Jedro

V izreku izpodbijane prvostopne sodbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka spravljanja v zmoto in navedbe okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj goljufivega namena pri obdolžencu že ob sklenitvi posojilne pogodbe, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja le elemente navadnega civilno pravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja goljufije. Okoliščina, da je sodišče ugotovilo, da obdolženi ni imel nobenih realnih možnosti, da bi prevzete obveznosti izpolnil, ker je bil brez prihodkov in premoženja, ki bi mu to omogočalo, ob dejstvu, da to ni navedeno v opisu kaznivega dejanja, temveč izhaja šele iz sodbenih razlogov, nima za posledico, da je dejanje obdolženega, kot je opisano, kaznivo dejanje. Izreka sodbe in konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki jih mora vsebovati opis kaznivega dejanja, namreč ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo sodbe

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega J.T. se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega J.T. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je dne 22. 12. 2012 na Ptuju z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi V.M.K. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto in jo s tem zapeljal, da mu je v škodo svojega premoženja izročila 40.000,00 €, dejanje pa izvršil na način, da ji je zatrdil, da denar nujno potrebuje in ji ga bo v roku dveh let vrnil na njen transakcijski račun ter v navidezno potrditev svojih navedb izposojo potrdil tudi s podpisom predložene mu pisne pogodbe o posoji denarja 40.000,00 €, s čimer pa jo torej zapeljal in tako zavedel, da mu je navedeno vsoto denarja tudi izročila, pri čemer pa ji denarja ni imel namena vrniti, saj ji tega po poteku določenega časa ni vrnil, niti ni tega storil vsaj deloma, na njene pozive pa se tudi več ni oglašal, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanka V.M.K. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun. Stroški in nagrada zagovornika obdolženega, postavljenega z odločbo BPP 84/2017, se izplačajo iz sredstev Službe za brezplačno pravno pomoč.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 13309/2016 z dne 30. 10. 2017 obdolženega J.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem po tretjem odstavku 57. člena KZ-1, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe oškodovanki V.M.K. povrne znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi v višini 40.000,00 €, sicer lahko sodišče pogojno obsodbo prekliče in v njej določeno kazen zapora tudi izreče. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovanki plačati priglašen premoženjsko pravni zahtevek v višini 40.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 625,49 €, stroškov in nagrade pooblaščenca oškodovanke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo sodišču znani, kakor tudi plačati sodno takso v znesku 360,00 € (tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1 v zvezi s tar. št. 71113 ZST-1) in sodno takso v višini 291,00 € (tar. št. 7301 ZST-1 v zvezi s členom 16 ZST-1). Po prvem odstavku 97. člena ZKP je bilo odločeno, da se stroški in nagrada zagovornika obdolženega, postavljenega z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč opr. št. Bpp 84/2017, izplačajo iz sredstev te službe.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbena razloga bistvene kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zagovornik v pritožbi utemeljuje z razlogi, da obtožbi ni uspelo izkazati obstoja okoliščin, ki bi potrjevale obstoj znakov kaznivega dejanja, zaradi česar je po pritožbi obsodilna sodba materialno pravno zmotna in temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. S tem, ko je sodišče prve stopnje vse dokaze presodilo na škodo obdolženega, pa je ravnalo v nasprotju z določbo 17. člena ZKP, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Oškodovanki je povsem neutemeljeno prisodilo premoženjskopravni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje, čeprav slednje ni bilo predmet navedb oškodovanke, niti za slednje niso bili predloženi nobeni dokazi in je sodba sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljiva ter se ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na podlagi drugačne ocene izvedenih dokazov in zagovora obdolženca, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa zagovornik navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona glede vprašanja, ali je očitano kaznivo dejanje sploh kaznivo dejanje in ali so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Pri tem izhaja iz ocene, da ni z zadostno mero verjetnosti dokazano, da je obdolženi podpisal pogodbo o posoji denarja, ter iz zagovora obdolženega, da se je za izročitev denarja pogovarjal izključno z I.K.K., ki je bila v tistem času njegova partnerka, nikoli pa z oškodovanko V.M.K., kar sta obe smiselno potrdili.

5. V pritožbi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Pritožnik jih namreč utemeljuje z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in pri tem izhaja iz lastne ocene izvedenih dokazov in zagovora obdolženca, ki je nasprotna tisti, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in je obrazložena v izpodbijani sodbi. Navedeno povsem jasno izhaja iz razlogov pritožbe, v katerih se zagovornik pri utemeljevanju obstoja v pritožbi zatrjevanih kršitev sklicuje na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri čemer je bistvo teh razlogov zajeto v točki 4 obrazložitve te odločbe.

6. Pač pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolženca spoznalo za krivega po obtožbi, kršilo kazenski zakon, ker dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Navedeno predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožba vložena iz pritožbenega razloga 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP je torej utemeljena, čeprav ne iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi pritožbe, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe. Pritožba namreč zatrjuje, da dejanje obdolženca, sploh ni kaznivo dejanje, ker se je obdolženi za izročitev denarja pogovarjal izključno z I.K.K. in ne z v opisu kaznivega dejanja navedeno oškodovanko V.M.K., zato slednje ni mogel spraviti v zmoto. Pritožba torej izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot je navedeno v opisu kaznivega dejanja in na osnovi tega sklepa o neobstoju zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Kršitev kazenskega zakona pa je podana samo takrat, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon zmotno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi.

7. Obdolženec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki pa v opisu ne vsebuje konkretizacije vseh abstraktnih zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja. Opis slehernega kaznivega dejanja mora skladno z načelom zakonitosti1, katerega vsebina se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa), vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe. Ključna in primarna odgovornost, da so v opisu dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, s tem pa tudi odgovornost za določnost in jasnost dejanja, je na tožilcu.

8. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko koristi, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Izvršitveno ravnanje je torej spravljanje v zmoto ali puščanje v zmoti, kar pomeni pri drugem povzročiti napačno predstavo o določenih okoliščinah ali pa drugo osebo pustiti v zmoti o obstoju ali neobstoju določenih okoliščin. Storilec neresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti, s čimer drugega zapelje v zmoto ali ga pusti v zmoti.

9. V predmetni kazenski zadevi je bistvo kazensko pravnega očitka obdolžencu, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, v tem, da je oškodovano V.M.K. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto in jo s tem zapeljal, da mu je na škodo svojega premoženja izročila denar (abstraktni del opisa), s tem, da ji je zatrdil, da denar potrebuje in da ji ga bo v roku dveh let vrnil na njen transakcijski račun, v navidezno potrditev svojih navedb pa posojo potrdil s predloženim podpisom pisne pogodbe o posoji denarja v višini 40.000,00 €, s tem pa jo zavedel, da mu je navedeno vsoto denarja izročila, denarja pa ji ni imel namena vrniti, saj ji ga po poteku določenega časa ni vrnil, niti ni storil tega deloma, na njene pozive pa se ni več oglašal (konkretni del opisa).

10. Po spremenjeni sodni praksi2, so se izoblikovali novi kriteriji, ki omogočajo jasno razmejitev, ali v izreku opisano ravnanje sodi med kazensko ali civilno pravna razmerja. Pred tem je v sodni praksi3 je veljalo stališče, da za konkretizacijo očitka preslepitve ali spravljanja v zmoto v opisu dejanja zadostuje že gola zaveza in zatrjevanje dolžnika, da bo dogovorjene obveznosti izpolnil, če naknadno do izpolnitve le teh ne pride. Po spremenjeni sodni praksi pa za opis kaznivega dejanja ne zadostuje navedba ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno pogodbeno razmerje, temveč mora opis vsebovati tudi navedbo takih konkretnih okoliščin, ki omogočajo sklepanje na obstoj preslepitvenega namena storilca. V obravnavani zadevi zato za obstoj kaznivega dejanja ne zadostuje navedba, da je obdolženi sklenil posojilno pogodbo in se zavezal, da bo denar, ki ga je na osnovi nje dobil od oškodovanke, vrnil v dogovorjenem roku, kakor tudi ne navedba, da jo je s tem zapeljal, da mu je izročila dogovorjen znesek, ker je izpolnjevanje prevzetih obveznosti v skladu z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti temeljna dolžnost vsake izmed strank pogodbenega razmerja. Pogodbene zveza ali obljube s strani dolžnika oziroma v konkretnem primeru posojilojemalca, zato same po sebi ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka spravljanja v zmoto ali puščanje v zmoti, kot je ta v obravnavani zadevi naveden v abstraktnem delu opisa dejanja, temveč mora opis vsebovati konkretna ravnanja storilca, ki opredeljujejo, izven pogodbene zaveze, ki je predmet pravnega posla, storilčevo dejanje spravljanja druge pogodbene stranke v zmoto in njeno preslepitev na način, da izvrši svoj del pogodbene obveznosti v prepričanju, da bo tudi druga pogodbena stranka ravnala v skladu s sklenjeno pogodbo in izvršila svoj del obveznosti. Spravljanje v zmoto mora biti do take mere določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obdolžencu očitano dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in sicer z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, ki ga opredeljujejo. Opis dejanja mora torej vsebovati navedbo takih dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile obdolženčeve izjave in obljube prazne in neresnične (lažne). Sprejeti, da je opis dejanja, kot ga vsebuje prvostopni krivdni izrek, sklepčen, bi pomenilo, da lahko že vsaka sklenjena in kasneje neizpolnjena posojilna pogodba predstavlja uresničitev biti inkriminacije kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, s čemer bi prišlo do širjenja polja kaznivosti, ker bi kot kazniva opredelili tudi takšna ravnanja pogodbenih strank, ki sama po sebi niso kazniva.

11. Dejanje, ki se očita obdolžencu, pomeni dogovor o posojilu, v njem naveden opis, da obdolženi denarja ni imel namena vrniti, kar se sklepa na podlagi tega, da ga kasneje ni vrnil niti deloma in se tudi ni več oglašal na pozive oškodovanke, pa ne zadostuje za konkretizacijo vedenja oziroma zavesti, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitev obveznosti s strani obdolženca ne bo prišlo, ter da je taka zavest pri obdolžencu obstajala pred sklenitvijo pogodbenega razmerja. Opis dejanja mora vsebovati jasne navedbe, ki kažejo, da so izjave dolžnika prazne in neresnične (lažne), sicer ostajamo na polju (nekaznive) enostavne neizpolnitve obveznosti. Tako bi že v opisu moralo biti z navedbo konkretnih okoliščin opredeljeno, da se je storilec že ob dajanju zaveze, da bo dogovorjene obveznosti izpolnil v dogovorjenem roku, zavedal, da tega ne bo mogel storiti. Tak opis bi predstavljal okvir obravnave, ki bi sodišču omogočal vrednotenje storilčevega ravnanja, obdolžencu pa zagotovil možnost učinkovite obrambe, ne da bi se nanj vedno znova naslavljali novi očitki, ki bi dopolnjevali pomanjkljiv opis dejanja.

12. Dejanje, ki v izreku sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, ni kaznivo dejanje4, glede na določbo prvega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije in določbo 2. člena KZ-1 pa nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo. V izreku izpodbijane prvostopne sodbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka spravljanja v zmoto in navedbe okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj goljufivega namena pri obdolžencu že ob sklenitvi posojilne pogodbe, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja le elemente navadnega civilno pravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja goljufije. Okoliščina, da je sodišče ugotovilo, da obdolženi ni imel nobenih realnih možnosti, da bi prevzete obveznosti izpolnil, ker je bil brez prihodkov in premoženja, ki bi mu to omogočalo, ob dejstvu, da to ni navedeno v opisu kaznivega dejanja, temveč izhaja šele iz sodbenih razlogov, nima za posledico, da je dejanje obdolženega, kot je opisano, kaznivo dejanje. Izreka sodbe in konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki jih mora vsebovati opis kaznivega dejanja, namreč ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo sodbe (ob vsem navedenem pa pritožba pravilno poudarja nedokazanost kakršnegakoli spravljanja v zmoto v opisu kaznivega dejanja navedene V.M.K. s strani obdolženca, saj je slednji potrebo po denarju in obljube, da ga bo vrnil, izrazil I.K.K.).

13. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega J.T. in obdolženca na podlagi prvega odstavka 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje (prvi odstavek 394. člena ZKP).

14. Oprostilna sodba ima za posledico tudi spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških postopka, kot je to razvidno iz točk II. in III. izreka sodbe.

1 Prvi odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije in 2. člen KZ-1 2 Sodbe VS RS I Ips 92283/2010 z dne 21. 9. 2017 in Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017, sodba Višjega sodišča v Mariboru II Kp 94326/2010 z dne 16. 11. 2017 in druge. 3 I Ips 361/2004 in I Ips 65/2007 4 Glej Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarji, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 742.