Jedro

S sklepom o plačilu denarne kazni, izdanim na podlagi 298. člena ZUP, praviloma ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. O njihovih pravicah je odločeno z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov. Tak sklep tudi ni eden izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo zoper sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor z dne 1. 6. 2010. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje prizidka zaradi prisilne izvršbe izrečenega ukrepa prepovedi uporabe nelegalne gradnje tožnici kot inšpekcijski zavezanki naložil plačilo denarne kazni v znesku 3.000,00 EUR, ki ji je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 19. 6. 2009, ter ji zagrozil, da bo izrečena denarna kazen, če ne bo plačana v roku 30 dni od vročitve sklepa, prisilno izterjana (1. točka izreka); ji zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 1.000,00 EUR, če bo še naprej ravnala v nasprotju z naloženo obveznostjo (2. točka izreka); navedel, da pritožba ne zadrži začete izvršbe in da ga mora o plačilu denarne kazni pisno obvestiti (3. in 4. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 5. 10. 2010 tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Sklicuje se na določbe 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 19. in 20. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da ji je s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 19. 6. 2009 upravni organ šele zagrozil z denarno kaznijo. S sklepom, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, pa ji je naložil plačilo določenega denarnega zneska. Zato je s tem sklepom odločeno o njeni obveznosti, naložena ji je obveznost in s tem poseženo v njen pravni položaj. Sklep tudi ne predstavlja avtomatizma izvedbe zagrožene denarne kazni, ampak je upravni organ odločil na podlagi dejstev, ki naj bi jih ugotovil ob ogledu. Gre torej za meritorno odločanje. Sklep je bil izdan na podlagi ugotovitev inšpektorice, ki naj bi dne 1. 6. 2010 ugotovila, da se prizidek še vedno uporablja za prašičerejo. Vendar tega dne objekta ni več uporabljala, ker je dejavnost prašičereje v celoti preselila v drug objekt. Navaja še, da je sporno, kako so bile posnete fotografije, na katere je upravni organ oprl svoj sklep (v prostoru ali skozi okno). Meni, da je bilo dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo sklepa o plačilu denarne kazni, nepravilno ugotovljeno. Ker ji je sodišče prve stopnje kljub temu odreklo pravico do sodnega varstva, ji je kršilo ustavno pravico po 23. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določbe ZIN, saj je treba določbe 18. do 22. člena ZIN razlagati v skladu z ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kr 6/2009 in vztraja pri tem, da so bile fotografije pridobljene z nezakonitim vstopom v prostore prizidka, zato so nezakonite in jih je treba izločiti. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za realizacijo sklepa o izvršbi s posredno prisilitvijo, kot jo ureja 298. člen ZUP. Namen in vsebina tega sklepa je z denarno kaznijo prisiliti zavezanca k izpolnitvi naložene obveznosti. Stališče sodišča prve stopnje, da v primeru sklepa, ki ga na podlagi 298. člena ZUP izda organ, pristojen za upravno izvršbo, ne gre za upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, je pravilno, in ga je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih odločitvah (I Up 286/2009, I Up 105/2009, I Up 293/2010). S tem sklepom namreč praviloma ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Tak sklep pa tudi ni eden izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. 6. O pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice je bilo odločeno z inšpekcijsko odločbo z dne 1. 12. 2008 (tožnici je bila vročena 2. 12. 2008), s katero je bilo ugotovljeno, da je prizidek zgradila brez gradbenega dovoljenja. Zato ji je bil v skladu s 152. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrečen inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve nelegalno zgrajenega prizidka v roku 30 dni po vročitvi te odločbe ter na podlagi 158. člena ZGO-1 izrečene prepovedi, med drugim tudi prepoved uporabe istega nelegalno zgrajenega prizidka. Ker tožnica ni ravnala v skladu z inšpekcijsko odločbo (objekta ni odstranila in ga je kljub prepovedi še naprej uporabljala), ji je bil s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 19. 6. 2009 določen naknaden 20 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev naložene prepovedi uporabe (ta rok je bil s sklepom o odložitvi izvršbe z dne 17. 7. 2009 podaljšan do 17. 9. 2009) in za primer, da tudi v dodatnem roku ne bo ravnala v skladu z izrečeno prepovedjo, zagrožena izvršba s posredno prisilitvijo, to je plačilom denarne kazni. Ker tožnica tudi v dodatnem roku ni spoštovala tako odrejene odstranitve objekta kot tudi prepovedi uporabe tega, kar je ugotovil inšpektor na pregledih 8. 10. 2009, 17. 5. 2010 in 1. 6. 2010, o katerih je sestavil zapisnike, tožnica pa nasprotnega ni izkazala, ji je inšpektor z izpodbijanim sklepom skladno s citirano določbo ZUP naložil plačilo denarne kazni, zagrožene s sklepom o dovolitvi izvršbe in ji zagrozil z novo denarno kaznijo, če prepovedi tudi v dodatnem roku ne bo spoštovala.

7. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ v postopku izvršbe svoje odločbe s posredno prisilitvijo nameraval doseči le realizacijo z izvršilnim naslovom izrečene prepovedi. Zato izpodbijani sklep ne predstavlja ponovnega odločanja o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak le z zakonom predviden način prisilne izvršitve naložene obveznosti. Z izpodbijanim sklepom zato tudi ni bilo poseženo v tožničin pravni položaj. Izbira z zakonom predvidenega načina izvršbe in sama izvršba, ki je skladna z normativno ureditvijo, namreč ne predstavljata odločanja o obveznosti, nalaganja obveznosti in tudi na novo ne posegata v pravni položaj zavezanke. Predstavljata le zakonit način, s katerim upravni organ zavezanca prisili k izpolnitvi naložene obveznosti, če zavezanec obveznosti prostovoljno ne izpolni. Da bi tožnica naloženo obveznost pred izdajo izpodbijanega sklepa izpolnila, pa ni izkazala. Ker je izpodbijani sklep o plačilu zagrožene denarne kazni, ki je najnižja možna kazen v skladu s 148. členom ZGO-1, le sklep, namenjen prisilni izvršitvi v izvršilnem naslovu naložene obveznosti, ugovor tožnice, da je s tem sklepom odločeno o njeni obveznosti in da ta sklep posega v njen pravni položaj, ni utemeljen.

8. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je inšpektorica nezakonito vstopila v objekt in da so v njem posnete fotografije zato neupoštevne. Na te ugovore ji je po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Tožničino sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Kr 6/2009, ki se nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago, pa na odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne more vplivati.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje o posegu v ustavne pravice po 23. členu Ustave RS. Z zavrženjem tožbe zoper upravni akt, s katerim se ni odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnice, ni poseženo v njeno ustavno pravico po 23. členu Ustave RS. Ta namreč določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. 10. Glede na obrazloženo z izpodbijanim upravnim aktom ni bilo poseženo v tožničin pravni položaj, z njim se ni odločalo o njenih pravicah ali obveznostih, temveč se z njim le izvaja izvršba glede tožničinih obveznosti, o katerih je bilo že odločeno v izvršilnem naslovu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in zavrglo tožbo.

11. Ker pritožba ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.