Jedro

Sodišče pri odrejanju pripora glede na instrukcijsko maksimo ni v tolikšni meri vezano na tožilčev predlog, da ne bi smelo upoštevati nobene okoliščine, razvidne iz spisa, na katero se državni tožilec pri utemeljevanju pogojev za pripor ni izrecno skliceval. V primeru, da je bila obdolžencu pred izdajo sklepa o odreditvi pripora odvzeta prostost, se mora izrek glasiti tako, da se zoper obdolženca odredi pripor, v katerega se mu všteje čas odvzema prostosti.

Trditev "da gre za težka kazniva dejanja, ki se nevarno gostijo in katerih posledica je povzročanje nevarnosti za zdravje in življenje uživalcev" v povezavi s predlaganim priporom po vsebini pomeni zatrjevanje neogibnosti pripora za varnost ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 17.01.2003 zoper obdolženega D.H. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki teče od 16.01.2003 od 09.58 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper to odločbo zavrnil. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik obdolženega D.H. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obdolženega D.H. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker da sodišče ni obrazložilo, na kateri dejanski podlagi je ugotovilo, da sta pri obdolžencu podana utemeljen sum in priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Trditev v zahtevi, da so ti razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju, pa ni skladna s prejšnjo trditvijo, da teh razlogov sploh ni. Ne drži, da je sodišče v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa dokaze, ki potrjujejo utemeljenost suma, zgolj na splošno in neopredeljeno naštelo, nato pa podalo pavšalne zaključke o obstoju tega temeljnega pogoja za pripor. Iz sklepa sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je razvidno, da je sodišče svojo ugotovitev o utemeljenosti suma oprlo na poročila tajnega policijskega delavca in tajnega policijskega sodelavca o ponudbah in prodajah prepovedane droge kokain, na video posnetke, na katerih so ti odkupi dokumentirani, vsebino posnetkov telefonskih pogovorov med obdolženim D.H. in obdolženima B.K. in G.K. ter drugimi osebami, iz katerih da izhaja, da se je obdolženi D.H. ukvarjal s posli v zvezi z nabavo in prodajo kokaina ter rezultate analiz droge, ki je bila pridobljena v prvih treh primerih z ukrepi navideznega odkupa (dejanja pod točko I/1/b, I/2/b in II/b sklepa), opravljenih na Centru za forenzične preiskave, ki da so potrdile, da gre za prepovedano drogo. Glede dejanja, opisanega pod točko III sklepa, pa je razvidno, da se je preiskovalna sodnica v tem delu sklicevala na dejstvo, da je bila droga pri hišni preiskavi zasežena v obdolženčevi sobi in da je preliminarni test tabletk z odtisnjenim logotipom krone pozitivno reagiral na drogo MDMA. V pravnomočnem sklepu so navedeni dovolj določni razlogi o dejanski podlagi za sklepanje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi D.H. storil očitana kazniva dejanja. Ti razlogi so skladni in med njimi ni nobenega nasprotja.

Državni tožilec se je v predlogu za odreditev pripora, ko je obrazlagal obstoj utemeljenosti suma, skliceval na neposredne ugotovitve, razvidne iz poročila tajnega policijskega delavca, ne da bi pobliže opredelil, na kateri l. št. v spisu se ta dokaz nahaja. Tako podan predlog je v zadostni meri določen in se zato ni mogoče strinjati z vložnikom, da bi preiskovalna sodnica tako vlogo morala zavreči oziroma zavrniti kot neutemeljeno. Sicer pa sodišče pri odrejanju pripora glede na instrukcijsko maksimo tudi ni v tolikšni meri vezano na tožilčev predlog, da bi ne smelo upoštevati nobene okoliščine, razvidne iz spisa, na katero pa se državni tožilec pri utemeljevanju pogojev za pripor ni izrečno skliceval. Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da gre zgolj za kvantitativno naštevanje dokazov, ne da bi sodišče upoštevalo njihovo vsebino. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno ravno nasprotno, da gre tako po količini kot tudi po kakovosti za take dokaze, da zaključkom izpodbijanega pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma ni mogoče odreči razumne presoje. Kolikor pa vložnik meri na to, da bi moralo sodišče že v tej fazi postopka ocenjevati nasprotujoče si dokaze, pa je treba povedati, da je taka presoja pridržana sodečemu senatu, ki dokaze oceni z vidika logike in tudi psihološko.

Nasprotje, zatrjevano v zahtevi, ki da je podano zato, ker so razlogi prvostopenjskega sklepa, v katerem preiskovalna sodnica v 3. odstavku na 1. strani navaja, da je državni tožilec utemeljeval predlog za pripor s tremi kaznivimi dejanji, sodišče pa v nasprotju s tem v 3. odstavku na 4. strani sklepa govorilo o štirih dejanjih, v posledici česar pa da sploh ni jasno, katero konkretno dejanje je imelo sodišče v mislih kot podlago za odreditev pripora, je zgolj navidezno.

Kazniva dejanja, našteta v predlogu za odreditev pripora, ki ga je na podlagi 1. odstavka 202. člena ZKP podal državni tožilec, se popolnoma skladajo s tistimi štirimi kaznivimi dejanji, glede katerih je preiskovalna sodnica ugotovila, da je podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev pripora. Dejanskega opisa, navedenega v predlogu, sodišče ni v ničemer spreminjalo, pač pa ga je za vsa kazniva dejanja povzelo v celoti, tako da so trditve v zahtevi, da je podano nasprotje med predlogom in vsebino izpodbijanega pravnomočnega sklepa ter je nejasno, katera kazniva dejanja je upoštevalo kot podlago za odreditev pripora, neutemeljene.

Prav tako ne drži navedba v zahtevi, da je sklep sodišča prve stopnje nezakonit, ker da je bil pripor odrejen retroaktivno. Z vložnikom se je mogoče strinjati le toliko, da je izrek sklepa v tem delu premalo natančen, saj bi se moral glasiti tako, da se zoper obdolženca odredi pripor, v katerega se mu všteje čas odvzema prostosti od 16.01.2003 od 09.58 ure dalje. Ni pa bila zaradi tega prekršena nobena obdolženčeva pravica in tudi procesni položaj ni zanj v ničemer neugodnejši, kot bi bil, če bi bila formulacija glede časa odreditve pripora in vštetja odvzema prostosti pravno popolnoma korektna.

Sodišče je obdolžencu v odrejeni pripor, čeprav tega ni izrečno navedlo, dejansko vštelo čas od odvzema prostosti in določilo, da lahko pripor traja največ en mesec. Vsebina napadene odločbe ne dopušča nobenega dvoma o tem, da bo treba, če do takrat pripor ne bo odpravljen, o morebitnem podaljšanju odločiti najpozneje do 16.02.2003 do 09.58 ure.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je sodišče s prvostopenjskim sklepom prekoračilo obseg tistega, o čemer bi smelo in (moglo) odločati. V zahtevi vložnik poudarja, da sme sodišče, če hoče ostati organ, ki razsoja, ugotavljati le tista dejstva in pregledovati le tiste dokaze, ki so jih predlagale stranke na naroku po 204.a členu ZKP. Če si sodišče postavi določeno hipotezo, po mnenju zahteve, s tem že da izhaja iz vnaprejšnje predpostavke o obstoju dejstev, ki tako hipotezo potrjujejo, in ni dovzetno za razloge, ki govorijo proti njej. Vložnik tako stoji na stališču, da sodišče ni vezano le na predlagani priporni razlog, temveč tudi na utemeljitev, ki jo poda državni tožilec in da dejstev in dokazov, ki jih v predlogu ni navedel, pri odločanju o odreditvi pripora ne sme upoštevati.

V konkretni zadevi se taka dilema, kot jo nakazuje vložnik, niti ne postavlja. Ne drži namreč, da državni tožilec neogibnosti pripora za varnost ljudi v predlogu za odreditev pripora ni zatrjeval in da je bilo zato obdolžencu v nasprotju z 29. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave) onemogočeno, da bi se pred izdajo odločbe o priporu izjavil o tem dejstvu in v zvezi s tem ponudil nasprotne dokaze. Iz predloga državnega tožilca na l. št. 14 v spisu, ki je bil pridružen spisu ..., je razvidno, da je državni tožilec navedel, da ocenjuje, "da gre za težka kazniva dejanja, ki se nevarno gostijo in katerih posledice je povzročanje nevarnosti za zdravje in življenje uživalcev". Taka trditev pa v povezavi s predlaganim priporom po vsebini pomeni zatrjevanje neogibnosti pripora za varnost ljudi. O tej trditvi se je imel obdolženec možnost na naroku izjaviti, zato nasprotnim trditvam v zahtevi ni mogoče pritrditi.

Enako velja tudi za tisto trditev obdolženčevega zagovornika, ko v zahtevi navaja, da je zunajobravnavni senat sklepal o izkazanosti dejstev, ki jih prvostopenjski organ ni ugotovil. Pri tem se sklicuje, da je drugostopenjski organ v nasprotju z načeli ustnosti, javnosti in neposrednosti podal zaključek, da naj bi bil obdolženec tisti, ki naj bi nameraval tajnemu policijskemu delavcu prodati 500 gramov heroina. V zvezi s to trditvijo je treba ugotoviti, da je iz predloga državnega tožilca na l. št. 14 razvidno, da je ta zatrjeval, "da je s poročilom tajnega policijskega sodelavca dokumentiran poskus prodaje 500 gramov kokaina s strani obdolženca tajnemu policijskemu sodelavcu v dneh 10. in 11.12.2002". Na to poročilo se je v 3. odstavku na 4. strani sklicevala tudi preiskovalna sodnica. Zgolj zaradi tega, ker je drugostopenjski senat, očitno zaradi premajhne pozornosti, misleč prav na to okoliščino, namesto 500 gramov kokaina navedel, da je šlo za poskus prodaje 500 gramov heroina, še ni mogoče trditi, da je podana kršitev, ki jo zatrjuje vložnik.

S trditvami, da je obdolženi D.H. urejena in nekaznovana oseba, da ima redno zaposlitev in da se ob delu šola ter da je zato odločitev sodišča tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti, vložnik zahteve ponuja lastno presojo okoliščin, pomembnih pri ugotavljanju neogibnosti pripora in s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za tiste vložnikove navedbe, da je pri obdolžencu ponovitvena nevarnost izključena, ker da gre za tako medijsko odmevno zadevo, v kateri je sodelovalo tolikšno število policistov in tajnih sodelavcev, da si prav nihče niti pomisliti ne bi upal, da bi v takih okoliščinah ponovil kaznivo dejanje, še posebej ne obdolženi, ki je urejena oseba. S tako dokazno presojo, s katero izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora, zagovornik obdolženega D.H. v zahtevi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vložnik v zahtevi pritožbenemu sodišču očita, da je enostavno obšlo uveljavljane pritožbene razloge in da se ni postavilo v položaj pritožbenega organa, ki mora odločiti o (ne)zakonitosti prvostopenjskega sklepa, pač pa v položaj organa prve stopnje, ki odloča o priporu.

Drži sicer, da se sodišče druge stopnje ni izrečno izjavilo o navedbah pritožbe, da pri obdolžencu utemeljen sum in ponovitvena nevarnost v prvostopenjskem sklepu nista obrazložena, da je podano nasprotje, ko je govora enkrat o treh, drugič pa o štirih kaznivih dejanj ter da ni navedlo razlogov o pritožbeni trditvi, da je sodišče prekoračilo vezanost na navedbe in dokazne predloge strank, s tem pa kršilo obdolženčevo pravico do obrambe. Po 1. odstavku 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sklepa presodi navedbe pritožbe. V konkretnem primeru tega drugostopenjsko sodišče ni storilo, vendar pa vložnik v zahtevi ni izkazal, da je zatrjevana kršitev take narave, da je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa. Očitke, ki jih je zagovornik obdolženega D.H. uveljavljal v pritožbi, je ponovil tudi v zahtevi. Vrhovno sodišče pa je, kakor je razvidno iz te sodbe, ugotovilo, da te trditve niso utemeljene. Kršitev navedene določbe, ki jo je zagrešilo pritožbeno sodišče, zato ni vplivala na zakonitost napadene pravnomočne odločbe, s tem pa tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva uvodoma uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar pa ga v utemeljitvi pobliže sploh ne opredeli. Zato utemeljenosti zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega D.H. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.