da se je v času preiskave nanje izvajal pritisk tako s strani policije in medijev kot tudi vse javnosti, zato so privolili v izjave, ki so jim jih servirali preiskovalci in so bile v nasprotju z resnico.

Vložnik zahteve predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa sodbi spremeni tako, da ugotovi, da ni pogojev za kazenski pregon in obtožbo zavrže. Vrhovni državni tožilec svetnik V.B. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) navedel, da iz spisovnega gradiva izhaja, da je organizacija v škodo katere naj bi se obsojenka protipravno okoristila, poslovala na pridobitniški osnovi in zato v ugotovitvi, da je obsojenka storila kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ ni videti kršitve materialnega zakona. Nadalje ocenjuje, da se v ostalem v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo številna dejstva in okoliščine, ki pa se izključno nanašajo na dejansko stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevana kršitev kazenskega zakonika, ki naj bi bila po stališču vložnika zahteve podana, ker je sodišče dejanja, storjena v času leta 1989 in 1990, pravno opredelila kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ, ni podana. Po določbi 1. odstavka 3. člena KZ se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. V tem primeru bi bil to Kazenski zakon SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 z dne 11.6.1977). Po tem zakonu bi bilo treba obravnavana dejanja pravno opredeliti kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravico odgovorne osebe, ki pa je tako po 2. kot 3. odstavku glede na predpisano kazen strožji od Kazenskega zakonika Republike Slovenije oziroma pravne opredelitve dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ. Drugi odstavek že navedenega 3. člena KZ, ne glede na 1. odstavek, narekuje uporabo zakona, ki je milejši za storilca. Določba novega zakona je milejša v odnosu na zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja ne le glede predpisane kazni, ampak tudi glede ožje opredelitve ravnanja, ki predstavlja izvršitveno dejanje kaznivega dejanja. Zlorabo položaja ali pravic po 244. členu KZ je namreč moč storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti (ob ostalih izpolnjenih pogojih za obstoj tega kaznivega dejanja). Prav v zvezi s tem elementom kaznivega dejanja pa ni moč pritrditi vložniku zahteve, da ni bil uresničen pri ravnanju obtoženke. Vpis določenega subjekta v sodni register ne more biti izključen kriterij na odgovor na vprašanje, ali je določena oseba (storilec) storila dejanje pri opravljanju gospodarske ali pa morebiti kakšne druge dejavnosti. Ne glede na to je treba ugotoviti, da so tudi zavodi subjekt vpisa v sodni register. Tako je bil Zavod za tehnično izobraževanje Ljubljana vpisan v sodni register 15.6.1983 z dejavnostjo: organiziranje in izvajanje programov za izpopolnjevanje za potrebe dela in razvoja OZD. S to dejavnostjo se je Zavod v večji meri financiral sam. Po izpovedbi računovodkinje Zavoda so dotacije predstavljale le kakšnih 5 % sredstev Zavoda, ostala sredstva so bila dohodek, ustvarjen z dejavnostjo Zavoda. Po določbi 5. odstavka 126. člena KZ se za gospodarsko dejavnost štejejo: 1.) proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje in 2.) vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnji točki navedenih dejavnosti. Iz navedene določbe je razvidno, da gospodarska dejavnost ni vezana izključno na podjetja ali druge subjekte, ki bi bili vpisani v sodni register kot gospodarske družbe, ampak na naravo oziroma vrsto dejavnosti, ki jo posamezni subjekt opravlja. Definicija gospodarske dejavnosti, kot jo določa navedeni člen kazenskega zakonika, obsega gospodarsko dejavnost tako v podjetjih, kot zavodih, drugih pravnih osebah in državnih organih in ne le tisto, ki se opravlja izključno zaradi pridobivanja dohodka oziroma dobička. Omejitev kazenskopravnega varstva gospodarskega poslovanja le na podjetje oziroma subjekte po zakonu o gospodarskih združbah bi pomenila, da takšne zaščite ne bi uživala gospodarska dejavnost, kadar se ta opravlja iz neprofitnih razlogov, oziroma zlorabe pri takšni dejavnosti ne bi bile kaznive. V obravnavanem primeru že iz opisa ravnanja obtoženke v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo dejanje storjeno pri opravljanju gospodarskega oziroma finančnega poslovanja Zavoda za tehnično izobraževanje Ljubljana. Pri tem je šlo po eni strani za finančne transakcije Zavoda z Gospodarsko zbornico, ki so bile po svoji vsebini kratkoročni krediti, po drugi strani pa finančno realizacijo projektov Zavoda, ki se je iz teh projektov financiral oziroma ustvarjal dohodek.

Glede na navedeno opredelitev gospodarske dejavnosti po 5. odstavku 126. člena KZ ni nobenega dvoma, da je opisano poslovanje Zavoda za tehnično izobraževanje Ljubljana, ki ga je vodila kot direktorica obsojenka, predstavljalo opravljanje gospodarske dejavnosti in je obsojenka pri opravljanju takšne dejavnosti izrabila svoj položaj na način, kot ji to očita izpodbijana sodba, to pa pomeni, da zatrjevana kršitev kazenskega zakonika ni podana.

Vprašanje v zvezi s tem, ali so plačila, ki jih je odredila obsojenka, temeljila na dejansko opravljanem delu, oziroma kritika ugotovitev sodišča prve in druge stopnje v zvezi s tem, predstavlja izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ker v smeri zagovora obsojenke niso bili izvedeni predlagani dokazi. Pri tem je treba ugotoviti, da ta trditev ni konkretizirana oziroma se v zahtevi ne navaja, katere dokazne predloge naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo. V zahtevi se sicer trdi, da je obramba predlagala, da celotno dokumentacijo pregleda finančni izvedenec, nato pa izvedenec s področja izobraževanja, vendar pri pregledu zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.5.1996 (ko se je obravnava začela znova) takšnega predloga ni zaslediti.

Vprašanje verodostojnosti potrdila, ki ga je sodišču predložil F.S., je tako kot sledi iz zahteve za varstvo zakonitosti, vprašanje dokazne ocene. To pa je že zopet vprašanje, zvezano s pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja, medtem ko glede tega ali je podano kakšno dejstvo ali ne, velja načelo proste prosoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP). Višje sodišče s tem, ko se sklicuje na oceno prvostopnega sodišča, potrjuje, da gre pri omenjenem potrdilu za neverodostojen dokument in ne ugotavlja samo ali drugače dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Oceno o vprašljivi verodostojnosti potrdila je sprejelo prvostopno sodišče, drugostopno sodišče pravilnost takšne ocene potrjuje in hkrati v zvezi s pritožbenimi ugovori navaja dodatne razloge v zvezi s sprejeto oceno. Ne gre torej za ugotavljanje dejanskega stanja izven glavne obravnave in zato tudi ne za prekoračitev pravic pritožbenega sodišča, kot se to očita v zahtevi za varstvo zakonitosti. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedb prič E.P., I.G. in V.B., ki so jih podali v preiskavi, ker naj bi bile te izpovedbe rezultat nedovoljenih pritiskov in ker so bile podane pred veljavnostjo Zakona o kazenskem postopku, ki je sedaj v veljavi (Uradni list RS, št. 63/94 z dne 14.10.1994). Zatrjevanje o nedovoljenih pritiskih na priče, tudi če bi bili ti opisani konkretno in bi bilo zatrjevanje oprto na preverljiva dejstva in okoliščine, predstavlja že zopet uveljavljanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Stališče, da izjav navedenih prič sodišče ne bi smelo upoštevati, ker so bile izpovedbe podane v času prej veljavnega Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77) ne upošteva, da se je skladno z določbo 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije jugoslovanski zakon o kazenskem postopku, ki je bil v veljavi od leta 1977, še naprej smiselno uporabljal kot republiški predpis, kolikor ni bil v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije.

Na podlagi navedenega je vrhovno sodišče ocenilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane, v ostalem pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je bilo v skladu z določbo člena 425. ZKP zavrniti.